Evro na dan lahko spremeni življenje

Z denarjem, ki ga zberemo v akciji, včasih dobesedno rešujemo življenja podhranjenih otrok. Tudi sama sem v naročju držala veliko malčkov, ki so bili kritično podhranjeni, povsem zatekli, ker se jim zaradi pomanjkanja beljakovin nabira voda, ki se jim je koža luščila, lasje so spremenili barvo,« doživeto opisuje Jana Lampe. Pomoč je namenjena najrevnejšim otrokom in družinam v več afriških državah, ki zaradi splošnih slabih ekonomskih in socialnih razmer, posledic podnebnih razmer ali vojnih konfliktov nimajo osnovnih dobrin, pa tudi ne možnosti, da bi kaj spremenili tako, da bi lahko upali na boljšo prihodnost.

Predvsem podpirajo razvojne in humanitarne projekte za zagotavljanje preskrbe z vodo in hrano ter za izboljšanje zdravstva in šolstva, v sodelovanju s slovenskimi misijonarji, ki delajo na podeželju v Ruandi, Burundiju, Madagaskarju, Malaviju in Srednjeafriški republiki. Pri nekaterih projektih sta Slovensko Karitas finančno podprla tudi ministrstvo za zunanje zadeve in Misijonsko središče.

Doslej so zgradili ali obnovili in opremili sedem šol in vrtcev, štiri zdrav­stvene centre, tri porodnišnice in postavili deset vodnjakov. Ocenjujejo, da so s hrano, ki so jo nakupili, olajšali življenje več kot 250.000 ljudem. Z denarjem, ki so ga zbrali v lanski akciji, so, med drugim, v Safiju v Srednjeafriški republiki kupili opremo za novozgrajeni bolnišnični sobi, sprejemnico, lekarno in sanitarije v zdravstvenem centru ter 3,3 tone hrane za podhranjene otroke in nosečnice. V Makungu v Ruandi so v sodelovanju z misijonarko Vesno Hiti podprli gradnjo in opremo dveh sob in sanitarij za bolnike, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. V Burundiju so v kraju Rwisabi v vrtcu zgradili in opremili večjo učilnico za izobraževanje 200 otrok ter omogočili plačilo dveh vzgojiteljic, poleg tega pa še babice in medicinske sestre v zdravstvenem centru, za katerega za zagotovili manjkajočo opremo. V vasi Kighu so s sestro Bogdano Kavčič obnovili šest učilnic šole, ki jo obiskuje več kot 900 učencev. Za dnevne obroke 217 osnovnošolcev v Ampitafi na Madagaskarju so v sodelovanju z Janezom Krmeljem kupili 7,5 tone riža in 160 litrov olja. V Kasungu v Malaviju so kupili 150 vzmetnic in vzglavnikov za tamkajšnji gimnazijski internat na prošnjo patra Lojzeta Podgrajška.

Po načelu od spodaj navzgor

Ponekod zagotovijo plačilo učiteljem v šoli, denimo v eni od šol v ruandski prestolnici Kigali, in nakup učbenikov, da lahko otroci iz najrevnejših družin obiskujejo pouk. Lani pa so slovenski darovalci prispevali za plačo mladega zdravnika v zdravstvenem centru in porodnišnici v zelo odročnem kraju Ruzo v Burundiju. »Na tistem območju živi več kot 68.000 ljudi. Zanje se je zdrav­stvena oskrba zelo izboljšala,« je pritrdila Jana Lampe in dodala, da prejemajo precej prošenj za pomoč. Pri odločanju, komu jo bodo namenili, zelo zaupajo misijonarjem, ki v tistih krajih živijo po 20, 30 ali celo 40 let, tako da so del skup­nosti, dobro poznajo lokalne razmere in potrebe.

»Vse šole in zdravstvene centre gradimo po načelu od spodaj navzgor, da sami prebivalci predlagajo, kaj potrebujejo. Njih poslušamo, kaj si želijo, ne pa da bi jim z evropsko pametjo vsiljevali svoje zamisli. Pobudo za šolo v Kigaliju pri sestrah misijonarkah so, denimo, dali starši, ker vedo, da bodo otroci tam deležni dobre izobrazbe in da bodo dobivali obroke hrane, ki jih v državnih šolah ne. Za nekatere otroke je to edini obrok v dnevu,« je dejala sogovornica.

Podobno je bilo v Ruzu v Burundiju, kjer so ženske prosile za povečanje porodnišnice. Prej je bila to le ena soba z devetimi posteljami, v kateri je bilo tudi po 25 porodnic hkrati. »Z ministrstvom za zunanje zadeve in Misijonskim središčem smo zgradili novo porodnišnico s 50 posteljami, kjer lahko porodnice ostanejo dva dni, da si vsaj malo odpočijejo,« je pojasnila Jana Lampe in dodala, da so same ženske nosile kamenje za gradnjo in ga na roke razbijale v manjše koščke.

