Elektriko potrebujemo, a ne za vsako ceno

Prihodnost Mure

Objavljeno
23. februar 2018 13.35
Brane Maselj
Brane Maselj

Spor med načrtovalci hidroelektrarn na Muri in naravovarstveniki, ki želijo reko ohraniti takšno, kot je, je tudi spor glede vizije slovenske energetike, ki jo zelo megleno nakazuje te dni predstavljen Energetski koncept Slovenije. V njem so hidroelektrarne na Muri predstavljene kot nujne za zahtevano povečanje proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov. Nasprotniki gradnje so prepričani, da to ne drži in da bo škoda, povzročena z gradnjo, veliko večja kot morebitne koristi. To želijo povedati tudi predsedniku vlade, vendar doslej še ni našel časa, da bi se z sestal z njimi.


»Zaradi nepreglednosti postopkov, nekonsistentnosti odgovorov ministrstev in samega predsednika vlade ter arogance državnih predstavnikov želimo srečanje s premierom. Pričakujemo, da bo nastalo situacijo razjasnil in Pomurcem povedal, kakšna so stališča vlade glede prihodnosti te regije in posebno reke Mure, ki jo vidimo kot pomemben razvojni potencial,« piše Samo Tuš, predsednik Zveze društev Moja Mura.

Pri zvezi so prepričani, da čaka Pomurje veliko lepša prihodnost v sonaravnem razvoju in turizmu. Veliko bolj smiselno je elektriko, ki bi jo pridelale nove hidroelektrarne (HE), pridobiti tako, da jo privarčujejo, pravi Stojan Habjanič, koordinator kampanje Rešimo Muro. Načrtovana investicija družbe Dravske elektrarne Maribor (DEM) namreč temelji na prepričanju, da bi z izkoriščanjem Mure izpolnili zaveze Slovenije po doseganju obveznih deležev pri proizvodnji elektrike iz obnovljivih virov. Habjanič pa verjame, da za to ni treba poslednje »evropske Amazonke« vkovati v jezove in betonska korita.

V načrtu zdaj tri HE

Po njegovih izračunih je mogoče ta cilj ne le doseči, ampak mnogokratno preseči že z zmanjševanjem porabe. Tudi to, da članice postopoma zmanjšujejo porabo elektrike za poldrugi odstotek na leto, je ena od zahtev Evropske unije, hkrati pa je prioriteta našega energetskega zakona, ki pravi, da morata imeti energetska učinkovitost in manjša raba energije prednost pred novimi zmogljivostmi za oskrbo z energijo. Habjanič je izdelal simulacijo zamenjave potratnih električnih naprav z varčnimi iz razreda A+ in izračunal, da bi državo 22-odstotne spodbude za nakup novih električnih naprav v Pomurju stale le 44 milijonov evrov, ki bi jih v proračun dobila nazaj z davkom na dodano vrednost, prihranek elektrike samo v gospodinjstvih pa bi bil vsaj 140 gigavatnih ur na leto – kar je enaka količina energije, kot bi jo proizvedli dve hidroelektrarni na reki Muri. Strošek bi bil torej manjši od polovične naložbe v eno samo hidroelektrarno.

Mura pozimi, koliko časa še? Foto Jože Pojbič



Za koliko hidroelektrarn na Muri pravzaprav gre? Prvotna koncesija jih je predvidevala kar osem na komaj 40 kilometrih poti, kolikor je prevali Mura po ozemlju Slovenije. Zdaj pri DEM na podlagi preverjanja ustreznih območij in še dopustnih obremenitev okolja govorijo o največ treh, dveh na novih lokacijah in eni blizu lokacije že obstoječe, male HE Ceršak. Ta je v precej slabem stanju, zato bi DEM med njo in Sladkim Vrhom postavil novo HE, za katero so že bile izdelane idejne tehnične rešitve in dokumentacija, predstavljena tudi sosednji Avstriji. Poleg te bi zgradili še eno HE na območju Apaškega polja in drugo na notranjem odseku reke Mure od Radencev dolvodno proti hrvaški meji.

Zaradi zahtevnosti projekta so morali izdelati tudi dokumente o nadomestnih habitatih in izravnalnih ukrepih. Okoljsko poročilo, ki so ga bili napravili za to drugo elektrarno, Hrastje-Mota, ugotavlja, da ta samo z omilitvenimi ukrepi ni sprejemljiva v okolju, priznavajo pri DEM, a zagotavljajo, da omilitve posledic lahko izravnajo z nadomestnimi habitati tako, da se z njimi nadomesti škoda v naravi. Hidroelektrarna Hrastje-Mota je, sklenejo pri DEM, zato z izravnalnimi ukrepi okoljsko sprejemljiva. Ob tem dodajajo, da bi Slovenija, kot rečeno, dokazala, da spoštuje usmeritve Evropske unije, tako pri zavezah glede zagotavljanja obnovljivih virov energije kot varstvu narave v tistem obsegu, ki je še sprejemljiv za varovano okolje območja reke Mure.

