Ena taka zdrava družina

Ko je na škofjeloškem mestnem trgu sredi junija zapel Zdrav­ljico brez vsakršne spremljave, so šle dlake pokonci, številnim pa solze v oči. Janež, čedni in lepoglasi fant, je tudi sam premagal raka in se na Teku štirih mostov družil z drugimi junaki tretjega nadstropja (hemato-onkološkega oddelka ljub­ljanske pediatrične klinike).

A petje ni njegov edini talent in enako velja za njegovo sestro Arniko, ki se izobražuje na najbolj prestižni plesni akademiji v Evropi, dolga leta je bil kot plesalec in učitelj breakdancea uspešen tudi brat Brin, zdaj z lastnim tattoo studiem. Ta povezani in nepotvorjeni podmladek z lepimi imeni je veselje pogledati, prav tako poslušati, zahvaljujoč tudi »skuliranima« staršema, ki očitno znata z otro­ki in to prav tako udejanjata v svojem poklicu.

Lahko bi pisali o vsakem posebej, pa bi bilo za vsakega od petih članov vsestransko aktivne družine Matko Juvančič več kot dovolj materiala. Povod je bil sicer skorajšnji 15-letnik z dišečim imenom, ki, čeprav deluje umirjeno in zadržano, samozavestno zgrabi mikrofon in zapoje skoraj karkoli – od slovenskih (rock) popevk, Bruna Marsa, Michaela Jacksona do Zdravljice, kakor smo se lahko prepričali na Teku junakov 3. nadstropja.

Janeževa zgodba o petju in bolezni je seveda neločljivo povezana z njegovo družino, o njej pa se je ob pogovoru na domačem kavču nabralo toliko zanimivih dejstev, da je na koncu nastala ena žlahtna štorija, ne, štorija o žlahtnih ljudeh z obrobja Ljubljane ...



»Od zunaj je mogoče videti, kakor da smo zelo odprti in se mečemo ven, a mislim, da vsi samo tako zelo trdno verjamemo v to, kar individualno delamo, hkrati pa v vse skupaj vlagamo ogromno truda. In v taki situaciji se pač ni treba metati ven. Če te nekaj izpolnjuje in osrečuje, je treba delati na tem, saj s tem rasteš in si vseskozi sam sebi svoj junak,« je uvodoma zrelo strnila 21-letna Arnika.



Njihov najmlajši junak je Janež, včasih tudi Janežek (kadar se mama raz­neži), in čeprav športnik – po starših teniški igralec, občasno pa se udeleži tudi skupinske vadbe tabata, ki jo vodi njegova mama Alenka –, ga bolj vleče v glasbene vode. Devetošolec OŠ Valentina Vodnika, ki gre jeseni na bežigrajsko gimnazijo, že nekaj let igra tudi tolkala – ravnokar je končal 6. razred glasbene šole –, na eni od delavnic pred tremi leti pa so ugotovili, da zna tudi peti, in odtlej se uči v pevskem studiu, ima tam vsaka dva meseca studijski koncert, pogosto ga pokličejo tudi za nastopanje na prireditvah. »Res veliko nastopam, zdaj sem se že navadil, treme je ravno toliko, kot je prav (smeh).«

Trenutno se mu sicer zdi najbolj sanjsko delo sinhronizacija risank – da bi posojal glas likom, pel pesmi ... – in ravno zdaj čaka na izide ene od avdicij za sodelovanje v tujem animiranem filmu. »Poslati sem moral video, upam, da bom sprejet, sem pa že kar zdaj napisal zraven, da sem na voljo tudi za kakšne prihodnje projekte (smeh).«

