Ekspresnih pet: Morda bi se premiera več zmenila za zaprtimi vrati

Po prisluškovalni aferi lani poleti, ko so se v javnosti znašli posnetki pogovorov med slovenskim arbitrom in agentko v arbitraži o slovensko-hrvaški meji, je hrvaški sabor odločil, da bo njihova država enostransko izstopila iz arbitražnega postopka. Glede tega je bil med obiskom v Sloveniji ta teden jasen tudi novi hrvaški zunanji minister Miro Kovač. Na vprašanja, povezana z arbitražnimi zagatami, je odgovarjal strokovnjak za pomorsko pravo in predstojnik pravne katedre portoroške fakultete za pomorstvo in promet dr. Marko Pavliha.

1. Hrvaška trdi, da ni več stranka v arbitražnem postopku in da morebitne odločitve arbitraže ne bo spoštovala. Je to res tako preprosto?

Za tistega, ki spoštuje pravo, zadeva sploh ni preprosta. V skladu s 65. členom dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 mora stranka, ki izpodbija mednarodno pogodbo, torej v konkretnem primeru sporazum o arbitraži, najprej o tem uradno obvestiti drugo pogodbenico. V uradnem obvestilu je dolžna navesti predlagani ukrep glede domnevno sporne mednarodne pogodbe in razloge zanj. Ker Slovenija hrvaškemu stališču nasprotuje, morata obe državi poiskati rešitev s sredstvi, ki jih določa 33. člen ustanovne listine Združenih narodov, torej s pogajanjem, anketo, posredovanjem, spravo, razsodništvom, sodno rešitvijo, obračanjem na regionalne ustanove ali regionalne dogovore ali z drugimi mirnimi sredstvi po lastni izbiri. Varnostni svet bo, če se mu bo to zdelo potrebno, pozval stranke, naj rešujejo spor s takimi sredstvi. V našem primeru po mojem mnenju ni pristojno meddržavno sodišče v Haagu, ampak se lahko vsaka pogodbenica v sporu v zvezi z uporabo ali razlago katerega koli drugega člena V. dela omenjene konvencije, ki ureja ničnost, prenehanje veljavnosti in začasno prenehanje uporabe mednarodnih pogodb, odloči za spravni postopek, ki je določen v prilogi citirane dunajske konvencije, in v ta namen pošlje prošnjo generalnemu sekretarju Združenih narodov. Če bo arbitražno sodišče ugotovilo, da so izpolnjene opisane okoliščine, ne bo imelo druge izbire, kakor da se razpusti.

2. Ali lahko arbitraža v takšnih razmerah sploh nadaljuje delo in ali ga bo po vašem mnenju nadaljevala?

To je težko presoditi, ker ne poznamo zakulisnega dogajanja. Seveda obstaja možnost, da bo arbitraža dokončala postopek. Tako zaradi političnega pritiska tistih držav in še posebno Evropske unije, ki želijo ta spor odkljukati z dnevnega reda, kakor zaradi dodatnega zaslužka arbitrov, ki ni majhen.

3. Ali lahko Slovenija prisili Hrvaško, da sprejme odločitev arbitraže, če bo ta nadaljevala delo? Če ne bo, kakšne so druge mogoče rešitve mejnega zapleta in ali so realne, predvsem glede na to, da sta se državi brez uspeha pogajali več kot 20 let?

Ena glavnih pomanjkljivosti mednarodnega prava je, da ne pozna izvršbe, torej ni nobenega jamstva, da bodo države spoštovale sodne ali arbitražne odločbe. Poleg našega veta, da Hrvaška vstopi v schengensko območje, če to ne bo poprej razpadlo, in mednarodne stigmatizacije zaradi njene nekredibilnosti bi se Slovenija lahko sklicevala na tretji odstavek 4. člena pogodbe o Evropski uniji. Ta zagotavlja, da se Unija in članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki jih določa evropsko primarno pravo. Gre za logično izpeljavo vrednot, deklariranih v 2. členu iste pogodbe, s poudarkom na spoštovanju človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države, človekovih pravic, pluralizma, strpnosti, pravičnosti in solidarnosti. Se Hrvaška res ravna po teh vrednotah? Mar ni bil njen nekdanji arbiter najmanj tako pristranski kot naš? Je vohunjenje in takšno pridobivanje podatkov v skladu s pravom in etiko civiliziranih držav? Slovenija bi lahko Hrvaško tožila tako pred sodiščem Evropske unije zaradi kršitve načela lojalnega sodelovanja kot pred meddržavnim sodiščem v Haagu zaradi škode, ki jo bo utrpela zaradi nedokončanega arbitražnega postopka.

