Golček za Jaka, goooool za Palestino

Jaka Ihbeisheh, 28-letni Krkin prvoligaš, je 16. januarja zabil gol, ne prvega ne zadnjega, ne za Krko. Za Palestino, sredi Melbourna. Gol, ki se ga prvi trenutek ni veselil, gol, ki je vreden bistveno več od nogometa.

Vodičanu se je decembra zasebno in nogometno žitje postavilo na glavo. Namesto da bi bil med 10. decembrom in istovrstnim januarjem prepuščen individualni vadbi, potem pa bi se priključil Novomeščanom na pripravah na nadaljevanje prvoligaškega boja za obstanek, je šel po svetu. Namesto da bi ril po podalpskem blatu ali strdi z redkimi šopi trave, je junačil pred deset tisoč in več gledalci, na vročem soncu spodnjega dela planeta. Zato ...

... ker je Jaka Ihbeisheh, njegov priimek je bistveno laže zapisati (upam, da sem ga pravilno) kot izgovoriti, otrok slovenske matere in očeta Palestinca. Ker je od 10. decembra palestinski reprezentant, ker je palestinski potni list prejel dva tedna prej, ker se je pred dobrim letom v Sloveniji prek sindikata slovenskih profi nogometašev spoznal s predsednikom njihovih palestinskih kolgov in ta ga je, vedoč za očetovo vejo Jakovega sorodstva, pred slabima dvema mesecema poklical. Ker se je Palestina uvrstila na azijski pokal, ne v klasičnih kvalifikacijah, ampak kot zmagovalka challenge cupa, kjer je presenetljivo izločila Filipine. In je reprezentanci prišel prav vsak žogarski mojster. Fifa ni delala težav, lahko bi jih, a Jaka je »za reprezentanco Slovenije igral le v mlajših selekcijah, nazadnje za U-20, še to na prijateljskih tekmah«. Če bi igral uradno, člansko, bi bil za državo, ki jo je doslej priznalo več kot 130 držav, Slovenija pač še ne, izgubljen. Tako pa je izgubljen za Slovenijo. Nogometno, reprezentančno. Teoretično.

Z vseh strani

Desetega dne veselega meseca je odpotoval »prek Varšave v Dubaj, vozovnice sem dobil dva dni pred poletom«. Tam je spoznal soigralce, pripravljalno so igrali z malezijskim klubom, pa Uzbekistanom, okoli dvajsetega so šli na Kitajsko, odigrali tekmo z državno reprezentanco, nato jih je čakal Iran.

In jih ne dočakal, »nekaj igralcev Palestine živi v Izraelu in s štempljem te države je vstop v Iran zaprt«. Od božiča do 30. decembra so bili v Ramali, trenirali, se družili z domačini, sponzorji, »sprejel nas je palestinski predsednik Abas«. Eden palestinskih izbrancev, starši so Palestinci, živi na Švedskem, drugi, Palestinec drugega kolena, je iz Čila, igra na Poljskem, eden brca v Saudski Arabiji, eden v Jordaniji, Egiptu, drugi v domovini. Kjer imajo ločeni ligi, v Gazi in na Zahodnem bregu, klub z enega območja bi na drugo prek vseh preprek potoval dlje kot od tod do večnosti.

Palestina, članica Fife od leta 1998, na ozeenovski žegen bo še čakala, je že igrala kvalifikacije za večja tekmovanja, a izpadala, pa »Izrael jim je zelo nagajal«. Azijsko prvenstvo, pokal, je bilo velepremiera.

Sydney ima enega najveličastnejših silvestrskih ognjemetov, »mi pa smo bili opolnoči sredi mesta, v avtobusu«. Nato so v Sydneyju trenirali deset dni, se srečevali s številčno palestinsko skupnostjo tam spodaj, bili na tamkajšnjem veleposlaništvu, Jaka se je srečal tudi s predstavniki domovine po materi, Slovenije, kajne. Štiri dni pred uvodno tekmo z Japonsko so se preselili v Newcastle. Z azijskimi favoriti so izgubili 0 proti 4, na tret­ji tekmi, ko so bili Palestinci že zunaj napredovanja, so proti Iraku v Canberri klonili 0 proti 2. Vmes pa je bil 16. januar.

Na tekmi z Jordanijo v Melbournu »smo še imeli možnosti za napredovanje«. Pa so fasali pet golov. A so bili Palestinci, tako zunaj kot na štadionu, »zelo ponosni na nas, kljub porazom, bilo je jasno, da gre za precej več kot nogomet«.

