Ena piše, druga riše, obe pa navijata za otroke

Druga ob drugo sta trčili že pred dobrim desetletjem in hitro ugotovili, da sta na isti valovni dolžini. Tako so se začeli (ne)načrtno nizati njuni skupni projekti. Prav zdaj nastaja že njun trideseti po vrsti, namenjen opismenjevanju otrok, medtem ko je letos izšla tudi zadnja, že tretja nanizanka s po šestimi slikanicami, ki v v pesmi in sliki obravnavajo pravzaprav vsa področja, s katerimi naj bi se otrok spoznal v predšolskem obdobju. Cilj obeh, superbabice na visokih vrtljajih in supermamice z večno navzgor obrnjenimi usti, je v otrocih zanetiti ljubezen do knjig in branja.

Zvezdana Majhen je svojo prvo pesem napisala, še preden je začela obiskovati šolo. »Že zelo zgodaj sem bila v stiku s poezijo, naš dedek je namreč pogosto pripovedoval pesmi. Če želimo, da bo otrok vzljubil literaturo, z njo ne gre čakati. K sreči, kot opažam, se številni starši zelo dobro zavedajo, da je knjiga ravno tako pomembna kot igrača in jo otroku kmalu dajo v roke,« je poudarila energična pesnica, ki prizna, da najraje piše prav za male zvedavce, čeprav se mora zato malo omejevati.

»Ko delaš iz srca, pišeš pesmi iz svoje duše in te pri tem prav nič ne omejuje, a če vem, da bo objavljeno v knjigi za otroke, moram ustaviti konje. Upoštevati je treba, da otrok zaznava in razmišlja konkretno, torej abstraktnega še ne dojema, poleg tega pesmica ne more biti zgolj neki besedni niz, ki se bo lepo slišal, ampak mora biti vsaka posebej zgodba zase.«
In Zvezdana je mojstrica v tem, da zelo na kratko – v osmih verzih, če za primer vzamemo njene pesmice v zbirki kar osemnajstih liričnih slikanic – napiše zelo veliko. »Vrba ob potoku srka svežo vlago, / a z lasmi pogosto ulovi nesnago. / Dedek iz mlade vrbe pravkar košek spleta, / meni pa za jutri frulico obeta,« mimogrede prebere iz simpatično ilustrirane kartonke pred sabo. »Pri vseh svojih delih za otroke težim k širini; torej pri vrbi želim poudariti njeno uporabnost, tudi ekološki vidik, ali pa, na primer, želim na otroka prenesti lastnost, ki jo ima bor ... Le prgišče zemlje so si bori vzeli, / da bi na previsu skale preživeli. / Bodi bor, ki s svojo srčno energijo / še med močno burjo žvižga melodijo,« znova prebere.


»Ali pa lipa, ki jo poudarim kot nacionalni simbol,« pojasni koncept nanizank – za malčke, srčnosti in za modrijane –, ki so skupaj z ilustracijami Urške Stropnik Šonc in pod okriljem založbe Pivec nastajale zadnjih pet let. Veliko o njih pove tudi navdušenje enega moskovskih knjižnih agentov, ki je slikanice opazil na frankfurtskem knjižnem sejmu in se zdaj prvi ducat že prevaja v ruski jezik.

Od kod ideja zanje?

Zvezdana (Z): Dolgo je v meni tlela želja otrokom ponuditi nekaj, kar bi bilo skladno s kurikulom predšolske vzgoje, torej s strokovno knjigo za vzgojitelje, in ker sem predvsem pesnica, sem se odločila za pesmice. Razmišljala sem, kaj vse želim povedati otrokom, in to po načelih didaktike, torej od lažjega k težjemu, bližnjega k daljnemu ... Pomen teh načel sem med študijem predšolske vzgoje in potem še psihologije dodobra ponotranjila. Začela sem s pisanjem za najmlajše in že takrat sem vedela, da bo prva pesem govorila o mamici. Potem so sledili predmeti, na katere je otrok navezan in jih oživlja v svoji domišljiji, nato sem gradila naprej in nastala je prva nanizanka s šestimi knjigami. Sledili sta še dve za predšolske otroke, čeprav jih z veseljem berejo tudi mlajši šolarji.

V vsaki knjigi je sedem pesmi, vsaka gre od majhnega k večjemu. Če vzamem za primer knjigico Vode, gre od luže prek vodnih vrelcev, slapa, potoka, reke, jezera, morja ... pri čemer sem vedno iskala še alternativne besede, na primer vrelec in izvir, v odebeljenem tisku pa so tudi samostalniki in njihove sklanjatve ... Rada imam igro z besedami, členim besede in imena ter iz njih izvabljam nove pomene ... ampak vse nastaja spontano. Ker če bi mislila na to, potem verjetno ne bi nastalo nič.


