Gneče – razen na koncertih – ne mara

Pevka z nezamenljivim glasom ter privlačno odrsko prezenco, ki najbolj otipljivo določa DNK skupine Katalena, zadnja tri leta tudi zasedbe Brest. Ko ni na odru, je čedalje raje doma.

Objavljeno
01. december 2019 08.00
Posodobljeno
01. december 2019 08.00
Na odru, kjer njen sicer nežni glas dobi neverjetne razsežnosti. Foto Ksenija Mikor
Vesna Zornik je pevka z nezgrešljivim in nezamenljivim glasom ter privlačno odrsko prezenco, ki ob res virtuoznih soglasbenikih vseeno najbolj otipljivo določa DNK skupine Katalena in zadnja tri leta tudi zasedbe Brest, s katero je ravnokar končala snemanje drugega albuma. Njeno strastno in k plesu vabeče prepevanje v španščini v okviru samostojnega projekta TangoApasionada je tako trenutno na stranskem tiru, saj je koncertno in tudi odrsko dogajanje na vrhuncu. Zato še toliko bolj ceni redka malo daljša jutra v postelji, zadnje čase pa je tudi čedalje raje doma, v varnem zavetju, ki si ga je z možem Davidom in hčerko Reko ustvarila v vasici v osrčju Slovenije.



Ujeli smo jo med dvema koncertoma: prejšnji petek so s Kataleno nastopili v Mostovni, dan pozneje v kranjskem Trainstationu – tak blok koncert so, najprej v Mariboru, nato v Dolenji vasi, odigrali že teden pred tem. Jutri bodo v Cankarjevem domu izvedli 40. ponovitev že lep čas razprodanega ugledališčenega koncerta za otroke Enci Benci Katalenci (in še 21. decembra v Kopru), čez šest dni pa jih čaka nov, še nikdar preizkušen izziv, saj bodo v SNG Maribor v živo spremljali baletno predstavo za otroke in mladino Kekec v režiji Edwarda Cluga. Poleg tega bo januarja z Brestom izdala album V polsnu, ki ga bodo predstavili tudi na promocijskem koncertu na Cankarjevih torkih.

image
Glasbena zasedba Katalena: Vesna Zornik (vokal), Polona Janežič (klaviature), Boštjan Gombač (klarinet, žvižganje), Tibor Mihelič Syed (bas kitara), Boštjan Narat (kitara) in Robert Rebolj (bobni). Foto Luka Kaše


Zdaj imate res zgoščeno obdobje koncertiranja. Gre še vedno za promocijo lanskega albuma Človek ni zver ali preprosto za »veseli« november in december?


Pri nas so, poleg poletnih, tile jesenski meseci praviloma najbolj polni. Nismo tako zelo zabavljaški bend, a bo letos tudi december za Kataleno kar pester. Med koncerti in predstavami, ki ste jih našteli, jih je še kar nekaj, ki niso za izven. A se nikakor ne pritožujem, vajena sem takega življenja: vikendi so večinoma delovni, imam pa zato tudi veliko časa, ko sem prosta, imam čas za družino. Tudi poletja so zame povečini delovna, tako da sem si zadnja leta redko vzela dopust poleti v enem, daljšem kosu. Takrat je veliko festivalov, in četudi imamo morda premor s Kataleno, se velikokrat zgodi, da sem zaposlena s kakšnim drugim projektom. Letos je imela hčerka prve šolske počitnice in se mi je zdelo, da ni nič pomembnejše kot to, da si vzamemo čas zase, da smo skupaj. Šli smo na Korčulo.
 

S Kataleno ste skupaj že od leta 2001, z Brestom ustvarjate tri leta. Kaj vam da ena, kaj druga zasedba?


Gre za popolnoma različna benda, popolnoma različno glasbo. Katalena je zame baza, po 18 letih smo res utečeni kot švicarska ura. A ker smo se zapisali predvsem slovenski ljudski glasbi in kulturni dediščini, imamo vsi člani poleg Katalene kup različnih bendov, gledaliških predstav in še marsikaj. Že zdavnaj smo ugotovili, da se vračamo še bogatejši in opremljeni z novim znanjem, skratka, v bend s tem prinašamo dodano vrednost.

