Evropa vsakič znova izgubi tehnološko revolucijo

V organizaciji Kluba poslovnih angelov Slovenije, ki ga vodi mag. Nina Dremelj, ter podpori Slovenskega podjetniškega sklada pod okriljem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, smo v Sloveniji prvič doživeli investitorsko-zagonski dogodek Dragon Makers. Na njem se izbrani start-upi in scale-upi povežejo z mednarodnimi investitorji pod okriljem Startup World Cup. Namenjen je temu, da iz  malih podjetij pomaga ustvariti globalne »zmaje«. Z Dragon Makers je v Ljubljano prišel poleg ostalih velikih vlagateljev (skupaj so bili vredni 107 milijard dolarjev) tudi eden najzanimivejših investitorjev med ZDA in Evropo, Alexander Sasha Galitsky. Nekdanji znanstvenik in tehnološki pionir je postal eden najvplivnejših tveganih investitorjev, znan po tem, da stavi na »malo ekscentrične« ustanovitelje in gradi mostove med evropskimi talenti in Silicijevo dolino.

Ob robu dogodka  je Alexander Galitsky spregovoril o tem, zakaj Evropa vedno znova zamuja tehnološke revolucije, kje ima možnosti za preboj, in zakaj bi lahko prav Slovenija postala magnet za pametne ljudi.

Pravijo, da radi vlagate v ekscentrične ustanovitelje. Kako bi opisali trenutek, ko začutite, da je nekdo na sledi nečemu posebnemu?

Ko govorim o tem, včasih rečem celo »malo nore«. Ljudje, ki zgolj sledijo pravilom, običajno ne vidijo pravih problemov. Če cesto vedno prečkaš pri zeleni luči, vidiš le kodeks, ki ga ne moreš spremeniti.

Ljudje, ki razmišljajo zunaj okvirov, lahko prinesejo nekaj novega. Zame je pomembno, da najdem takšne, medtem ko imajo tisti, ki prihajajo iz poslovnih šol, težnjo, da sledijo korporativnim pravilom. Dolgo se učijo, kako se dela posel v velikih podjetjih. Sam imam raje podjetnike, ki jih ženejo sanje, tiste, ki pridejo z na prvi pogled noro idejo. Če od trga dobiva dobre povratne informacije in vidim, da se uči, posluša, ima vizijo in razume, kaj želi dostaviti, potem je to moj človek.

Za nekatere sem najbrž nekakšen energijski vampir, črpam energijo iz njih, pravi Alexander Galitsky. FOTO: Arhiv organizatorja

Seveda ljudi iz dobrih šol ne odrivam od sebe, sem pa pri njih zelo previden. Zelo dobro so pripravljeni na podajanje sporočil, pa tudi na to, da malo nalagajo. Hitro znajo odklikati slajde in klonirati ta ali oni poslovni model, ampak to niso moji ljudje.

Za vas je disrupcija priložnost za posel in razvoj. Je disrupcija tudi naša nova normalnost?

Danes se vsi pogovarjajo o umetni inteligenci in popolnoma se strinjam, da je ključen gonilnik v tem procesu. A če želiš nekaj disruptirati, moraš dobro razumeti poslovni proces in nato vnesti tehnologijo, ki ga spremeni. UI začenja igrati to vlogo. Gonilna sila je torej proces. To pa še ne pomeni, da ta proces res razumeš, če greš na poslovno šolo in tam študiraš, kako na primer deluje medijski posel. Naučiš se lahko vseh klišejev medijske zgodovine, poslušaš zgodbe iz osemdesetih, devetdesetih, gledaš tiktokerje in misliš, da razumeš, kaj poganja panogo. Morda pa notranjih procesov še vedno ne razumeš. Čarovnija se zgodi tam, kjer se srečata globoko poznavanje procesov in globoko tehnološko znanje – od tam prihaja disrupcija.

Običajno prideta k tebi dva tipa ljudi in svoji investicijski ekipi vedno rečem: nikoli ne investiramo v enega samega človeka. Lahko imaš odličnega »disruptorja«, ki razume tehnologijo, ne pa procesa, ali pa nekoga, ki razume proces, ne zna pa razviti tehnologije. Zelo težko je najti človeka, ki zna vse, zato potrebuješ ekipo.