Trenutek

Nato pa, častni trenutek. »Ko dam gol Jordaniji, niti ni veselja, tekme je konec, izpadli bomo,« je Jaki rojilo po glavi. Poraženci odidejo v garderobo, »navijači pa veseli, na tribuni zagledam slovensko zastavo«, gospa, Slovenka, je izvedela za posebnega člana palestinske vrste, prišla je, »vesela, da me vidi«. In potem, iz minute v minuto, ure v uro: »Jaz se opravičujem za poraz, a po facebooku in v živo začnejo deževati čestitke.« Gol, niti pretirano blažilen ob velikem zaostanku, pač še eden v Jakovi karieri, »postane zgodovinski«. Simbol odrinjene, zdrobljene, okupirane, zatrte, krvaveče države. »In zvečer,« ko je bil že palestinski nacionalni junak, »izvem, da je dres, ki sem ga vrgel med gledalce, ujel fant, ki je tistega dne praznoval 18. rojstni dan.« V dar je dobil srečno Ihbeishehovo trinajstico.

Ja, saj vemo, dogodki, v vsakršni sedanjosti so nepopisani, prazni, zgolj (do)živeti, s pomenom jih napolnimo, včasih upravičeno, včasih malo na trše, za nazaj. Postavimo jih v sobesedilo. Nogometno gledano všečen gol je prerasel zelenico, stativno-prečkasti okvir in zatresel mrežo zgodovine, če patetiziram.

Zdaj, dneve po tem, v miru Stare Ljubljane, ga vprašam, kaj se mu je pravzaprav zgodilo. »Vrhunec šport­ne kariere, vsakdo nima možnosti nastopiti na azijskem prvenstvu, na velikih tekmovanjih.« Vsak evropski igralec sanja o evropskem, svetovnem prvenstvu, Jaku Ihbeishehu se je zgodilo azijsko, za nameček – v Avstraliji. Pa saj izraelski fuzbalerji, košarkarji (Maccabi) in morda še kdo pa strežejo po evronaslovih.

»Ponosen sem, da sem zastopal državo svojega očeta. Rezultatsko nam ni uspelo,« a so dokazali, da Palestina niso le krogi pekla, »da se tudi v Palestini živi normalno«. Palestina, tako Jaka, »ni zahojena, ima stik s svetom«.

Jakova mati Olga in oče Faidalla sta se spoznala med študijem v Zagrebu, »rodil sem se jaz in potem moja sestra Lina, ko sem bil star sedem let, sta se ločila«. Zgubijo stik, pred približno dvema letoma začneta Jaka in Lina po facebooku iskati očeta, on enako, ne da bi vedel za njune poskuse. Najdejo se, si dopisujejo, »pogovarjamo se po skajpu, oče še vedno zna hrvaško«.

Pred dvema letoma je bil Jaka s svojo ženo Majo pri očetu, na Zahodnem bregu, »lepo naju sprejmejo, ni nobenih zamer, kar je bilo, je bilo«. Oče je vesel, ponosen na sina, enako, poudari, tudi mati v Sloveniji, ker njegovo sorodstvo bolj slabo govori angleško, je odigral vlogo prevajalca ... Zdaj, z reprezentanco, je bil fuzbaler drugič v Palestini, »ko smo trenirali v Ramali, sem se na trening vozil od doma, od očeta«.

In kako igra Palestina? Jaka, krilni vezni, zelo previdno opredeli: »Imajo drug stil, več se igra individualno«. Ihbeisheh proti Japonski ni nastopil, proti Iraku zadnjih 20 minut, z Jordanijo – za zgodovino.

Doslej je igral pri Interblocku, Primorju, velenjskem Rudarju, v Domžalah, pa v drugi ligi tudi. Kakšen je slovenski fuzbalski kruh, si predstavljamo. Je kruh, a je trd, za večino. »Na tekmi s Kitajsko pa je bilo 25.000 gledalcev,« z Japonsko deset jurjev manj, na dveh tekmah po 12.500. V prvi ligi se matrajo pred par sto. Če. »V Avstraliji sem se počutil kot nogometaš,« kar se v Sloveniji prenekaterikrat ne.

Doslej je Palestina Jaki pomenila predvsem stik z očetom, zdaj, ko je toliko časa preživel s temi ljudmi ... »Čutim, da moram nekaj narediti, ozaveščati o Palestini. Ne morem pospešiti revolucije, lahko pa opozarjam ... a ne vem še točno, kako.«

Gol je padel. Naj padejo še druge ovire.