Z delom do dostojnega življenja

Leta 2010 so v okviru akcije Za srce Afrike začeli programom Z delom do dostojnega življenja. »Vse stavbe, ki smo jih gradili, je treba tudi vzdrževati. Z misijonarji smo rekli, da bi staršem omogočili delo, da čistijo misijone, urejajo šolske zgradbe in okolico, sekajo drva, kuhajo, so čuvaji,« je izhodišče programa opisala sogovornica.

Za zdaj 514 darovalcev v Sloveniji s 6, 12 ali 24 evri na mesec, nekateri pa tudi z večjimi zneski, omogoča plačilo za redno ali občasno delo staršev iz 300 revnih družin v Ruandi, Burundiju, Srednjeafriški republiki in na Madagaskarju. Sčasoma se je ta program razširil še na Albanijo, kjer je vključenih 14 družin, in Šrilanko, kjer jih je za zdaj devet.

Vsi darovalci dobijo informacijo o družini, ki jo podpirajo, misijonarji pa so tisti, ki na podlagi poznavanja razmer predlagajo prejemnike. Ti morajo izpolnjevati en pogoj – da otroci redno hodijo v šolo.

Zneski, ki jih prejemajo, so različni, glede na okoliščine v teh predelih sveta. Tisti, ki živijo na afriškem podeželju, po mnenju snovalcev programa potrebujejo dodatnih 24 evrov na mesec, da dostojno preživijo, imajo dovolj hrane, dostop do zdravil in kupijo šolske potrebščine za otroke. V afriških mestih so življenjski stroški toliko višji, da je ta znesek 48 evrov, v Albaniji 50 evrov, na Šrilanki 30 evrov.

»Po sedmih letih akcije so se mnoge družine že postavile na noge, namesto njih pa misijonarji vključujejo druge. Družina na podeželju v teh predelih Afrike se postavi na noge, ko ima lastno zem­ljo in še kakšno žival, na primer kozo ali kravo. Po naših izkuš­njah traja od tri do šest let, da to dosežejo. Dlje traja pri družinah s srednješolci, saj je šolnina zanje zelo visoka. Nam pa je res pomembno, da otroci hodijo v šole, ker je to edina možnost, da bodo imeli v življenju več prilož­nosti in boljšo prihodnost,« je poudarila Lampetova.

V programu Z delom do dostojnega življenja so denimo vključene mame učencev, ki čistijo šolo v Kigaliju in opravljajo druga dela. Organizirale so se tudi, da izdelujejo tekoče milo in kremo in to prodajajo. »Nekatere hodijo vsako jutro tudi po dve uri peš, da pridejo na delo,« je omenila koordinatorka pri Karitas.

Podpora na več koncih

Za Albanijo je podoben projekt predlagala sestra Vida Gerkman. V Gramschu od letos podpirajo nego na domu in ambulanto. Ženske, ki prejemajo po 50 evrov na mesec, pripravljajo kosila za revne otroke, zagotavljajo učno pomoč, pomagajo pri negi na domu, zlasti za starejše, ki po hribih živijo v res skromnih razmerah. Pozimi nekatere pletejo nogavice.

»Na Šrilanki smo to akcijo začeli pred dvema letoma, sicer pa s tamkajšnjo Karitas sodelujemo že od leta 2004, po cunamiju. Takrat smo zgradili 75 bivališč, kupili 30 čolnov, obnovili internat za dekleta,« je naštela sogovornica.

Ker tam ni misijonov, so ubrali malo drugačno pot. »Začeli smo z mikrofinanciranjem. Predstavniki zberejo najrevnejše družine in skupaj naredijo poslovni načrt. Za nekatere je to reja živali, za druge pridelava zelenjave, nekaj jih izdeluje natikače in šiva. Ena od šivilj si je, na primer, s tem denarjem kupila kolo, da lahko hodi prodajat v druge kraje.«

Jana Lampe se odpravi na teren enkrat na leto ali dve, da vidi, kaj se je naredilo in kakšne so potrebe za naprej: »Vedno preverimo, ali se zgrajeno vzdržuje in ali so storitve kakovostne. Pogovorimo se z učitelji, starši, učenci, v zdravstvenih centrih z materami bolnih otrok, ali je to res to, kar potrebujejo.«

V dvanajstih letih, kolikor traja Srce za Afriko, se je že navadila na vprašanja, da zakaj pomagajo tam daleč, če je pri nas toliko revežev. »Vsakič, ko začnemo akcijo, dobimo kak tak klic. Vedno razložim, da je 95 odstotkov dela Karitas namenjenih pomoči revnim družinam in otrokom v Sloveniji. En delček pa je namenjen tujini, kjer so razmere materialne revščine še veliko hujše in kjer ljudje res nimajo niti osnovnega za preživetje, kjer morajo ženske in otroci, na primer, prehoditi po več kilometrov, da pridejo do vode. Kjer ponekod dobesedno umirajo od lakote. Kjer lahko naša pomoč dobesedno rešuje življenja,« je odgovorila Jana Lampe.