Ko se svet podre

Pred dvema letoma so razlogi za smeh začasno ugasnili. »Svet se podre,« je na vprašanje, kaj se zgodi družini, ko vanjo zareže novica, da je nekdo od njih hudo bolan, pridušeno povzela Arnika. »Zjutraj je šel v šolo zdrav, zvečer je imel pa raka ...« je še dodala in za roko nezavedno prijela Janeža ob sebi na kavču. Čeprav je bila takrat šele nekaj dni v Rotterdamu, so ji na prestižni akademiji Codarts kupili letalsko vozovnico in jo poslali domov, da bi bila lahko opora bolnemu bratu. »Ko sem izvedela, sem samo obsedela in gledala v prazno steno pred sabo. Nič nisem mogla.« Čakala je, da se zbudi iz morastih sanj, a četudi resničnost se je vendarle končalo srečno: če bi Janeža operirali le teden dni pozneje, bi bilo lahko že prepozno oziroma bi ga zaradi posledic lahko zgolj še reševali …

Le nekaj dni po začetku šole pred dvema letoma se je zaradi dvojnega vida iz snemalnega studia odpravil na pregled v bližnji zdravstveni dom. Od tam so ga nemudoma poslali na pediatrično kliniko, še isti večer je magnetna resonanca razkrila tumor na možganih, v sredo pa ga je prof. dr. Roman Bošnjak, dr. med., že operiral. »Res smo imeli srečo s celotnim timom na pediatrični kliniki, takoj so se aktivirali, vsi tam so strokovni in empatični, vsem je treba dati desetke,« je povedala mama Alenka. »Operacija na možganih je bila zelo tvegana, napovedovali so nam, da bo verjetno po njej težko odpiral veke, a je vse minilo brez zapletov.«

Naslednji korak je bilo šesttedensko zdravljenje v italijanskem Trentu, skupaj 25 obsevalnih terapij, učinkovitih, kakor se je pokazalo. A tudi petje, kakor je prepričana mama, je bilo zagotovo ena od Janeževih rešilnih bilk med boleznijo. »Kadar je le zmogel, je pel in prepričana sem, da so vse te vibracije in prijetni občutki, ki se porajajo ob petju, pripomogli k zdravljenju.« In kljub občasno izredno slabemu počutju fant ni izpustil niti enega nastopa, koncert ob odhodu pa je najstnik, ki tekoče govori angleško, priredil tudi za osebje in otroke v Trentu.



Vseeno ni šlo brez zapletov: po prihodu domov se je njegovo stanje poslabšalo, zdravniki pa so s težavo ugotovili pravi vzrok, saj so bili simptomi zelo podobni poobsevalnemu »mačku«, ki se običajno pojavi ravno šest tednov po obsevanju. »Sredi januarja smo mislili, da je z njim že konec, tako slabo je bilo,« je povedala mama, potem pa je magnetna resonanca razkrila dvoje: da tumorja ni več, pa tudi pravi vzrok zapleta – hidrocefalus.

Zaradi zabrazgotinjene rane po operaciji je fantu v glavi zastajala tekočina, zato je moral nemudoma pod nož, a od takrat je šlo vse samo še navzgor. Vsak hitro pove kakšno anekdoto tistega dneva: Janež, kako je potem, ko se je zbudil, iskal nekega Jaka, čeprav ne pozna nobenega, mama se je spomnila prizora, kako je s povito glavo telefoniral očku in mu sporočil, da raka ni več, Brin tega, da je bil bratec videti 500-krat bolje kot prej, »torej je moralo biti pred operacijo res izredno hudo«.
 

Konec dober – vse dobro

»Če pomislim za nazaj, sva imela z Lenko tak občutek, kot da se nam to ne dogaja. Ko na to gledam danes, pa mislim, da se ti mora kdaj podreti kakšno ravnovesje, da ga potem spet ujameš in je mogoče kmalu še boljše. Smo imeli pa res srečo v celotnem zdravljenju, da je Janež tako hitro ozdravel, da se ni skoraj nič zapletlo ... Je pa ta rak še vedno močno prisoten; če ne drugače, vsaj na vsake tri ali štiri mesece, ko ima kontrolo. Pred dvema tednoma smo že malo bolj plitvo dihali, ker je slika glave pokazala neko liso, k sreči pa so ugotovili, da je bilo to od udarca v glavo, skratka, navaden hematom ...« se je v debato vključil oče Gregor.