Brest je razmeroma mlada zasedba, v kateri se ukvarjamo z uglasbeno poezijo. Besedila piše pesnica Kristina Kočan, glasbo pa Samo Šalamon. Vsi razen mene so džez glasbeniki in nastaja res fina fuzija. Tu je zame spet popolnoma nov svet, ogromno sem se naučila, sama pa seveda vnašam vse tisto, kar je meni domače in blizu. Ravno smo končali snemanje druge plošče in z izdelkom smo zelo zadovoljni. Trudim se, da se vsakemu bendu ali projektu posvetim stoodstotno. Drugače ne bi imelo smisla.


 

To velja tudi, ko nastopate za otroke. V glasbeni predstavi Enci benci Katalenci, ki je skoraj brez izjeme razprodana in jo je videlo že čez 16 tisoč ljudi, prav tako vsi čisto »padete not«. Je pa interakcija z otroki verjet­no drugačna kot z odraslim občinstvom?


Res uživam v otroških predstavah, zlasti zadnja leta, ko sem tudi sama mama. Otroci so iskreni, nimajo zavor in zato res pokažejo, kako navdušeni so. Se pa vedno znova izkaže, da v tej predstavi uživajo tudi odrasli »otroci«.


Kako vam gre sicer z jutranjimi urami?


Kar v redu. Ponavadi vstajam ob 6.30, da peljem hčer v šolo. Ampak za jutranje predstave to pogosto ni dovolj zgodaj. Tistikrat, ko je treba vstati sredi noči, si pač nastavim budilko in vstanem, če mi je to všeč ali ne. Tako ali tako pa je v gledališču vedno temno in v resnici skoraj ne veš, ali je zunaj dan ali noč (smeh). Gledališče je tako izoliran in čaroben prostor, da se čas
v njem ustavi.


Kaj pa ob vikendih? Zlasti če je za vami koncert?


Seveda si poskušam privoščiti malo daljša jutra v postelji, a prav dolgo ne gre, ker sem mama sedemletnice (smeh).


Zdaj vas čaka zelo poseben koncert, živo spremljanje baleta Kekec. Od kod ideja za to?


Gre za naše že tretje sodelovanje z Edwardom Clugom: prvič smo sodelovali na državni proslavi ob kulturnem prazniku leta 2005, štiri leta pozneje je nastala predstava Špic Cvak, tokrat pa nas je Edward povabil, da ustvarimo glasbo za baletno predstavo za otroke in mladino z naslovom Kekec, in mi smo nalogo z veseljem sprejeli. Je pa ta izvedba v živo za nas precejšen izziv. Lani smo glasbo za predstavo posneli v studiu, pri založbi Pivec je izšla tudi na zgoščenki in mišljeno je bilo, da bo v predstavi le predvajana. Posneli smo malo več inštrumentov in zdaj je treba precej stvari prilagoditi koncertni izvedbi. Že kar nekaj časa pridno vadimo, posamezne skladbe igramo tudi na koncertih.

image
Glasbena zasedba Brest. Sestavljajo jo Vesna Zornik (vokal), Samo Šalamon (kitara), Samo Pečar (bas), Bojan Krhlanko (bobni) in Kristina Kočan (besedila). Foto Ksenija Mikor

 

Ste zasedba, ki z lahkoto igra tako na velikem odru Cankarjevega doma kot v underground klubu. Kje pa vi najraje nastopate?