Zato vedno želim videti ekipne igralce. Eden je lahko tehnolog, drugi »disruptor«, če govorimo o prevratu v procesih.

Vlaganje v »malo nore« ustanovitelje podjetij zveni zelo pogumno. Ali s tem ne prevzemate preveč tveganja?

Odvisno, kaj mislite z besedo nor. Pri meni gre za ljudi, ki razmišljajo drugače. Včasih to deluje noro, včasih nenavadno, ampak prinesejo lahko kaj zelo zanimivega. To so ljudje, ki ne ubirajo enake poti kot vsi drugi, ampak gredo po svoje in zato mogoče odkrijejo bližnjico.

Kaj je glavna stvar, ki vas navduši na predstavitvah? So to govorne veščine ali izdelek, inovacija?

Že davno sem se naučil, da nikoli ne sodim samo po nastopu. V devetdesetih, ko sem začel delati z Američani, sem dobil zanimivo pismo člana zgodovinsko pomembne ruske plemiške družine, ki je živel v ZDA. Pisal mi je: »Začel si zaposlovati Američane. Bodi previden. So odlični prodajalci – a večinoma prodajajo sebe.«

Od tistega trenutka mi je, ko poslušam predstavitev, pomembno, ali človek, ki podaja sporočilo, res razume, o čem govori, še pomembneje pa je, da v tem vidim vrednost. Ali lahko to vrednost izmerim? Ali lahko vidim, kako bosta ta rešitev ali produkt podjetje postavila na izjemno pot rasti? Seveda preverim tehnologijo, tehnološko vrednost, procese, strategijo – vse to. A glavna stvar je, da vlagamo v ljudi, v ekipo.

Ko investiraš, postaneš del družine vsaj za pet, deset, včasih petnajst let. To je dolg cikel. Vedno si zastavim ista vprašanja: bi bil srečen, če bi bil zaposlen v tem podjetju, če bi delal s temi ljudmi, delal to, kar delajo oni. Če je odgovor da, potem to postane »moje« podjetje. Tako izbiram osebne naložbe.

Vaš pristop se mi zdi dober.

Ni pomembno, ali je človek sramežljiv ali ne. Tudi sramežljiv ustanovitelj lahko svoje sanje zelo jasno predstavi, in če se dajo izmeriti v vrednosti in časovnem okviru izvedbe, dobi posel. Tak človek običajno potrebuje mentorja, ki tega ustanovitelja tudi osebno vzljubi.

Investirali smo v nekaj podjetij iz sveta iger in naš prijatelj Trip Hawkins, legendarni ameriški podjetnik, ustanovitelj enega največjih založnikov videoiger na svetu Electronic Arts in mobilnega igralnega podjetja Digital Chocolate, ki sem ga poklical, je pri enem od teh podjetij postal tak mentor izvršnemu direktorju. Dober mentor je eden od načinov za uspeh.

Diane Greene, soustanoviteljico tehnološkega velikana VMware in nekdanjo vodjo Googlovega oblačnega poslovanja, izjemno močno in spoštovano voditeljico, sem prosil, da postane mentorica glavnemu operativnemu direktorju, ki je sramežljiv in se še mora učiti. Ni malo takšnih zgodb, morda eno takšnih celo poznate. Veste, da je Eric Schmidt, dolgoletni prvi mož Googla, ob začetku vodenja Googla imel svojega mentorja, čeprav je pred tem že zasedal najvišje funkcije v podjetju Sun Microsystems?

Včasih potrebuješ mentorja zato, da znaš voditi ljudi, prepoznati, katere veščine jim manjkajo, in jim pomagati, da se naučijo javno podajati sporočila. Sramežljiv človek se lahko tega nauči, neumnega človeka pa ne moreš popraviti, če se še tako trudiš.

Katera tehnologija bo spremenila človeštvo, ga premaknila na svetlejšo stran življenja?

Močno verjamem v umetno inteligenco. Ne samo verjamem, vem, da napreduje veliko hitreje, kot smo napovedovali. A živimo v čudnem času. Vsaka tehnologija se lahko uporablja na zelo različne načine.