Tveganje za pitno vodo

Habjanič in drugi nasprotniki gradnje elektrarn seveda opozarjajo DEM, da je prezrla bistveni del sporočila, namreč da gradnja zaradi negativnih vplivov na okolje ni sprejemljiva in da utegne ogroziti celo črpanje pitne vode na območju vodovodnega črpališča Krog za sistem B pomurskega vodovoda. Zaradi poglobitve rečne struge naj bi se namreč raven podtalnice na območju vodnega zajetja znižala za vsaj 60 centimetrov.

Tudi v zvezi s tem vprašanjem imajo pri DEM, ki nameravajo na kritike okoljskega poročila, da je bilo to preblago glede okoljskih posledic gradnje, pripraviti celovit odgovor, povsem drugačne podatke kot okoljevarstveniki. Po njihovem bi se zaradi vpliva gradnje hidroelektrarne na območju črpališča Krog gladina podzemne vode znižala za komaj 20 centimetrov, kar je znotraj sprejemljivih okvirov; na nekaterih območjih pa bi se zaradi posegov v okolje podtalnica celo dvignila, spet v tolerancah, ki so dovoljene. Zveza društev Moja Mura je glede te trditve prosila DEM, da ji predstavi svoje izračune, a na odgovor in tudi odgovore ministrstva za okolje in prostor kot udeleženci v postopku še čakajo.

S postavitvijo hidroelektrarne Hrastje-Mota, ta velja za prvega izmed omenjenih treh projektov, bi, pravijo pri DEM, lahko zadostili petini potreb Pomurja po električni energiji, vse tri HE pa bi proizvedle približno 80 gigavatnih ur električne energije na leto oziroma približno 220 megavatnih ur na dan. V bilanci slovenske elektroproizvodnje gre torej za zelo majhen delež, saj na leto pridelamo skupno približno 13.000 gigavatnih ur elektrike.

Na prvi pogled majhen znesek bi Pomurci morda z lahkoto prihranili z varčnimi napravami, a le, če bi lahko omejili tudi splošno porabo. Ta pa, kažejo statistike, narašča tako v svetu kot pri nas. V zadnjih 40 letih se je poraba elektrike v svetu povečala s 6129 teravatnih ur za 370 odstotkov na 22.668 teravatnih ur oziroma povprečno za 3,2 odstotka na leto. Slovenija je s svojimi 13 tisoč teravatnimi urami med varčnimi porabniki; njena poraba predstavlja komaj 0,057 odstotka svetovne porabe.

K proizvodnji elektrike v Sloveniji prispevajo največ, odvisno od padavinskih razmer, od tretjine leta 2013 pa celo do 43 odstotkov, kakor je bilo leta 2014, hidroelektrarne. Četrtino do tretjino elektrike pridobimo iz termoelektrarn. Blizu temu, okrog 20 odstotkov, sta tudi deleža jedrske elektrarne (samo slovenski del) in kogeneracijskih sistemov s sočasno proizvodnjo toplote in elektrike; najbolj popularni obnovljivi viri, kot so sončne, vetrne in bioplinske elektrarne, pa v strukturi proizvodnje elektrike predstavljajo komaj poltretji odstotek. Kolikor elektrike zmanjka, je uvozimo. Leta 2013 je bilo uvoza za 8,3 odstotka, leto pozneje, ko so hidroelektrarne proizvedle več elektrike in je tudi jedrska elektrarna več obratovala, pa smo je drugje kupili komaj 1,4 odstotka.

Najdražja je zelena elektrika

Vodni potencial Mure bi, glede na podatke DEM, proizvajal manj kot odstotek slovenske elektrike, ali povedano drugače, pričakovanih 80 gigavatnih ur električne energije bi pomenilo komaj petino od 400 gigavatov elektrike, kolikor jih ljubljanska toplarna proizvede s kogeneracijskim postopkom ogrevanja, nam pojasnijo strokovnjaki s katedre za energetsko strojništvo ljubljanske strojne fakultete.

Ob tem velja zastaviti vprašanje: če bi želeli ohraniti nedotaknjeno reko in njene pestre biotope ter obvarovati pitno vodo, zakaj ne bi elektrike kupovali na evropskih borzah in tako prihranili tudi pri naložbah? Takšen način ni alternativa lastni elektroproizvodnji, odgovarjata dr. Mihael Sekavčnik in dr. Andrej Senegačnik s fakultete. Ko trgovci ugotovijo, da je država odvisna od uvoza električne energije, brez milosti navijejo cene, pravita in postavita za primer Italijo, ki ima prav zaradi odvisnosti od uvoza eno najvišjih cen elektrike v Evropi.

