Glasbena terapija:Z glasbo odpirajo vrata v podzavest

Pri nas je ta terapevtska metoda še v povojih, a na Inštitutu Knoll se že izobražuje prva generacija slovenskih glasbenih terapevtov.

Objavljeno
19. december 2014 13.18
Glasbeni terapevtki Claudia Knoll in Špela Loti Knoll Kranj 16.12. 2014
Jana Zupančič Grašič, Nedelo
Jana Zupančič Grašič, Nedelo

Glasba je v življenju človeka izredno pomembna, čut zanjo imamo prirojen, z njo se telesno in duševno sproščamo. Ta njen učinek uporablja tudi glasbena terapija, v kateri je glasbena improvizacija način komunikacije med klientom in terapevtom, doživljanje skupne izkušnje pa lahko nakaže pot za reševanje najrazličnejših fizičnih, čustvenih, psiholoških ali duševnih potreb in stisk otrok, odraslih in starostnikov. V Sloveniji jo že nekaj let uveljavljata Claudia in Špela Loti Knoll.

Dva obrazka kukata v sobo, kjer zdaj že njuna znanka Claudia pripravlja glasbila, med katerimi bodo lahko izbirali med glasbeno terapijo. Kljub temu da se na onkološko-hematološkem oddelku čez dan veliko dogaja – imajo vrtec, šolo, igralnico, obiščejo jih tudi Rdeči noski –, se otroci razveselijo tistih nekaj minut enkrat na teden, ko pride naokoli glasbena terapevtka. Takrat ob glasbi, petju in pogovoru nezavedno izrazijo tisto, kar jih boli, jih straši, utesnjuje, ne nazadnje pomiri in razveseli. Po mnenju Claudie Knoll, ene izmed redkih profesionalnih glasbenih terapevtk v Sloveniji, ki dela poleg tega še magisterij iz supervizije (profesionalna metoda, namenjena vsem strokovnjakom na različnih področjih dela, kjer je odnos do človeka bistvena sestavina delovnega procesa, op. p.), bi morala biti glasbena terapija obveznidel rehabilitacije bolnikov ne le na onkološko-hematološkem oddelku pediatrije, temveč tudi v nevrologiji in psihiatriji, in to tako za otroke kot odrasle. »V bolnišnicah zdravijo fizično telo, poskrbijo tudi za šolanje, manjka pa skrb za psihosocialno zdravje.«

In prav na tem področju se lahko, kot so to že prepoznali ponekod v tujini, zelo dobro obnese glasbena terapija. Glasbena govorica je namreč prirojena vsakemu človeku ter mu kot taka omogoča komunikacijo s soljudmi in okoljem na najbolj pristen način, hkrati pa je bližnjica do človekovega čustvenega in podzavestnega sveta ter tako obvoznica mimo kognitivnega dela možganov – to pomeni, da med glasbenim ustvarjanjem in sprejemanjem razum vsaj za trenutek utihne in prepusti prostor doživljanju. Glasba je tako v terapiji svojevrstno sredstvo sporazumevanja med terapevtom in klientom, pri čemer Claudia izvaja kreativno-improvizirano metodo: klient glasbila prosto izbira, (za)igra karkoli in kakorkoli hoče ali preprosto posluša tisto, česar si zaželi. Ob glasbi in pogovoru se lahko, pojasni terapevtka, popravijo škodljivi vzorci, ki zavirajo posameznikov razvoj in napredek, ali se izrazi, preoblikuje in ozdravi njihova stiska, s tem pa se učinkovito preganja tudi stres.

(Po)govor manj globinski

»Teživa k temu, da bi bilo med terapijo čim več glasbenega improviziranja – da se zgodi, kar se zgodi. Kakšen pristop izbereš, je sicer zelo odvisno od klientov, saj običajno sugerirajo, ali se jim zdi je glasbena improvizacija dober pristop ali pa bi o svojih težavah raje govorili. Za slednje se odločajo zlasti odrasli, saj jim je glasbena improvizacija nova. Ne gre namreč za strukturirano glasbo, kakršne smo vajeni, zato nekateri v 'prostem razbijanju' ne vidijo smisla in se jim zdi neumno. In to je največja ovira. Pa vendar je prosta glasbena improvizacija bolj globinski kot govor; če rečeš, da si jezen, to še ni dovolj. Če to izraziš fizično, na primer z glasbo, je že bolje. Poleg tega se nekateri o svojih stiskah ne morejo pogovarjati, zlasti otroci in ljudje z motnjo v duševnem razvoju. Če želimo vzpostaviti stik z ljudmi z avtizmom, potrebujemo drugo obliko komunikacije, podobno je z otroki, ki zaradi razvojnih težav ne razvijejo dobro govora, in ker jih okolica ne razume, so prej jezni, žalostni … Glasbena terapija je uspešna tudi pri ljudeh z možganskimi poškodbami, saj jim pomaga pri ponovnem postavljanju govora, prav tako pri starostnikih z demenco, ki kognitivno težko delujejo. Tukaj je glasba glavno vodilo, idealen medij za stik, pri čemer terapevt odloča, v katero smer bo zadevo zapeljal, s kakšno glasbo in kaj ta sporoča,« je pojasnila Špela Loti Knoll, prav tako kvalificirana glasbena terapevtka.