Močno verjame v umetno inteligenco. Foto Arhiv organizatorja

V preteklosti je veliko tehnologij v komercialno rabo prišlo iz obrambnega in vojaškega sektorja. Od devetdesetih let se nekatere hitreje razvijajo v komercialnih rokah. Tako imamo nekakšno napetost: na eni strani komercialne igralce, tudi na področju UI, ki jih ženejo zasebni interesi in posel, na drugi strani pa pozabljamo na ljudi – kako bodo to tehnologijo sprejeli, ali je zanje dobra ali slaba. Poglejte, kako tiktok spreminja možgane mladih, ki so nehali brati dolga besedila. Poslovneži lahko rečejo, upravljam denar in ga služim, toda to je nevarno. Razvoja se ne da ustaviti, ker je že v rokah zasebnega sektorja. Zdaj vidimo, kako skušajo vlade prevzeti nadzor, vidimo napetosti med ZDA in Evropo zaradi tehnologije in tehnološkega zaupanja. Trenja so že tu: kaj v tem »prijateljskem« odnosu pripada ZDA, kaj Evropi.

Veliko vprašanje je, kaj sledi. UI je dobra stvar, a potrebuje ogromno energije, vprašanje pa je tudi, kaj bomo naredili z ljudmi, ki bodo zaradi nje izgubili službe.

Ker veliko potujem, vidim, da dve milijardi ljudi na svetu sploh nimata dostopa do elektrike, še milijarda pa ima slab, nestanoviten dostop. Kako zmanjšati digitalni prepad? Med njimi je veliko zelo pametnih ljudi. Spomnim se potovanja v Katmandu leta 2003. Potem ko sem ustvaril in prodal podjetje, sem šel gledat gore, Everest in vse drugo. Srečal sem mladega, pametnega fanta, ki je prišel iz nič in z navadnim telefonom od doma upravljal približno 50 satelitskih internetnih povezav po Nepalu.

Verjamem, da so pametni ljudje povsod. Potrebujejo dostop do tehnologij in znanja, potem lahko spreminjajo svet. Zato je zame naslednji veliki val priložnosti področje energije. Osebno sem veliko investiral v tehnologijo fuzije. Vidim, da je treba tja usmeriti veliko truda.

Tehnološko gledano je naslednji val tudi kvantno računalništvo, toda vse to potrebuje energijo, ob tem pa ne smemo pozabiti na ljudi, ki bodo za nekaj časa »izpadli iz igre«.

Malo me skrbi za Evropo. Zdi se, kot da vsakič znova izgubi tehnološko revolucijo. V času revolucije osebnih računalnikov je bilo morda osem evropskih podjetij, ki so izdelovala osebne računalnike – in potem nič več. Podobno je bilo z oblačnimi rešitvami in polprevodniki. V Evropi se veliko stvari začne, a tudi ugasne.

Zakaj ob vsem znanju in inovacijski kulturi še vedno tako težko ustvarja globalne zgodbe o uspehu?

Evropa je Evropa, a Evropska unija je še vedno sestavljena iz 27 držav. Te so »združene« že vrsto let, a še vedno se pogovarjamo o vprašanjih, kot je, kako narediti Slovenijo za Silicijevo dolino Evrope. To se ne bo zgodilo. Pravo vprašanje je, kako narediti Silicijevo dolino v Evropi.

Evropa v marsičem ni enotna. Kar je v Evropi dobro in razlog, da sploh obstaja, so močne univerze, močna državna podpora in veliko denarja za raziskave.

Ko govorim o mostu med ZDA in Evropo, včasih pomislim, da sem naredil dobro delo za slabo stvar. Ko sem se preselil iz ZDA in ustanovil podjetje v Evropi, sem naletel na glavni evropski problem: neenotnost.

Spomnim se leta 2000, ko sem hodil po evropskih bankah in jim poskušal prodati varnostne rešitve. V ZDA je razpravljati z bankami lažje, vsi se borijo za inovacije in tekmujejo zanje.

Saj poznate staro ameriško menedžersko šalo: »Nikoli niso nikogar odpustili, ker je kupil IBM.« Torej, če v Evropi kot menedžer kupiš drago, a uveljavljeno in varno tehnologijo, ti nihče ne bo očital, tudi če rešitev ni idealna. Nisi hotel tvegati. Če kot menedžer tvegaš in kupiš rešitev nekega malega startupa, nosiš osebno tveganje: če bo uspelo, krasno, če ne, lahko izpadeš neodgovoren in te lahko odpustijo.