Še višjo ceno plačujejo Danci, ker je v njihovi strukturi proizvodnje elektrike največji prav delež obnovljivih virov energije. Več kot četrtino je pridobijo iz vetra. Eden izmed paradoksov proizvodnje tako imenovane zelene energije je namreč, da je tok te energije najbolj nestabilen. Vetrne elektrarne proizvajajo elektriko samo, dokler piha veter, sončne pa samo v lepem vremenu. Ko na Danskem piha veter, ga imajo v izobilju tudi sosedje in takrat se morajo odvečne energije znebiti s prodajo po vsakršni ceni; dogajalo se je že, da so za odvzemanje presežkov energije iz svojega sistema kupcem celo plačevali, samo da jim ne bi sistem razpadel.

V elektrosistemih to niso anomalije, ampak posledica temeljne zahteve po stabilnosti energijskega toka, razložita strokovnjaka in se s tem dotakneta tudi novega energetskega koncepta Slovenije, ki razen upoštevanja zahteve po kakšen odstotek višjem deležu zelene energije ne prinaša nobenih konkretnih odgovorov na zadrege oskrbe z elektriko. Slovenija približno 2,7-odstotni delež obnovljivih virov vsako leto subvencionira s približno 150 milijoni evrov, kolikor bi, zelo približno rečeno, stala postavitev manjše hidroelektrarne in kar je denimo več, kot nameni za vzdrževanje cest. Veliko o nedodelanosti energetske vizije pove tudi podatek, da imajo sončne elektrarne že skupne inštalirane moči 270 megavatov, dajejo pa vsega skupaj 1,8 odstotka elektrike, medtem ko 300-megavatna jedrska elektrarna Krško, ki bi jo nekateri radi že zaprli, prispeva samo v slovensko omrežje kar četrtino vse elektrike.

Nestabilnost, značilno prav za »zelene« elektrarne, elektrogospodarstva uravnavajo z regulacijo proizvodnje v termoelektrarnah. A ustavljanje in zaganjanje običajno ogromnih postrojenj zahteva veliko dodatnega goriva in tako se dogaja, da hkrati z novimi viri elektrike narašča poraba klasičnih energentov. V tej luči ni nenavaden podatek, da se Nemčiji, ki je med največjimi proizvajalkami zelene energije, povečuje tudi ogljični odtis. Dodaten paradoks uvajanja novih obnovljivih virov pa je, da te za stabilnost elektrosistemov najbolj problematične ponudnike subvencionirajo države in jim hkrati dajejo privilegij, da morajo njihovo energijo distributerji odkupovati prednostno, opozarjata Sekavčnik in Senegačnik.

Kaj bi ostalo od Mure?

Brez dvoma so hidroelektrarne med viri obnovljive energije še najbolj stabilne in predvidljive. Mura je naša edina ledinska reka, ki predvidljivo polni svoje korito konec spomladi oziroma v začetku poletja, ko imata denimo Sava in Soča zelo malo vode. Iz tega zornega kota bi bila postavitev hidroelektrarne, če ta ne bi ogrožala okolja, smiselna, menita profesorja za energetske sisteme in opozarjata, da kot drugod tudi pri nas poraba elektrike narašča. Poleti je vse več porabimo za hlajenje, pozimi pa za toplotne črpalke. Problemov, ki jih prinašajo novi načini porabe, še posebno ko se bodo razmahnili električni avtomobili, samo s prihranki ne bo mogoče odpraviti; zagotovo pa bi največ prihranili, če bi elektriko drastično podražili. V Nemčiji je treba za megavatno uro odšteti 320 evrov, pri nas pa dvakrat manj, pravi Mihael Sekavčnik.

Življenje ob Muri se za zdaj še ravna po njenem počasnem, nikamor hitečem, a mogočnem toku. Odkar so Avstrijci na njej postavili hidroelektrarne, je ta tok res hitrejši, s tem močnejši in zato reka izkopava in poglablja svojo strugo, prod pa odnaša na Hrvaško. Po drugi strani se prod, ki ga je prej prinašala voda iz Avstrije, zdaj ustavlja za njenimi pregradami. Toda postavitev jezu hidroelekrarne ne bi bila rešitev, pravijo naravovarstveniki, nasprotno, nakopala bi vrsto novih težav.

Ena izmed rešitev, ki jih ponujajo pri DEM, je, da bi sedimente, ki bi se nabirali v akumulacijskem jezeru elektrarne, sproti čistili, a še ne vedo, kam bi jih odlagali, saj v Sloveniji nimamo ustreznih deponij za takšne odpadke. Z druge strani jeza pa bi reko, da ne bi še poglabljala struge, zasipavali s prodom. Toda to ne bi bila nedolžna operacija: v 25 letih bi ga morali navoziti vsaj 1,25 milijona kubičnih metrov. Približen, špekulativen izračun pokaže torej skupno vsaj 100 tisoč voženj s težkimi tovornjaki na obrežje zasanjane Mure. To pomeni štiri tisoč tovornjakov vsako leto oziroma 400 vsak mesec oziroma 80 vsak delovni dan. Da ne govorimo o tem, da bi tudi gradnja elektrarn lahko trajala nekaj desetletij.