»Brin Janeža od takrat kliče Buška,« smeje pristavi še mama in pohvali OŠ Valentina Vodnika, ki so jo obiskovali vsi trije otroci, celo isto razredničarko so imeli. »Brin je bil prva generacija po uvedbi devetletke, oba z Arniko sta bila v športnem programu, z otroki so res dobro delali. In ko je zbolel Janež, je razredničarka pritekla na intenzivno samo zato, da mu je povedala, naj se ne sekira za šolo, da bodo skupaj vse uredili! Že takoj po obsevanju se je novembra vrnil v šolo, za največ štiri ure, nato prisotnost podaljševal. Imel je individual­ne ure in izpite, vse le zato, da je ujel sošolce in mu ni bilo treba ponavljati razreda.«



»To je bila res dobra šola. Ko sva se zadnjič z dekletom pogovarjala o prihodnosti, sem rekel, da četudi se bova kdaj preselila v tujino, bodo najini otroci hodili na Valentina Vodnika,« je v smehu dodal 24-letni Brin. Mama, ki je raje Lenka kot Alenka, je sicer poudarila, da se ni nikoli strinjala s starši, ki menijo, da je na prvem mestu šola, potem pa šele drugo. »Mislim, da to ne drži. Šolo namreč naredi vsak, zato je bolj pomemben svet, ki ga otrok ustvarja popoldne, saj mu bo ta morda omogočil, da hobi spremeni v službo, če ne drugega, pa se bo razvil v neko svojo osebnost.«

Tako to teče in je teklo pri njih. »Z Gregom sva bila usklajena v tem, da če si otrok nekaj želi, uživa v neki dejavnosti, ga je treba podpreti, se potruditi, da mu to omogočiš, čeprav se ti popoldne ne ljubi. Res je, da sem jaz, ko so bili manjši, precej spustila službo iz rok, da sem bila lahko taksi, spremljevalka, tista, ki je kdaj obrisala solze, mož pa je toliko več delal ... Na pet dni sem morala avto polniti z gorivom, da sem Arniko vozila od konservatorija za balet in glasbo do Kazine in nazaj ... Ko je Brin treniral deskanje na snegu, ga je bilo treba nenehno voziti na Roglo … Mož se je vključil takoj, ko je utegnil, pomagali pa so nam tudi stari starši, predvsem s kuhanjem, tudi s prevozi, Janeža je na vaje pozneje lahko peljal tudi Brin ...« Če je želja, volja (in talent), pri starših pa podpora, rezultat očitno ne izostane.

Garačica od mladih nog

Najbolj delavna je vsekakor Arnika, ki je ples – zlasti showdance in modern, v čemer je bila tudi svetovna prvakinja – po več ur na dan trenirala že v osnovni šoli, v srednji pa se ji je življenje še bolj zakompliciralo. »Ob gimnaziji Poljane sem obiskovala še srednjo baletno šolo, obenem pa vsak dan redno trenirala v plesni šoli Kazina v Šiški. Vse to prepro­sto ni šlo več, saj sem več časa preživela v avtu kot na treningu, zato sem se z gimnazije prepisala na konservatorij in ob baletnem vpisala še gimnazijski program, še vedno pa vadila tudi v Kazini.« S svojo delavnostjo in nadarjenostjo si je že pri 14 letih prislužila pettedenski program na plesni akademiji Alvin Ailey v New Yorku, »kamor me je spremljal oči, bilo je super, tam sem se urila v klasičnem baletu in si nabrala ogromno izkušenj ...«.

Še bolj prestižno je bilo izpopolnjevanje na sloviti newyorški šoli Julliard naslednje leto. »Govorili so ji, da je tja nemogoče priti, ker gre za smetano od smetane,« se vmes oglasi mama, a med učenci, izbranimi na številnih avdicijah – sprejeli so jih vsega 22 –, je bila tudi Arnika. Prepričala jih je s poslanim video­posnetkom, čez lužo pa se je, pri ranih 15 letih, tokrat odpravila kar sama. »Tam sem samo dobila potrditev, da bom po končanem šolanju to počela tudi profesionalno. Nisem si več želela, da mojo umetnost ocenjujejo na tekmah, da me primerjajo z drugimi, kakor se je dogajalo doma, saj je to tako individualno in osebno, da sem želela graditi na sami sebi.« Zdaj je končala tretji letnik umet­niške akademije Codarts v Rotterdamu, ki je najbolj prestižna plesna akademija v Evropi, svetovno gledano pa med prvimi tremi. »S tem si bom pridobila res dobre reference, ogromno znanja, predvsem pa sem našla svojo pot ...«