Zame je vsak prostor izziv zase. Najraje imam, če ljudje na koncertu sedijo, ker so takrat res stoodstotno osredotočeni na dogajanje na odru. Res imamo veliko glasbenega materiala, naš nabor obsega že osem plošč. A če gre za sedečo ali stoječo publiko, je povečini drugačen le dramaturški lok, repertoar ostaja bolj ali manj enak: taiste pesmi tako lahko igramo na državni proslavi ali pa v klubu zvečer. Povrh vsega v obeh primerih lahko zaigramo tudi skladbo, ki je bila sicer namenjena otrokom, pa še vedno odlično funkcionira.

image
Prizor iz opere Kekec v SNG Maribor, avtorski projekt Edwarda Cluga in skupine Katalena. Foto Marta Tiberiu

 

Pred kratkim ste izdali singel in video z albuma Kekec, Pehtino pesem, ter zapisali, da s tem popravljate zgodovinsko krivico, ker Pehta vse doslej ni imela svoje pesmi.


Haha, res je. Pehta malo po krivici velja za negativni lik, vsaj nam se tako zdi. Boštjan Narat je napisal krasno besedilo in res rada pojem to skladbo. Mogoče sem tudi sama bolj Pehta kot Mojca, čeprav pojem obe (smeh). Tudi jaz rada nabiram zelišča in živim malo bolj na divjem. Vedno manj rada hodim tja, kjer je gneča. Tega nisem nikdar zares marala.


 

Razen gneče na koncertih, ne?


image
Vesna Zornik ima zelo rada naravo, sprehode po gozdu in vrtnarjenje. Foto Ksenija Mikor
Ja, ta mi je všeč (smeh). Večina naših koncertov je polnih, razprodani pa so predvsem tisti, na katere lahko pride starostno raznolika publika, in glede tega smo zelo široki: od majhnih otrok do penzionistov pa vse vmes. Res imamo raznolik nabor poslušalcev. Gre pa vseeno za neko specifično publiko, kar se je pokazalo tudi pri promociji naše (pred)zadnje plošče Človek ni zver. Z njo smo nastopali manj kot s prejšnjimi, ker mislim, da so se organizatorji ustrašili resnejše, vojne tematike, ki zaznamuje ta album, vendar smo bili na precej koncertih deležni stoječih ovacij, kar govori o tem, da občinstvu verjetno ni odveč niti malo bolj temna glasba.


S Kataleno ste prepotovali kar nekaj sveta, verjamem pa, da radi potujete tudi sami. Zdaj, ko imate hčerko, verjetno malo manj, pa vseeno: katero potovanje vam je najbolj ostalo v spominu in zakaj?


Rada potujem, vendar sem zadnja leta, odkar imamo hišo, vse raje doma. Ob hiši je gozd, sprehodi so krasni, poleti si postavimo še bazen in nam ne manjka prav nič. Bila sem na kar nekaj zanimivih potovanjih, a če bi morala omeniti eno, bi bila to Avstralija 2005. Tam sem bila dva meseca, tri tedne od tega sem potovala po puščavi. Šla sem obiskat prijateljico Jackie Marshall, ki je prav tako pevka. Takrat je zelo hudo zbolela, pa jo je skrbelo, da bo odšla brez plošče. Pomagala sem ji, da je posnela svoj prvenec, s katerim je bila pozneje nominirana za australian music award. Potem je ozdravela. Pozneje je posnela še cel kup odličnih plošč. To je bilo res posebno potovanje.

image
Naslovnica knjige Polone Janežič, tudi članice zasedbe Katalena. Foto dokumentacija Dela
Vesnini namigi za (pop)kulturo

Knjiga: Polona Janežič: Sinbadove muze

»Ne zato, ker je moja prijateljica, ampak ker je knjiga res dobra in nekaj čisto posebnega. K njej spada tudi CD s Polonino glasbo, namenjen poslušanju ob branju.«

Plošča: Tomaž Pengov: Kamor greš – David in ukradeno pero

»Ob Tomaževi 70-letnici so na Radiu Slovenija pripravili krasen hommage, ki so ga pospremili s koncertom in krasno zgoščenko. Narejeno z velikim srcem.«

Predstava: Baletna predstava Kekec v SNG Maribor in CD

»Krasna je že sama po sebi, 7. 12. v SNG Maribor pa bo najverjetneje edinkrat izvedena z našo glasbo v živo. Pride tudi v Ljubljano – 29. in 30. 12. v Cankarjev dom.«