Je pa res, da ko otrok dobi v roke knjigo, mu besedilo nič ne pomeni, to so zanj neki črni črvički, je pa zato pomembna ilustracija, ki je pri otrocih primarni jezik. A ko mu preberemo tudi pesmico, naenkrat ve, kako je ime fantku na sliki, zakaj je tam ..., torej lahko z uglašenostjo avtorja in ilustratorja nastane delo, ki v otroku že od malega vzbuja zanimanje za knjigo. In to je moj in Urškin skupni interes.
 

Seznam vaših del za odrasle in otroke je res dolg, na njem pa je tudi 29 skupnih projektov z Urško. Kako sta se našli in začeli sodelovati?

Z: Pišem že dolga leta, a sem imela status samostojne kulturne ustvarjalke samo zadnjih pet let pred upokojitvijo, prej sem pisala ob službi psihologinje. Z Urško sva se spoznali pri nastajanju slikanice Z Benijem spoznavam svet leta 2008 ...

Urška (U): ... sva pa že prej prijateljevali po telefonu in že prvič je preskočilo, steklo nama je, kot bi bili istih let ...

Z: Izjemno spoštujem slovenske ilustratorje, ki so res vrhunski, o čemer sem se lahko prepričala v Bologni, kjer je bila na ogled ponudba z vsega sveta. Vendar Urški ne dajem prednosti, ker sva prijateljici, ampak ker občudujem njene ilustracije, ki so v sozvočju z mojim načinom pisanja za populacijo, za katero delam.

U: Za majhne otroke pač niso primerne kompleksne risbe, pač pa so to piktogrami, sestavljeni v neko zgodbo, skratka, preproste, prvinske ilustracije. A da izpiliš tak slog, niti ni tako enostavno. Vseeno mora biti prisotno neko gibanje in dinamika ...

Z: Velike stvari so največkrat preproste. In zajeti bistvo v preprostosti brez kičarjenja, to je pravo znanje! A če vzamem pod drobnogled naše delo: jaz se družim z besedo in svojo domišljijo, ilustratorka s sliko in domišljijo, urednik pa ima širši pogled na populacijo, ki bo to brala. Z Urško v glavnem delava za predšolske otroke, čeprav so me vzgojiteljice opomnile, da so te knjige uporabne tudi za prvo triado in še pozneje za tiste, ki imajo radi poezijo, pravljice ... No, tudi sama jih še vedno nisem nehala prebirati (smeh). Me pa pri Urški veseli tudi to, da ima pedagoško znanje, zato dobro ve, da predšolski otrok ne zmore razbirati simbolizma, na kar, kot sem že opozorila, moram biti pozorna tudi sama pri pisanju. Ona to dosledno upošteva.

Zvezdana torej ve, kako se za otroke piše, Urška pa, kako se riše ... Prebrala sem, da vaša dela prežemata toplina in humor, da jih odlikujejo sposobnost vživetja v otroški svet in domišljijo, sproščena in hkrati poglobljena obravnava vsebine ter smisel za detajle ...

U: Uh, ja, no ... Moram priznati, da sem v predšolskem obdobju res »doma« in zato tudi dovolj samozavestna, da vem, koga nagovarjam, in da ne delam kiča ... Poleg tega se mi podobe utrinjajo v glavi, že ko mi Zvezdana pesmi prvič prebira po telefonu. Če ne bi bilo tako, dvomim, da bi nastajalo že najino trideseto skupno delo. Sva en tak uglašen tandem, kar so opazili tudi založniki ...

Z: Zanimivo je, da je tudi odgovorna urednica revije Zmajček, s katero obe sodelujeva, ugotovila, da dobro delava skupaj, tako da se tudi tam pogosto nenačrtovano »srečava«, torej se ob moji pesmi znajde Urškina ilustracija. Saj je kar nekaj takih avtorjev in ilustratorjev, ki dobro funkcionirajo skupaj ...

U: ... a dvomim, da ima še kateri tako velik opus, kot je najin ...

Zanimivo je, kako zelo sta povezani, pa vendar iz dveh različnih generacij.

Z: Takole bom povedala. Zvezdana Majhen ne priznava emša, hkrati pa vsem pove, da bo prav to nedeljo stara 68 let. Ničesar ne prikrivam! (smeh)

U: Radi se imava, ujemava se, zato sva tudi zelo pogosto v navezi, da sem kar po telefonu deležna njenih premier; ravno ta teden so bile na sporedu tri pesmi za odrasle. Pogosto ji pošiljam tudi fotografije svojih risb, ki nastajajo ...