»Ko igramo skupaj s klientom, tudi sami dobivamo občutke. Takrat gremo z njim v njegov svet in v tistem trenutku doživljamo skupno izkušnjo, kar pomeni, da oseba s teboj deli tisto, česar ne more ubesediti. Najprej le doživljaš skupaj, nato začenjaš razumeti. In to je tisto, kar je v glasbeni terapiji tako zelo posebno,« jo je dopolnila Claudia. Terapevti tako zberejo veliko informacij, ki pa jih je treba znati ubesediti, predati klientu ali njegovim skrbnikom na razumljiv način. Zato mora imeti glasbeni terapevt poleg visoke glasbene izobrazbe in komunikativnosti tudi znanje iz razvojne in klinične psihologije, psihologije glasbe, psihoterapije, psihoanalize in drugih umetnostnih terapij. Da zna razbrati, kaj klient s svojo izbiro glasbila, glasbo in načinom igranja (glasno, tiho, divje, umirjeno …) pravzaprav sporoča, in ga glede na to usmerjati do točke, ki prinese olajšanje, ali zna presoditi, kdaj je treba nekaj terapevtsko zapreti, saj bi lahko človeku nadaljnje odpiranje in razgaljanje njegovih najglobljih čustev v tistem trenutku celo škodovalo. Zato, poudarjata Knollovi, glasbeni terapevt nikakor ni vsak, ki pač zna igrati na neko glasbilo, in s svojim igranjem, kot je to menda pogosta praksa v nekaterih slovenskih zdravstvenih ustanovah, razveseljuje bolnike.

Soba, polna čustev

Glasbena terapija na oddelku, kjer se zdravijo otroci in mladostniki z najrazličnejšimi oblikami raka in krvnimi boleznimi, sicer ni najbolj tipična, saj je včasih otrok več, drugič manj, tisti, ki so želeli biti nazadnje v skupini, si prihodnjič želijo individualne terapije, drugi je sploh nočejo. Tisti dan je prišlo kar pet fantov, vsak s svojim mobilnim »obešalnikom« za najrazličnejše infuzije, celo kemoterapijo, ki jim po cevkah kapljajo v telo. Različno stari, a vsi dobro razpoloženi. Za uvod za vsakega posebej kratka Claudijina dobrodošlica na kitari, ki so ji nekateri pritegnili, drugi ne, nato pa navdušeno izbirali med glasbili: tam so odzvanjali zvončki, nasproti odmeval boben, rožljali kraguljčki, iz rok v roke pa je nenehno prehajala Claudijina kitara, na katero se je zdaj brenkalo nežno in ubrano, potem zelo divje in nevarno za strune. »Zdi se mi, da ste danes zelo glasni, vam paše tako?« je povprašala terapevtka. Medtem je skoraj triletnik nežno tolkel po zvončkih, prepeval Kuža pazi in Mačka Murija, kar so nazadnje vsi skupaj po svojih močeh zapeli tudi ob Claudijini kitarski spremljavi. Izmenjava glasbil je potekala nemoteno, včasih se je pelo, drugič ne, vmes je kdo tudi kaj zakričal – odlomek iz risanke, delček pesmi –, razpoloženje se je umirjalo, pa spet razburkalo. Od zadovoljnega in navdušenega igranja do mrščenja, ker sosed preveč razbija, dejansko je bila sobica kmalu polna takšnih in drugačnih čustev, ki jih je v množici teže obvladovati. Najprej se je utrudil najmlajši in tisti dan tudi na najhujšo terapijo priklopljeni deček. Sledilo je prijazno kitarsko slovo in za prvim so začeli počasi odhajati tudi drugi. Delček napetosti se je zagotovo sprostil, zapolnil ga je delček boljšega razpoloženja in energije.