Gre za evropsko mentaliteto izogibanja tveganju: raje izberejo veliko, uveljavljeno korporacijo kot inovativni startup, ker ščitijo svojo kariero, a ne iščejo resničnih inovacij. To je miselnost mnogih evropskih menedžerjev. V velikih evropskih podjetjih, ki jih ne bi rad imenoval, tudi v velikih avtomobilskih ali IT-korporacijah, imajo »direktorje za inovacije« le na papirju, v resnici pa je Evropa brez skupnega truda inovacije prepustila Združenim državam.

Tudi naložbe so usmerjene v države. Evropska investicijska banka ali Evropski investicijski sklad delita denar po državah. Lokalni upravljavci skušajo investirati v Slovenijo za Slovenijo, ne pa čezmejno, recimo v Slovenijo in Italijo. Ni veliko čezmejnih investicij.

Zagovarjam svoj model: vlagam v ZDA in Evropi, hkrati pa skrbim za nekakšen beg možganov iz Evrope v ZDA, mlade, nadarjene ljudi preselim v ZDA.

Po mojem mnenju bi se morala Evropa odločiti za ustvarjanje klastrov, grozdov, ki med seboj tekmujejo. Na primer za kvantno računalništvo na enem mestu, drugi kvantni klaster nekje drugje. Potem lahko slovenskega znanstvenika, ki ga zanimajo kvantne tehnologije, pripelješ v CERN ali kam drugam, kjer dela v tem klastru. Slovenija sama bi lahko postala klaster, recimo za finančno industrijo. Lahko bi rekli, naj vsi iz Evrope, ki želijo spreminjati in revolucionirati bančništvo, pridejo v Slovenijo, vse ugodnosti in podpora za ta sektor pa bi bile tu.

Potem bi imeli klaster, ki lahko res tekmuje z ZDA, rešitve pa bi se takoj razširile po vsej Evropi, namesto da se borimo s podobnim podjetjem iz Belgije, ki počne enako kot mi.

Kdo bi moral slišati vaše nasvete? Politiki, menedžerji, lastniki?

Politiki, seveda, oni upravljajo sistem. Prav tako Evropska centralna banka, Evropska investicijska banka, Evropski investicijski sklad – ti ne bi smeli biti usmerjeni po regijah, ampak po klastrih.

Pred kratkim je bila v Luksemburgu velika tehnološka konferenca. Upravljavci skladov, ki dobivajo denar od Evropske investicijske banke, so tam govorili, da ne bodo zamudili naslednje revolucije.

Ampak poglejte umetno inteligenco. DeepMind je prišel iz Evrope, a zdaj ni več evropsko podjetje. V biotehnologiji se lahko najboljša tehnologija razvije v Združenem kraljestvu, a hitro pride pod okrilje ameriških farmacevtskih korporacij. Torej problem ostaja. Da bi to spremenili, so potrebni velika politična odločitev in globlji odnosi med evropskimi državami.

Kot član fundacije B612, ki razmišlja o dolgoročni prihodnosti človeštva in zaščiti planeta, pogosto gledate zelo daleč naprej. Menite, da so odgovori za človeštvo v vesolju?

Vesolje je briljanten vir kritičnega razmišljanja o problemih in novih rešitev, ki jih kasneje lahko uporabimo na Zemlji. To smo videli že v preteklosti: veliko materialov in tehnologij, ki jih uporabljamo danes, je prišlo iz vesoljskih programov. Robotika, avtomatizacija, vse to se je začelo, ko smo želeli nekaj poslati v vesolje, od šestdesetih let naprej. Veliko teh tehnologij je kasneje prešlo v civilno rabo.

Drugi način razmišljanja o vesolju je, da potrebujemo možnost, da nekaj koloniziramo, da ustvarimo možnost pobega za prihodnje generacije. O tem moramo razmišljati že danes.

Slovenija ima veliko znanstvenikov in precej startupov ter podjetij, ki se ukvarjajo z vesoljskimi raziskavami. Smo majhna, pametna, inovativna država, a podpornega ekosistema ne ustvarimo, zato najpametnejši odhajajo v tujino, kjer lahko uresničijo svoje cilje. Kaj moramo spremeniti, da bodo talenti ostali doma?

