Gospod Starbucks bi šel v Belo hišo

Če bo kandidiral, se bo milijarder Howard Schultz, čeprav je celo življenje demokrat, v boj za ameriški politični Olimp podal kot neodvisni kandidat.

Objavljeno
02. februar 2019 12.00
Posodobljeno
02. februar 2019 12.00
Kot neodvisni kandidat Howard Schultz ne bi imel nobene možnosti za zmago na ameriških predsedniških volitvah, a to ne pomeni, da nanje ne bi imel nobenega vpliva. FOTO: AFP
Ameriški predsednik Donald Trump je začel drugo polovico svojega (prvega) mandata, kar pomeni, da prihaja čas, ko bodo morali njegovi morebitni nasprotniki počasi razkriti karte, če hočejo stopiti v bitko za Belo hišo. Gotovo jih bo veliko, in kot kaže, bo med njimi tudi 65-letni Howard Schultz. Podjetje Starbucks je iz lokalnega prodajalca kave v Seattlu s šestimi lokali spremenil v multinacionalko z več kot 28.000 lokali po vsem svetu, v katerih 238.000 zaposlenih ustvari več kot 22 milijard dolarjev (19,6 milijarde evrov) letnega prometa.

28.000
lokalov ima Starbucks
238.000
ljudi je v njih zaposlenih
19,6
milijarde evrov letnega prometa ustvarijo


Da zelo resno razmišlja o kandidaturi, je Schultz povedal v intervjuju za televizijo CBS. Po njegovem ne samo da Trump ni sposoben za vodenje največje svetovne sile, ampak obe vodilni politični sili, poleg predsednikovih republikancev tudi demokrati, namesto da bi delali v dobro Američanov, ves čas samo medsebojno obračunavata. Zato se bo Schultz – če bo kandidiral –, čeprav je vse življenje demokrat, v boj za ameriški politični Olimp podal kot neodvisni kandidat.


Učna leta


Glede na njegove korenine Schultzeva demokratska politična usmeritev ni presenetljiva. Prihaja iz delavske družine v newyorški četrti Brooklyn, delavski sloj pa je (bil) tradicionalni temelj volivcev demokratov. Poleg tega je njegova družina judovskega rodu, judi pa so tradicionalno bolj naklonjeni demokratski stranki.

Njegov oče Fred Schultz je bil vojak in potem voznik tovornjaka. Čeprav veljajo judi za bolj izobražene in premožne Američane, pri Schultzevih ni bilo tako. Bili so neizobraženi in revni, Howard je bil celo prvi v družini, ki se je vpisal na univerzo. Na nič kaj prestižni javni univerzi severnega Michigana v Marquettu, pristaniškem mestu za železovo rudo na obali Gornjega jezera, daleč od domačega New Yorka, je leta 1975 diplomiral iz govorne komunikacije.

Prvo službo je dobil kot prodajalec v podjetju za proizvodnjo fotokopirnih strojev Xerox. Tam so očitno zaznali njegov občutek za posel in je hitro napredoval. Vendar je že leta 1979 presedlal na drugo področje. Postal je vodja ameriškega predstavništva švedskega podjetja za proizvodnjo plastičnih pripomočkov za pripravo kave Hammarplast.

Čez dve leti je obiskal eno od strank, kavarno Starbucks Coffee Company v Seattlu na skrajnem severozahodu ZDA. Tam ga je presenetilo, koliko znanja o kavi imajo, in namignil jim je, da bi ga zanimalo delo pri njih. Leta 1982 se zaposlil pri njih kot vodja prodaje.


Starbucks


Podjetje Starbucks so v Seattlu leta 1971 ustanovili trije prijatelji s fakultete. Ukvarjali so se s praženjem kave in njeno prodajo. Ko je njihov novi direktor prodaje Schultz odšel na službeno pot v Italijo, se je v Milanu navdušil nad tipičnimi kavarnami, ki ne prodajajo samo kave, ampak so tudi središče družabnosti. Po vrnitvi v Seattle je poskušal šefe navdušiti, da bi začeli početi kaj podobnega tudi oni, vendar ni bil preveč uspešen, saj vodstvo ni hotelo imeti lokalov.

