Federico Fellini: Eden največjih filmarjev vseh časov

Pred sto leti se je rodil Federico Fellini, legenda evropskega filma, ki se je s petimi oskarji, od tega štirimi za tujejezični film, in nespornim globalnim vplivom, vpisal tudi v anale Hollywooda.

Objavljeno
26. januar 2020 09.00
Posodobljeno
26. januar 2020 09.16
Peti oskar Federica Fellinija, (na sredini), ki ga je proslavil v družbi Sophie Loren in Marcella Mastroiannija. FOTO: Reuters
Nekoč se je lahko evropski film po gledanosti in vplivu kosal s Hollywoodom. Še več, celo filmska industrija posameznih evropskih držav ni zaostajala za danes nespornim in nedosegljivim centrom filma. V 50. in 60. letih prejšnjega stolet­ja je bila takšna filmska industrija Italije. Njen najpomembnejši predstavnik je bil režiser in scenarist Federico Fellini. Ta teden, v ponedeljek, je minilo sto let, odkar se je rodil eden najvplivnejših filmarjev v zgodovini.

Italijanski film je vzcvetel že pred drugo svetovno vojno, saj je imel popolno podporo fašistične diktature pod vodstvom Benita Mussolinija. Simbol tega vzpona so bili veliki studii v Rimu, Cinecittà, ki so jo začeli graditi leta 1937. Med vojno so jo bombardirali, po vojni so v njej bivali begunci, tudi z vzhodne obale Jadranskega morja, od koder so pobegnili pred novo Jugoslavijo. V 50. letih je Cinecittà doživela svoja zlata leta, ko so jo imenovali Hollywood na Tiberi. Tam je, poleg velikih hollywoodskih produkcij, med katerimi je najbolj znana Ben Hur iz leta 1959, seveda snemal tudi Federico Fellini, italijanski režiser in scenarist, ki je zelo vplival na razvoj ameriškega filma.

Pridružite se Delovi viber skupnosti
Spremljajte naše vsebine tudi prek aplikacije viber!


Na jadranski obali


Veliki režiser se je rodil 20. januarja 1920 v letoviškem mestu Rimini na italijanski obali Jadranskega morja. Njegov oče je bil iz kmečke severnoitalijanske družine, mati iz premožne rimske trgov­ske družine. Ta je seveda nasprotovala zvezi, ki se je spletla, ko je Urbano Fellini delal v rimski tovarni testenin. Vendar se mladi par ni pustil in preselila sta se v Rimini, kjer je Urbano delal kot trgovski potnik.

Imela sta tri otroke. Prvi se je leta 1920 rodil Federico, leto zatem mu je sledil Riccardo in leta 1929 Maria Maddalena. Ker starša nista bila kaj posebno umetniško usmerjena, je nenavadno, da so se vsi trije otroci posvetili ustvarjalnim dejavnostim. Mlajši sin Riccardo je zaigral v nekaj filmih, tudi bratovem zgodnjem Postopači (I Vitelloni, 1953), za katerega je Federico dobil srebrnega leva na beneškem filmskem festivalu. Večino kariere pa je režiral dokumentarce za italijansko javno radiotelevizijo RAI. Tudi Maria Maddalena je bila občasna igralka in pisateljica, vendar sorojenca nista niti približno dosegla slave starejšega brata.

image
Brata Felllini, desno Federico, levo Riccardo, na plažah Riminija. FOTO: Dokumentacija Dela


Oba fanta iz družine Fellini sta bila člana fašističnega podmladka Opera Nazionale Balilla, a to ne pove kaj dosti o ideološki usmeritvi družine. Članstvo mladine v ONB je bilo v fašistični Italiji obvezno, tako kot na primer članstvo v pionirski organizaciji v Jugoslaviji.


Iz novinarstva v film


Čeprav je bil Federico Fellini bolj slab učenec in je v srednji šoli na veliko »šprical«, se je leta 1939 vpisal na pravno fakulteto v Rimu. To je storil samo zaradi želja oziroma zahtev staršev, saj se menda ni udeležil niti enega predavanja. Zaposlil se je kot novinar in pri še ne dvajsetih sodeloval pri scenariju filma Il pirata sono io!, kar je širilo njegov krog znancev v Cinecittà.

To je bil čas druge svetovne vojne, med katero je Fellini storil vse, da se je izognil vpoklicu v vojsko. Prelomni dogodek v njegovem življenju je bil odhod v Libijo pod italijansko zasedbo leta 1942, kjer je bil scenarist filma I cavalieri del deserto. Vendar ni bil samo scenarist, ampak je tudi režiral nekaj prizorov. Njegova pot v svet filma je bila začrtana.

Prelomni dogodek v njegovem življenju je bil odhod v Libijo pod italijansko zasedbo leta 1942, kjer je bil scenarist filma I cavalieri del deserto.


Po vojni je delal kot scenarist – leta 1947 so ga skupaj s Sergiem Amideiem nominirali za scenarističnega oskarja za film Rim odprto mesto (Roma città aperta) – in pomočnik režiserjev. Njegov prvi film, v katerem je imel v rokah škarje in platno, pa je bil Luči varieteja (Luci del varietà) leta 1950.


