Evtanazija: Kdo naj sodi

Tatjana Žargi, dolgoletna predsednica Slovenskega društva Hospic:

»Slovensko društvo Hospic zagovarja spoštovanje človekovih pravic bolnika v predsmrtni bolezni. Ob celostni pomoči nam je najvišje vodilo človekovo dostojanstvo in nedotakljivost njegove osebe. Zato aktivno evtanazijo, to je namerno usmrtitev bolnika, na njegovo zahtevo ali brez ugotavljanja njegove volje proti njegovi želji, odločno zavračamo. Spodbujamo pa ljudi, da napišejo ali izrazijo svojo vnaprejšnjo voljo glede vzdrževanja pri življenju v določenih situacijah, opustitve mučne in neučinkovite terapije, uporabe zdravil z dvojnim učinkom itd. Tak dokument lahko bolnik kadarkoli spremeni.

Naše vodilo temelji na načelih paliativne oskrbe, po katerih je mogoče lajšati telesno in duševno trpljenje neozdravljivo bolnih. Meje med zadovoljivim lajšanjem bolečin in drugimi oblikami trpljenja so včasih zelo zabrisane in razumljene kot pomoč za umiranje, čeprav je njihov namen le učinkovito lajšanje trpljenja. Vsak primer je svet zase in mora biti kot tak tudi obravnavan. Z ustreznim lajšanjem težav, s prisotnostjo in sočutjem poskušamo dodajati življenje zadnjim dnem, namesto evtanazije, ki je dejanje proti človekovim pravicam, dostojanstvu, etiki in zakonom.«

Igor Pribac, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani:

»A ni nenavadno, da velja evtanaziranje hišnega ljubljenčka za visoko človečno dejanje, zagovarjanje evtanazije za ljudi pa za zavržno dejanje? Do zdaj so o teh vprašanjih prvo in zadnjo besedo imeli zdravniki, ki evtanaziji ostro nasprotujejo. Zato sem vesel dvojega. Prvič, da je pred kratkim dr. Dušan Keber kot prva zdravniška javna osebnost naznanil, da zapušča stanovska stališča in začenja zagovarjati prostovoljno evtanazijo. In drugič, vesel sem stališča predsednika zdravniške zbornice, dr. Andreja Možine, da je nastopil čas, da se zdravniki za to vprašanje odprejo in sprejmejo širšo družbeno razpravo. Razpravo o pravni ureditvi postopkov ob koncu življenja je izrecno postavil v politični, in ne več zdravniški okvir. Dejansko ta ureditev sicer res zadeva tudi zdravnike, vendar še veliko bolj njihove paciente oziroma državljane, ki prej ali slej to postanemo. Podobno kot se je zbornica odprla za homeopatijo, se bo očitno tudi za evtanazijo. Pozno, a ne prepozno, kar je treba podpreti. Upam, da bomo ta trenutek izkoristili za širšo razpravo o tem, kakšno ureditev si na tem področju kot družba želimo.«

Borut Pahor, predsednik države:

»Sem registriran darovalec organov. Podpiram pravico samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Podpiram pravico do umetne prekinitve nosečnosti. Nasprotujem smrtni kazni. Vse do zadnjih dogodkov sem bil prepričan, da imam dokončno izdelano tudi stališče do evtanazije. Kot predsednik republike pa ta trenutek lahko rečem le, da podpiram razpravo o tem zahtevnem strokovnem in etičnem vprašanju. Med drugim me posebej zanima, ali dosedanje izkušnje držav, ki imajo to pravico uzakonjeno, ustrezno urejajo njene mogoče zlorabe proti volji prizadetih oseb.«

Urh Grošelj, zdravnik:

»Ob dobro razviti in dosegljivi blažilni (paliativni) oskrbi postane evtanazija nepotrebna, saj je mogoče po mnenju strokovnjakov te veje medicine, še tako hudo bolečino ali trpljenje bolnikov ob koncu življenja ublažiti na še znosno raven. Pravo vprašanje za javno razpravo je torej predvsem to, kako razviti ustrezno paliativno oskrbo. Velja pa tudi narobe. Ko je pri roki 'preprosta' in hitra rešitev, kot je evtanazija, najbrž tudi za državo precej cenejša, niti ni več take potrebe, da bi se razvila kakovostna paliativna oskrba. Na Nizozemskem so bile dokumentirane izjemno hude zlorabe evtanazije, ki je bila v več tisoč primerih opravljena brez soglasja bolnikov (npr. Remmelinkovo poročilo). Močno se poveča tudi pritisk na najšibkejše, ki izbirajo evtanazijo tudi zato, da ne bi bili v breme svojcem ali družbi. Kljub prvotnim drugačnim zagotovilom se pozneje pogosto širi njena uporaba (na otroke, zapornike, duševne bolnike itd.). Evtanazija je zato etično nesprejemljiva.«

Maja Ebert Moltara, vodja Oddelka za akutno paliativno oskrbo Onkološkega inštituta:

»V vseh diskusijah, ki so trenutno v javnosti, je pomembno, da bolnike in njihove bližnje ne izpostavljamo še hujšim stiskam, strahu in občutku, da je vse, kar jih še čaka, zgolj trpljenje ali da se jim ne da pomagati. Želim si, da bi bralci slišali sporočilo, da se neozdravljivo bolnim lahko pomaga in da je veliko zdravnikov, ki to vsak dan delamo.

'Pa vendarle, ali vas nikoli ne prosijo, da bi jim pomagali umreti?' me v zadnjih dneh sprašujejo številni. So trenutki, ko se bolnik znajde v hudi stiski, ko si želi, da bi bilo vsega konec, ko je, na primer, bolečina premočna in si ne predstavlja, da bi lahko tako živel še kak dan. To je trenutek, ko se je treba bolniku takoj posvetiti, hud simptom takoj ustrezno zdraviti, ampak hkrati ob bolniku posedeti, se umiriti in počakati, da začne zdravilo učinkovati.

Tudi zdravstveni delavci trpimo ob trpečem bolniku. Včasih vsi gledamo na uro, odštevamo minute in v glavi rojijo misli: 'Še pet minut pa bi zdravilo že moralo pomagati … Bo res? Zakaj še ne deluje?' Ampak prav takrat moraš ob bolniku ostati miren, verjeti svojemu medicinskemu znanju in mu dati podporo. Zdravljenje bolečine je danes zelo dobro raziskano in obstajajo natančna navodila, kako, koliko in katero zdravilo uporabiti, tudi za morfij. Ob upoštevanju teh navodil, ki jih večina slovenskih zdravnikov dobro pozna, zdravljenje bolečin ni nevarno in ne povzroča smrti. Uporaba morfija je vsakdanja učinkovita praksa, ki številnim neozdravljivo bolnim omogoča kvalitetno življenje brez hudih bolečin.«