»Na krajih, kot je ta, je treba improvizirati, saj nikoli ne veš, s koliko otroki boš delal, ali boš delal v skupini ali individualno, ali le z otrokom ali skupaj s starši. Poleg tega je treba zelo na hitro iz drobcev pogovorov, predstavitve težav in bolezni bolnikov, s katerimi me seznani psihologinja na oddelku, oceniti situacijo vsakega posameznega otroka in hipno reagirati med samo terapijo.« Najteže je pri starejših otrocih in mladostnikih, ki jih bolezen pesti že dolga leta. »Pred časom sem začela delati z mladostnikom, ki je dobesedno izgubil voljo do življenja. Takšne situacije so najtežje, tudi zate kot terapevta, saj pustijo pečat.« Začela je počasi, previdno, se pogovarjala, igrala, ponujala pesmi, glasbila. »Ko se je v njem zanetila iskrica življenja – to je tisto, česar si kot terapevt najbolj vesel,« je poudarila Claudia. A do takšnih rezultatov običajno pripelje dolgotrajna, individualna obravnava, »čeprav za ljudi, ki so doživeli travmatične dogodke, terapije pravzaprav ni nikoli konec. S terapijo lahko te izkušnje zgolj na novo razrešujemo, znak, da smo bili terapevtsko uspešni, pa je zagotovo ta, da začne človek v vsakdanjem življenju bolje funkcionirati; da bolje deluje sam s sabo in z okolico. Predvsem ženske iz varnih hiš bi nedvomno potrebovale psihološko pomoč tudi po tem, ko odidejo, vendar nekatere tudi v tistem kratkem času, ko delamo skupaj, dobijo novo izkušnjo in ta je lahko dobro izhodišče za nov začetek,« razmišlja Špela Loti, ki redno izvaja glasbeno terapijo za ženske in otroke v Varni hiši Gorenjske.

Če ni želje ...

Toda sprememba se lahko zgodi le, če je oseba pripravljena nanjo. »Ena najbolj pogostih stvari pri terapiji je prav odpor do spremembe, in to je lahko zelo frustrirajoče tudi za terapevta. Je izziv, kako vseeno biti v podporo, če se klient upira, noče oziroma vse poteka zelo zelo počasi, zlasti če sam kot terapevt že sprevidiš, kaj je lahko rešitev, v katero smer bi lahko obrnil zadevo. Je pa res, da ne delujemo tako zelo usmerjeno, bolj nakažemo neko pot. Če klienti niso sami dovolj dejavni, terapija ne more biti uspešna, podobno je, če okolje – starši, šola ali zavodi – na takšen pristop niso pripravljeni; če te spremembe ne podpirajo, če ne sodelujejo vsi v okolici klienta, potem spremembe pri njem ne bo,« je realna Špela Loti.

A rezultati raziskav iz tujine – raziskovanje glasbene terapije je v nekaterih evropskih državah zelo razvito –, potrjujejo pozitiven izplen. Po besedah Špele Loti je ta metoda v petih evropskih državah zakonsko že priznana kot zdravstvena panoga, kar pomeni, da stroške zdravljenja z njo plača zdravstveno zavarovanje.« V Nemčiji in Avstriji, na primer, ima že polstoletno tradicijo in glasbeni terapevti so običajno del bolnišničnega strokovnega tima. Da bi to metodo neagresivnega zdravljenja prenesli tudi na slovenska tla, si Špela Loti in Claudia prizadevata že lep čas, a študij glasbene terapije zaradi vsesplošnega pomanjkanja denarja, pri čemer visoko šolstvo ni nikakršna izjema, še ni uvrščen v programe slovenskih univerz. Oktobra sta zato s podporo fundacije Andreas-Tobias-Kind-Stiftung iz Hamburga, brez katere bi težko uresničili tudi dosedanje projekte v Sloveniji, v Kranju ustanovili Inštitut Knoll za glasbeno terapijo in supervizijo. Na njem izvajata triletni študij glasbene terapije ob delu, na katerega je letos vpisalo šest študentov. Kot je povedala Claudia, so večinoma vsi glasbeno visoko izobraženi oz. imajo ob univerzitetni ali visokošolski izobrazbi s področja zdravstva, sociale ali šolstva končano vsaj nižjo glasbeno šolo.

V stari vili v Kranju, kjer je tudi soba za glasbeno terapevtsko delo z otroki in odraslimi, ponujajo pa tudi supervizijo za strokovne delavce, bodo študentom v enajstih študijskih vikendih in dveh študijskih tednih na leto predavali visoko izobraženi in kvalificirani glasbeni terapevti ter sorodni strokovnjaki iz Slovenije in tujine. »Podporo iz Nemčije imava zagotovljeno za prihodnja tri leta, a kar štirje študenti prejemajo štipendijo, tako da smo s sredstvi resnično zelo na tesno, zato od pred kratkim na platformi za množično financiranje betterplace.org zbiramo še dodatno finančno podporo – za štipendije, nove inštrumente in terapevtsko delo,« je povedala Claudia.