Toda poskušajmo biti konstruktivni. Že večkrat sem opozoril na osmi odstavek 6. člena sporazuma o arbitraži, ki arbitražnemu sodišču omogoča, da v vsaki fazi postopka pomaga pogodbenicama pri njunih prizadevanjih najti prijateljsko rešitev spora, seveda ob njunem soglasju. Če bi bil denimo jaz predsednik arbitraže, bi za zaprta vrata, brez pravnikov, agentov, veleposlanikov, ministrov, svetovalcev in novinarjev, povabil oba predsednika vlad, dr. Cerarja in gospoda Oreškovića – sta razmeroma neobremenjena s preteklostjo – in poskušal izhajati iz minimalnega kompromisa. Tega so z nesojenim sporazumom med pokojnima dr. Drnovškom in dr. Račanom nekoč že dosegli. Če bi bil dosežen podoben sporazum, bi hrvaški politiki še vedno lahko ohranili »obraz«, češ da gre za zunajarbitražni dogovor, Slovenija pa bi se rešila pereče težave na razmeroma sprejemljiv način. Naj spomnim na spor med Finsko in Dansko na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Finska zaradi neovirane plovbe nasprotovala gradnji danskega mostu Storebæltsbroen. Zadevo je reševalo haaško meddržavno sodišče, a sta se predsednika obeh vlad tik pred izdajo sodne odločbe zunajsodno pogodila. Danska je plačala Finski 15 milijonov ameriških dolarjev in spor je bil rešen. Mi sicer nimamo hladnokrvne skandinavske miselnosti, a poskusiti je vredno, mar ne?

4. V nasprotju s propadlim sporazumom Drnovšek-Račan, ki je, kolikor je pač javno znano, reševal vsa odprta vprašanja med Slovenijo in Hrvaško, se arbitraža ukvarja samo z vprašanjem meje. Katera vprašanja bodo potem še ostala odprta in kakšne so možnosti za njihovo rešitev?

Res je, imamo še nekaj problemov, ki bi jih morali rešiti s sosedo, recimo vprašanje bančnih depozitov, jedrske elektrarne, iskanja nafte v Jadranu in še kaj bi se našlo. Čeravno še vedno verjamem v diplomacijo in prijateljske dogovore za pogajalsko mizo, nam žal pretekle izkušnje ne vlivajo zaupanja. Hrvaška je po četrt stoletja še vedno v sporu glede meje z vsemi sosednjimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, v razmerju do Slovenije pa je od osamosvojitve naprej kršila domala vse sklenjene sporazume. Moram pa reči, da mi po nespodobno arogantnem nekdanjem hrvaškem premieru Milanoviću novi predsednik vlade Orešković in njegov zunanji minister Kovač vlivata več optimizma. Zadišalo je po nekakšnem kanadskem svetovljanstvu, ki narekuje složnost, sodelovanje in tovarištvo. Slovenija in Hrvaška sta skupaj v evropskem in mednarodnem merilu lahko bistveno več kot vsaka zase, po evropsko bi morali biti združeni v različnosti. Tega se modri politiki zavedajo, le premalo jih je. Najmanj, kar bi se morali politiki dogovoriti, je nekakšna zamrznitev mejnega spora, brez incidentov in prejudiciranja meje, kar v zadnjih letih počne zlasti Hrvaška. Ker se bliža počitniška sezona, je obetavna novica za ribiče, kopalce, jadralce in druge »porabnike« morja predvsem ta, da se ne bližajo nobene volitve, ki so bile običajno povod za provokacije in zaostrovanje medsosedskih odnosov.

5. Kako dolgo bo, če se bo arbitraža nadaljevala, še trajal postopek in kakšni bodo po vašem mnenju skupni stroški arbitraže?

Če se bo postopek nadaljeval, bi po moje arbitraža lahko sprejela odločitev najpozneje do konca letošnjega leta. Stroški arbitraže so že do julija 2015 znašali približno 5,5 milijona evrov, od tega smo svojim tujim odvetnikom plačali skoraj tri milijone evrov honorarja in slovenskim pravnikom nekaj sto tisoč. Predvidevam, da bodo končni stroški za Slovenijo najmanj dvakrat večji, a bržkone še vedno primerljivi z arbitražami v podobnih zadevah. Žal nimam primerjalnih podatkov, ker jih vpletene stranke ponavadi skrivajo.