Pravkar začenja pripravništvo za četrti letnik, tako imenovani freelance, način treniranja in nastopanja v projekt­nem sodelovanju z Opero SNG Maribor, »dogovorjenih imamo že nekaj projektov, tudi s solisti, za kar sem res lahko hvaležna, saj je to odlična priložnost za učenje, predvsem pa bom lahko veliko nastopala«. Kako zrela je, dokazuje tudi dejstvo, da je zavrnila več povabil ansamblov, tudi rotterdamskega, ki velja za enega najboljših. »Za tako ponudbo se mi zdi še prezgodaj, saj se večini pripravnikov zgodi, da obsedijo na klopi. Zdaj bi raje trenirala, delala, nastopala ... pozneje pa bi me kaj takega že zanimalo (smeh).«

Od plesa k tetovažam

Tudi Brin je velik del svojega življenja posvetil plesu in gibanju – akrobatiki, gimnastiki, hip hopu, breakdanceu – in ples pozneje tudi več let poučeval, vse do lani ... »Po zaslugi staršev sem imel možnost preskusiti res ogromno stvari. Včasih mi kdo reče, koliko izkušenj imam s tako različnimi stvarmi, pa lahko odgovorim le, da sem zelo malo časa preživel pred televizorjem ali s konzolo v roko – igric sploh nisem nikoli igral. Preprosto smo poskusili iz vsakega dneva iztisniti maksimalno: malo sem, malo tja, vseskozi kaj novega, skratka, nismo samo čakali, da se nam kaj zgodi.«



Najprej se je lotil študija socialne pedagogike, pozneje likovne, a ga je vsa tista teorija utesnjevala, zavirala v ustvarjanju, zadnja leta pa to željo uresničuje predvsem v tetoviranju. Prej je delal za druge in z drugimi, letos pa odprl svoj lastni Zeeraw Movement Tattoo Studio. »Zdi se mi, da je vedno najlaže zaupati samemu sebi, slediti svojim sanjam, saj je težko najti nekoga, ki bi imel iste cilje in želje, če tega ni, pa je sodelovanje takoj malo težje ...« Zdaj je na svojem, ne more se pritoževati, za njim je tudi vselitev skupaj z dekletom v prikupen, z lesom obložen prizidek, ki sta si ga omislila in izredno lepo uredila ob domači hiši v Gameljnah.



Zeeraw movement? »Želel sem si neko umetniško ime, ker sem se samemu sebi vedno zdel kot neka hobotnica, saj sem vedno delal toliko stvari naenkrat – ob plesu še tenis, bordanje, potapljanje, kajtanje – to počneva predvsem z očijem –, sem dodal zraven še movement, torej ZeeRaw Movement. Vse skupaj izhaja iz želje, da bi naredil nekaj svojega, svoj koncept, ki bi se postopoma gradil. Zdaj je tetoviranje na prvem mestu, razvijamo tudi vizualije, predvsem video in fotografijo, nad čimer bdi večinoma moja punca, mogoče bomo šli še v glasbo, tudi v oblačila. Želim, da bi bila to neka umetniška platforma, ki bi pomagala ljudem, da se razvijejo, kot se želijo, hkrati pa, da bi iz tega nastala prepoznavna blagovna znamka.«

Prizna sicer, da je imel z učen­jem plesa in animacije otrok res precej veselja. »Pot me je zdaj zanesla nekam drugam, a si nikoli ne zapiram vrat za karkoli ...« »... in meni je res žal, da je to opustil, sem pa prepričana, da se bo s tem še srečal, saj so otroci čisto nori nanj ... Kako se jim zna približati ...« se oglasi mama.