Med nesmrtne


Tako njegov režijski prvenec kot drugi film, Beli šejk (Lo sceicco bianco, 1952), sta bila neuspešna pri gledalcih in kritikih. O drugem je eden od kritikov celo zapisal, da Fellini ni »niti najmanj sposoben za filmsko režijo«. Na srečo je dobil še eno priložnost in jo dobro izkoristil.

Naslednji film Postopači je namreč vzbudil navdušenje tako gledalcev kot kritikov in s srebrnim beneškim levom prišel tudi v kina po svetu. Med nesmrtne pa se je Fellini vpisal s filmom Na cesti (La strada, 1954). Ker so ga v Združenih državah začeli predvajati leta 1956, je dobil oskarja za najboljši tujejezični film šele takrat. Lik grobega silaka Zampana – zaigral ga je ameriški igralec Anthony Quinn – je znameniti ameriški režiser Martin Scorsese označil kot osnovo za glavna junaka, ki ju je v njegovih filmih Taksist in Pobesneli bik upodobil Robert De Niro; za drugega je dobil oskarja za glavno moško vlogo.

Fellini si je sloves še utrdil s filmom Cabirijine noči (Le notti di Cabiria, 1957), za katerega je leta 1957 dobil drugega (in to drugega zapored) tujejezičnega oskarja. V obeh je glavni lik upodobila od leta 1943 njegova žena Giulietta Masina, s katero sta bila poročena več kot 50 let, vse do njegove smrti leta 1993.

image
Več kot petdeset let je trajal njegov zakon z Giulietto Masino. FOTO: Dokumentacija Dela


Izjemno sodelovanje


Veliko režiserjev pogosto dela z istimi igralci, s čimer se izognejo dolgotrajnim in potencialno destruktivnim pripravam na vlogo. Tudi Fellini je poleg žene pogosto izbral igralca Marcella Mastroiannija. Njuno prvo sodelovanje je bilo v filmu Sladko življenje (La dolce vita, 1960), v Evropi in Ameriki uspešni mešanici med dramo in komedijo o brezbrižnem življenju v Rimu ob koncu 50. let 20. stoletja. S tem filmom je Fellini že nekako prešel obdobje ustvarjanja, ki ga označujejo kot neorealistično, in stopil v novo, v katerem se je veliko ukvarjal s parapsihologijo in eksperimentiral s takrat priljubljenim mamilom LSD.

image
Fellini z zvezdo šestih svojih filmov Marcellom Mastroia­n­nijem. FOTO: Dokumentacija Dela


Največji uspeh z Mastroiannijem in Fellinijev verjetno najbolj znani film je prav tako kot Sladko življenje dramedija Osem in pol (8½, 1963). Tudi za ta črno-beli film je dobil tujejezičnega oskarja, Mastroianni pa je postal svetovna filmska zvezda. Potem je Fellini posnel še štiri filme s svojim priljubljenim zvezd­nikom. Zadnji je bil Intervju (Intervista, 1987), nekakšen poldokumentarni film o zakulisju priljubljenega Fellinijevega prizorišča za snemanje Cinecittà, v katerem so meje med dokumentarnostjo in fikcijo zabrisane.


Rekord


Federico Fellini je dobil četrtega oskarja za tujejezični film, kar ni uspelo nobenemu drugemu režiserju, leta 1974 za film Amarcord. Tudi ta je v prevladujočem žanru mešanice drame in komedije. Njegov oskarjevski izplen pravo veljavo dobi šele, ko ga postavimo ob bok drugim v primerljivih kategorijah. Štiri oskarje za režijo, kar bi bilo delno primerljivo z oskarjem za najboljši tujejezični film, je namreč dobil samo še legendarni ameriški režiser John Ford, štirih za najboljši film v angleškem jeziku pa sploh nihče.

Čeprav je veliki režiser po Amarcordu posnel še precej filmov, se je njegovo najbolj plodno obdobje s 70. leti 20. stoletja nekako izteklo. Kljub temu je pozneje dobil še vrsto nagrad. Nagrado za življenjsko delo so mu na festivalu v Cannesu podelili že leta 1974, enajst let pozneje je dobil zlatega leva za enako kategorijo v Benetkah, leta 1987 najvišje italijansko državno odlikovanje red za zasluge in leta 1992 petega oskarja, takrat za življenjske dosežke.

image
Od enega največjih režiserjev so se Italijani poslovili z državnimi častmi. FOTO: Reuters


Zadnji igrani film v 45 let dolgi Fellinijevi režiserski karieri je bil La voce della luna leta 1990. Tri leta pozneje je oktobra 1993 umrl zaradi posledic srčnega infarkta. Z ženo Giulietto Masina, ki je umrla manj kot pol leta za njim, nista pustila potomcev. Prvega otroka sta izgubila še pred rojstvom, drugi je živel samo mesec dni.