Ne gre samo za to, da talenti ostanejo, ampak tudi za to, da ustvarimo možnosti, da pridejo v državo. Poglejte Estonijo, ki je po velikosti podobna Sloveniji. Ustvarila je e-upravo, e-državljanstvo, možnost, da zelo preprosto odpreš bančni račun, ustanoviš podjetje na spletu … Vzpostavili so sisteme, ki ljudem poenostavijo življenje. Ali vedno delujejo popolno, je drugo vprašanje, bistveno je, da jih nekdo upravlja in izboljšuje.

Ne razumem, zakaj Evropa ne naredi več takrat, ko ZDA pod Trumpom omejujejo vizume in zapirajo vrata mnogim pametnim ljudem. Kam bodo šli? Tja, kjer so narava, dober življenjski slog, ugodni davki in podporno okolje. To je bil popoln trenutek, da bi Evropa rekla, pridite k nam.

Potrebujemo programe, ki privlačijo ljudi – z davčno politiko, kakovostjo življenja in še marsičim. Slovenija je zelo dobra kandidatka za kaj takšnega. Na prvi vtis deluje odlično. Vaše države sicer nisem podrobno preučeval, a tu vidim lepo mesto, lepo pokrajino, hribe, prijazne ljudi – prijeten kraj.

A potrebujete program, zaradi katerega bo država magnet za pametne ljudi. Podobno kot mora biti ustanovitelj podjetja magnet za vlagatelje, mora biti tudi država magnet, kamor ljudje hočejo priti in ustvarjati. Poglejte Dubaj v širši regiji Bližnjega vzhoda. Ljudje odhajajo tja iz zelo različnih razlogov.

Danes peščica tehnoloških velikanov nadzira večino trga, kapitala in infrastrukture. Imajo majhni startupi v resnici še priložnost v svetu, v katerem glavno vlogo igrajo titani?

Seveda. Kaj je bil Google leta 1998? Majhno podjetje.

Nvidia je bila majhno podjetje za grafične procesorje, ki so jih večinoma uporabljali za igre, kasneje so jih uporabljali za bitcoin, zdaj za umetno inteligenco. Danes se vrednost Nvidie meri v bilijonih dolarjev. Poznam Tajvanca, investitorja, ki je največji zasebni delničar Nvidie, ima okoli tri milijone delnic. Si predstavljate njegov položaj danes? Poanta je, da so bili nekoč vsi majhna podjetja. Hugging Face ali OpenAI sta začela kot majhna laboratorija, ki ju je vodilo nekaj ljudi. To se dogaja ves čas.

Slišala sem, da ste potapljač. Predstavljam si, da vas zanima globina vsega, česar se lotite. Kaj pa vas motivira?

Ljudje, s katerimi delam. V nasprotju z mnogimi vrstniki ne maram biti muzejski eksponat. Delam hitro, premikam se hitro. Okoli sebe vidim mlade obraze in trezne, objektivne poglede, kar me polni z energijo. Za nekatere sem najbrž nekakšen energijski vampir, črpam energijo iz njih.

Mladi dobijo od vas izkušnje, vi od njih energijo – to je pravzaprav idealen odnos.

Energija rojeva energijo. In verjetno so srečevanja z ljudmi pogoj dolgoživosti, ki jo vsi iščemo. Sam sem nekoč veliko plaval, to je šport, ki daje moč. Moj prijatelj, 75-letni inženir, je potrkal na mojo vest, da se eliksir mladosti skriva v rednem gibanju in – oprostite – posteljnih radostih. (smeh) Resno mi je rekel, Sasha, če izpustiš šport in seks, ne boš zmagal v vesoljski igri. To je njegov recept za dolgo življenje.

Torej se Warren Buffett moti, ko pravi, da se energija skriva v denarju.

No, to je ena plat. Druga zelo pomembna stvar – in to nujno vključite v intervju – je, da nikoli ne sledim samo denarju. Če počneš, kar imaš rad, in če to, kar delaš, res spreminja svet, bo denar prišel, in svet lahko spreminjaš tudi v Ljubljani. Če meriš samo na denar – pozabi.