Po svoji poti

No, tudi o njej, trenerki tenisa in deklici za vse v Teniškem klubu Olimpija (TKO), trenutno najbolj zaposleni z organizacijo TKO super počitnic, ki jih bodo v klubu izvajali vse poletje, je na spletni strani zapisano, kako izrazit občutek ima za delo z otroki. »Zdi se mi neverjetno, kako ima lahko en človek v sebi toliko ljubezni in sočutja do drugih. Opazovala sem te, kako vsakega otroka pozdraviš, se ga dotakneš, ga pobožaš, pohecaš, ga opaziš ... kaj več si lahko damo kot pozornost, da smo tam?« je napisala ena od zadovoljnih mam. »No, imam občutek za ljudi, zlasti za tiste, ki so malo šibkejši, in take stvari dokaj hitro in uspešno rešim.«



Tudi sicer je geslo kluba »Ne vzgajamo le tenisačev, predvsem vzgajamo ljudi«, kar, kakor pove Lenka, si je izmislil njen mož, ki se je klubu v 90. letih pridružil kot trener, pozneje pa je prevzel še direktorsko mesto. »Sam sem želel biti le trener, z vodenjem se nisem nikoli ukvarjal, a ko je moj predhodnik dal odpoved, sem položaj prevzel povsem zelen in se potem učil predvsem iz lastnih napak ...

Je pa po­klic trenerja dokaj netipičen, tako kot je Brinov in bo verjetno Arnikin, no, bomo videli, kaj bo z Janežem (smeh). Ljudje so me takrat postrani gledali, spraševali, ali je to sploh služba, ali se da s tem preživeti in podobno, meni pa se je zdelo pomembno le, da sem tam in delam, kar rad delam, čeprav sem moral hitro poprijeti za drugo delo ...« Trenutno je sicer trener klubskih igralcev v kategoriji do 14 let, ki imajo vid­no vlogo na državni ravni.

»Če nisi obremenjen s tem, kaj naj bi bila prava služba, potem greš po svoji poti, kakor jo dopuščava tudi svojim otrokom. Zaradi tega sva bila z Gregom kot starša za marsikoga zelo neodgovorna, a otrokom sva želela pustiti dihati. Vedno mi je šlo na živce to nenehno teženje s šolo: da otrok nečesa ne more, ker ima šolo, ne gre nekam, ker mora delati za šolo ... Vsak normalno razvit otrok izdela šolo in zamujeno brez večjih težav nadoknadi!«

Brez razloga za upor

Razumevajoča mama – netežavni otro­ci? »Najini otroci se pravzaprav res niso nikoli upirali. To pripisujem dejstvu, da sva jim z Gregorjem zelo malokrat rekla 'ne'. V bistvu le takrat, ko bi bilo lahko zanje nevarno. Sva jih pa vedno vzgajala v duhu, da je treba biti pošten, prijazen do sočloveka, medtem ko pri drugih stvareh nisva težila. Brin je, na primer, hotel v šestem raz­redu drede, pa smo našli nekoga, da mu jih je naredil, Arnika je svoj prvi tatu dobila pri 15 letih ... Marsikdo se je zgražal zaradi tega, a nama je bilo pomembno le, da niso nikoli nikomur nič grdega prizadejali. Tudi večerne izhode so imeli, lahko so prespali pri prijateljih, če so želeli ... nikoli se nisva spraševala, ali so že dovolj stari, pa kaj naj bi se spodobilo ... Ker z omejitvami ne dosežeš drugega kot to, da potem to otroci počnejo skrivaj, postanejo lažnivci ...«

»Številnim staršem se zdi samo­umevno, da bo otrok kar mimogrede osvojil vrednote in načela, a to še malo ni samoumevno. Žal se bolj ukvarjajo s tem, ali je prav, da ima otrok uhane, piercing, tetovažo, strgane hlače ...« jo dopolni Brin s svojimi izkušnjami z otroki ... in drugimi ljudmi. »Že dolgo opažam, kako gre nekaterim v nos, ker smo kot družina tako povezani: se usedemo skupaj, predebatiramo, zanima nas, kako so kaj drugi naši, kaj se jim dogaja ... Sem že slišal, da sem mamin sinček, ker imam z njo dober odnos, zdaj, ko sva se k nam domov priselila z dekletom, še bolj.«

