Električni skiroji osvajajo urbano džunglo

Urbana mobilnost se že od nastanka mest in pojava prevoz­nih sredstev sooča s številnimi izzivi. Ti so v sodobnem času zahtevnejši in zapletenejši, kot so bili recimo ob izumu avtomobila pred dobrimi 130 leti. Pri osebni mobilnosti v zadnjem času vidnejšo vlogo dobivajo tudi električni skiroji.

Objavljeno
07. junij 2020 06.00
Posodobljeno
08. junij 2020 09.52
Vožnja z električnim skirojem ne zahteva veliko motoričnih sposobnosti, a kljub vsemu velja, da če ne obvladamo klasičnega skiroja na nožni pogon ali morda kolesa, se na električni skiro raje ne podajajmo. FOTO: Leon Vidic/Delo
Urejanje prometa v mestih je bilo pred množičnim pojavom avtomobilov sila preprosto, kar lepo oriše anekdota iz bolgarske prestolnice Sofije z začetka 20. stoletja, ko si je tamkajšnji vladar omislil svoj prvi avtomobil. Kmalu za njim si je avtomobil privoščil še bogat sofijski bankir in pripetilo se je, da sta imela novopečena voznika bližnje srečanje. Kmalu zatem je vladar sprejel prvi prometni predpis v Bolgariji: »Ko se kralj vozi z avtomobilom, bankir ostane doma.«

Danes je prometna zakonodaja natančnejša, pravila jasna in za red v prometu jih moramo upoštevati vsi udeleženci. A v zadnjih letih se osebna mobilnost razvija hitreje, kot se ji lahko prilagaja zakonodaja, zato se hitro najdejo nedorečenosti. To vsekakor velja za najnovejša električna osebna prevozna sredstva, med katera sodijo tudi električni skiroji.
 

Praktična rešitev za zadnji kilometer


Motorizirani skiroji niso izum 21. stoletja, saj so se prvi, sicer z motorjem z notranjim zgorevanjem, pojavili že na začetku 20. stoletja. Pionir na tem področju je bilo newyorško podjetje Autoped, ki je istoimenski motorizirani skiro predstavilo leta 1915. Sodobni električno gnani modeli so se začeli pojavljati po letu 2000, kot začetnika električnih osebnih prevoznih sredstev pa mnogi omenjajo segway, ki je bil patentiran leta 1994. To pregrešno drago vozilo na dveh vzporedno postavljenih kolesih s sposobnostjo vzdrževanja ravnotežja je utrlo pot električnemu pogonu v mestnih jedrih. Svoje sta v zadnjih letih prispevala tudi razvoj in z njim pocenitev litij-ionskih akumulatorjev, ki sta pospešila razcvet električnih koles, rolk in že omenjenih skirojev. Ti so postali dostopnejši širšemu krogu uporabnikov. Leta 2018 se je po svetovnih metropolah razmahnila tudi storitev njihove izposoje.

image
Električni skiroji, ki so majhni in zložljivi, so se izkazali kot dobra rešitev za t. i. mobilnost zadnjega kilometra FOTO: Jure Eržen/Delo


Električni skiroji, ki so majhni in zložljivi, tako da jih zlahka odnesemo s seboj, ko se pripeljemo na cilj, so se izkazali kot dobra rešitev za t. i. mobilnost zadnjega kilometra pri multimodalnem prevozu s kombinacijo prevoznih sredstev. V praksi gre za to, da se recimo z osebnim avtomobilom pripeljemo na parkirišče P+R, od tam nadaljujemo z avtobusom javnega prometa (ali vlakom), nato pa »zadnji kilometer« naredimo z električnim skirojem – svojim ali izposojenim prek aplikacije.

V Sloveniji, kjer so razdalje neprimerljivo manjše kot v svetovnih metropolah, za urbano mobilnost čisto zadošča tudi električni skiro – z enim polnjenjem akumulatorja naj bi brez težav prevozili tudi do 25 kilometrov. Če živite v mestu, bo to čisto zadoščalo za prevoz od doma do službe in nazaj. Seveda lahko akumulator skiroja med delovnim času enostavno dopolnimo v službi in tako pridobimo še dodatne kilometre za nakupovalni krog po mestu. Obenem se pri vožnji z električnim skirojem ne bomo spotili, saj ga bomo »na nogo« le pognali, nato bo premikanje prevzel elek­tromotor. Aplikacija za pametni telefon pa hrani opravljene poti in prikazuje podatke o stanju vozila.

Motorizirani skiroji niso izum 21. stoletja, saj so se prvi, sicer z motorjem z notranjim zgorevanjem, pojavili že na začetku 20. stoletja.

 

Čelada je vsekakor priporočljiva


Vožnja z električnim skirojem ne zahteva veliko motoričnih sposobnosti, a kljub vsemu velja, da če ne obvladamo klasičnega skiroja na nožni pogon ali kolesa, se na električni skiro raje ne podajajmo. Ob njihovem pojavu so namreč tudi na urgencah slovenskih bolnišnic opazili porast poškodb zaradi padca. Ker električni skiro lahko doseže hitrosti do 25 km/h (oziroma tudi več, če je nelegalno sprogramiran), so padci vse prej kot nedolžni, največkrat pa jo skupi prav glava. Zato je uporaba (kolesarske) čelade, čeprav ni zakonsko predpisana, vsekakor priporočljiva. Dodatna nevarnost so majhna kolesa, ki so bolj občutljiva na luknje in pesek na cesti. Seveda je smiselno, da ima e-skiro brezhibne zavore, delujočo belo luč spredaj in rdečo zadaj (v primeru slabšega vremena, mraka, noči) in odsevnike za večjo vidnost.

image
Razvoj in z njim pocenitev litij-ionskih akumulatojev sta pospešila razcvet električnih koles, rolk in e-skirojev. FOTO: Tadej Regent/Delo


»Kot posebna prevozna sredstva se smejo e-skiroji v cestnem prometu uporabljati le na pločnikih, poteh za pešce in kolesarskih poteh ter na območjih za pešce in območjih umirjenega prometa, odvisno od njihove velikosti. Uporabniki posebnih prevoznih sredstev ne smejo ovirati ali ogrožati pešcev in kolesarjev. Način in hitrost gibanja morajo prilagoditi razmeram v prometu, njihova hitrost pa ne sme preseči največje hitrosti, s kakršno se lahko gibljejo pešci,« lahko med drugim preberemo v priporočilih Agencije za varnost prometa. To seveda ne pomeni divjanja s 25 km/h po območjih za pešce. Kjer ni zagotovljenih kolesarskih površin, se lahko vozijo ob desnem robu vozišča.

Med spremembami, ki ji bo vpeljala nova zakonodaja, sta selitev e-skirojev s pločnikov na kolesarske steze in obvezna uporaba čelade.


Po besedah pristojnega ministra Jerneja Vrtovca bodo novo zakonodajo, ki bo uredila status e-skirojev, v kratkem poslali v medresorsko usklajevanje. Med spremembami, ki jih bo vpeljala, sta selitev e-skirojev s pločnikov na kolesarske steze in obvezna uporaba čelade.