Z: ... ker jaz sem res zvedava in ne zdržim prav dolgo, če se kmalu ne oglasi!

U: In potem imava spet debato, kaj in kako bi bilo mogoče še bolj fino ...

Zdaj sta na pragu svojega 30. skupnega projekta, ki bo nekoliko drugačen, ne?

Z: Res je. Urška je pravkar prevzela moje prozno delo z naslovom Urškin in dedkov veličastni dan. Gre za zgodbo v slikanici o dedku, ki je upokojeni profesor slovenščine, in vnukinji prvošolki. In ne, tokrat nisem imela v mislih svoje ilustratorke, preprosto mi je ime Urška ljubo, zato ga pogosto uporabljam v svojih pesmih. Slikanici bo priložena obsežna mapa delovnih listov oziroma vaj, namenjenih za opismenjevanje otrok v družinskem okolju. Knjigo in mapo bo spremljalo pismo staršem, z navodili, kdaj, kako in v kakšnem vrstnem redu otroku vaje ponuditi.

U: Ta ideja je v Zvezdani zorela zadnjih osem let, zdaj pa jo je končno uresničila. Zgodba je zelo topla in sama trenutno dodelujem končni videz junakov. Vsi skupaj, tudi založba Pivec, pri kateri bo knjiga izšla, se res trudimo, ogromno dela je že bilo in še bo vloženega vanjo, a upamo, da bo do prihodnjega knjižnega sejma nared.
 

Urška zdaj torej riše, vi, Zvezdana, ste oddali besedilo ... Kako je z vašo ustvarjalnostjo, ko končate kaj velikega?

No, dokler vsebine ne oddaš založbi, res živiš z njo, jo obdeluješ, tešeš, brusiš ... Pri poeziji za odrasle se sicer ne poglabljam toliko, za otroke pač. Kakor je rekel Oton Župančič: za otroke je tudi najboljše komajda dovolj dobro, in tega res ne gre pozabiti. Ko sem, na primer, junija oddala samospeve – veliko namreč pišem tudi za glasbo –, sem res kar malo ugasnila, in tako je pogosto, ko naredim kaj večjega. Lahko imam premor, dva tedna, dva meseca, nepredvidljivo dolgo, lahko pa se nemudoma lotim česa drugega.

A če delam za otroke, je vsa moja koncentracija tam in tako ne pišem čisto nič drugega. Takrat sem preprosto en velik otrok, ki svet doživlja prvinsko in hkrati čarno. Večina pesmi sicer nastane z neko notranjo metamorfozo. Imam obdobja, ko pišem samo za otroke, samo za odrasle, ali pa obdobja, ko nastajajo le pravljice in uganke.

Pa pri vas, Urška? Si lahko privoščite ne imeti navdiha?

Takole bom rekla: če bi dobila projekt, od katerega bi lahko živela dve leti, potem bi čakala na navdih, na najboljšo mogočo kombinacijo, za eno ilustracijo bi jih narisala pet in izbrala najboljšo, šla v nadgradnjo ... V razmerah, v kakršnih smo, pa je to del obrtništva, čeprav je res, da te nekateri avtorji zelo pritegnejo in ideja hitro pride. Zvezdana seveda, pa Urša Krempl iz Zmajčka, Tatjana Pregl Kobe ... – z njimi se res ujamem. Ko nekaj preberem, v glavi skonstruiram vse skupaj, potem naredim nekaj skic in – akcija!

Sredi Velenja imam svoj atelje, kamor hodim vsako jutro kot v kakšno običajno službo, saj moram iti od doma, ker bi mi sicer tam nenehno mahali sušilci, pomivalci, prah na omarah ... K sreči imam za Zvezdanino novo knjigo sorazmerno veliko časa, a ob tem redno delam še za studio Kriškraš na TV Slovenija, vsak mesec tudi za revialni tisk, vodim tedenske likovne delavnice, doma imam veliko družino in ogromne piskre na štedilniku. A sem vseeno hvaležna, ker lahko v ateljeju dokaj mirno delam. Sicer je tudi stresno, sploh, kadar je veliko stvari na kupu, roki pa blizu. Takrat delam tudi za vikend, saj želim zadevo brez izjeme oddati do roka. Ko sem bila mlajša, sem imela polno idej in želja, česa vsega bi se še rada lotila, a dokler fantje ne zrastejo, bo na prvem mestu družina. Potem pa pride čas tudi zame.