A že od nekdaj delajo in živijo po svoje oziroma tako, kot se njim zdi prav, in očitno so kar na pravi poti. »Nikakor pa ni fino, če se kdo zato spravi nate. Ker če nekaj dobro delaš, lahko to koga tudi zmoti ... Tega nisem nikoli razumel, saj če vzgajaš otroke, jih pač ne vzgajaš na račun nekoga drugega ...« Predvsem starejša sta velikokrat naletela na kakšen zid, se vključi mama. »Nizala sta tekmovalne uspehe in bila zato deležna precej nevoščljivosti, tudi zaradi svoje trdne morale, smo bili pa k sreči doma dovolj močni, da smo ju podprli, znali potolažiti. Sta se morala kar utrditi in se še vedno, ker še boli. Sicer pa življenje potem prečisti, ostanejo samo pravi prijatelji, kar je najbolj pomembno.«

Samo-svoji

Prijatelji so tudi drug drugemu: vsak uspeh proslavijo, se veselijo prek družabnih omrežij, pravo zadovoljstvo jih je poslušati, ko se jih vseh pet zaklepeta in šali, skupaj se tudi zabavajo. Lani so šli v Barcelono na koncert Bruna Marsa, a se vitalna skorajšnja 50-letnica, ki še vedno obožuje tudi hard core, poda tudi na kak bolj divji koncert. »To je stvar, ki jo imava skupaj z Brinom. Ko padem v ta ritem, me kar odpelje.« Vplete se Janež: »Brin nekaj posluša, potem pa še mami notr' pade.« Ona protestira: »Ni res! To sem poslušala že, ko ni bilo še nikogar od vas v mojem življenju!«

Oče Grega: »No, si pa tudi edina, ki v družini gleda boks!« Janež: »Ja, imela je idejo, da bi se ga šla učit! (smeh).« Svoje dobi še oče. »Veselje do petja ima, brez dvoma! Ga pa malo hecamo, ko poje pod tušem,« razkrije žena, hčerka pa ga takoj vzame v bran: »Vendar je prava enciklopedija, o vseh vse ve!« »Ko si, na primer, pogleda film Bohemian Rhapsody, prebere prav vse, kar je na to temo, in si zapomni,« v tej »marjanci« izjav doda še Janež.

Janež, Arnika, Brin? »Iskreno povem: prepričana sem bila, da sem si ime Brin prva izmislila, potem pa sem nekje pre­brala, da je bilo do leta 1994 v Sloveniji že sedem Brinov! Ko sem bila potem noseča z Arniko, sem iskala nekaj, kar bi bilo malo povezano z Brinom, v knjižnici sem si sposodila knjigo o zdravilnih rastlinah, pobrskala po kazalu in naletela na Arniko. In Grega je moj predlog brez oklevanja sprejel. Za Janeža smo pa mislili, da bo deklica, a Oljka pri starejših dveh otrocih ni dobila nobene podpore, so pa prijatelji zabavljali, da bo verjetno Bazilika ali Angelika (smeh). No, na koncu je bil Janež kar lepo sprejet tudi doma.«

Po novem ima mama na to temo tudi tatu na roki – širok pas, v katerem se prepletajo listi in stebla brina, arnike in janeža, ki ji ga je izdelal seveda njen lastni sin, njegov pečat nosi na podlahti tudi oče Grega. »Mene so že kdaj vprašali, ali sta starša mojstra za zelišča. Mi pa zadnjič nekdo ni verjel, da imam še sestro Arniko in brata Janeža,« je povedal Brin. Sicer pa ne zaostajajo niti pri imenih za mačke, tri imajo: eden je Žajbelj, drugi Cvirn, tretji pa, no, kako običajno – Tomi.

So malo posebni tile Matko Juvančičevi, a morebiti prav zato tudi taka zdrava in povezana družina, v kateri se imajo opazno dobro skupaj in vsak na svoji poti. »Lajf je tko dober, kolikor je tvoj mind(set),« še za konec spet najbolje strne Arnika.