Zato je leta 1985 dal odpoved in z veliko truda zbral 400.000 dolarjev, da je odprl svojo kavarno, ki jo je poimenoval z imenom milanskega časopisa Il Giornale. Leta 1987 so mu dotedanji lastniki za 3,8 milijona dolarjev prodali Starbucks in podjetje je stopilo v novo, Schultzevo ero.


Tudi Američanom zelo ugaja kava, vsaj načeloma podobna pijači, ki jo pod tem imenom poznamo v Evropi.


Začelo se je obdobje hitre širitve, saj se je izkazalo, da tudi Američanom, za katere je veljalo, da namesto kave pijejo vodeno rjavo brozgo, zelo ugaja kava, vsaj načeloma podobna napitku, ki ga pod tem imenom poznamo v Evropi. Hitra širitev je zahtevala veliko denarja in Starbucks je leta 1992 začel kotirati na borzi. Po nadaljnjem razcvetu je Schultz leta 2000 odstopil kot direktor podjetja in postal nekakšen svetovalec za širitev po svetu; prvo kavarno zunaj ZDA je Starbucks odprl leta 1996 v Tokiu. Zdaj ima svoje lokale v 76 državah, tudi v večini evropskih, med katerimi pa ni Slovenije.

Po osmih letih brez Schultza se je pokazalo, da podjetje ne posluje več tako dobro, kot je prej. Prodaja je še vedno rasla, vendar na račun odpiranja novih lokalov, prodaja v posameznih lokalih pa je padala. Zato je spet prevzel mesto direktorja in začel precej radikalno prenovo. Odpustil je vrsto vodilnih, zaprl številne lokale s slabo prodajo in za nekaj časa celo zaprl vse ameriške kavarne, da so zaposlene poslali na dodatno izobraževanje o pripravi kakovostne kave.

image
REUTERS Iz Starbucksa je Howard Schultz v prvem mandatu na čelu naredil globalnega kavarniškega velikana, v drugem pa ga je rešil iz težav, v kakršne pogosto zabredejo podjetja po menjavi dolgoletnega in brezprizivnega vodje. FOTO: Reuters
 


Ko se je Starbucks vrnil na tirnice prejšnjega uspeha, je Schultz leta 2016 še enkrat odstopil kot direktor in postal predsednik nadzornega sveta. Zdaj nima več nobene izvršne funkcije, ampak je samo še častni predsednik.

Zaradi kotiranja podjetja na borzi so njegovi največji lastniki veliki investicijski skladi Vanguard, BlackRock in State Street. Vendar je Schultz še vedno največji delničar med posamezniki. Neposredno ali posredno ima v rokah nekaj več kot 3,5 odstotka delnic, ki so po trenutnih borznih cenah vredne dobri dve milijardi evrov. Njegovo premoženje je sicer vredno še skoraj milijardo evrov več.

V primerjavi s pestrim poslovnim življenjem je Schultzeva zasebnost dosti bolj umirjena, skoraj dolgočasna. Že več kot 35 let je poročen s Sheri Kersch, s katero imata dva otroka. Nobeden od njiju ni šel po očetovi poti; 32-letni sin Jordan Schultz je športni novinar pri spletnem novičarskem portalu The Huffington Post, hčerka Addison Schultz pa je socialna delavka v katoliški dobrodelni organizaciji za otroke New York Foundling. Družina je sicer znana po dobrodelnosti, saj sta zakonca Schultz ustanovila dve dobrodelni organizaciji; ena spodbuja zaposlovanje mladih med 16. in 24. letom starosti brez izobrazbe, druga pa vključevanje veteranov vojne proti terorizmu v civilno življenje po koncu vojaške poti.


Politika


Kot že rečeno, Howard Schultz kljub demokratskemu pedigreju razmišlja o kandidaturi kot neodvisni kandidat. V ameriškem političnem sistemu, ki je še veliko bolj izrazito dvostrankarski kot tam, kjer so si ga izmislili, v Veliki Britaniji, to pomeni, da nima tako rekoč nobenih možnosti za izvolitev. Kar pa ne pomeni, da razen kandidatov dveh osrednjih strank na predsedniških volitvah ne kandidira nihče – na prejšnjih je bilo kar 31 kandidatk in kandidatov, tudi kopica neodvisnih – in da nimajo nobenega vpliva na volitve.

V ne tako davni preteklosti sta imela dva avtsajderska kandidata pomemben, celo odločilen vpliv na volitve. Leta 1992 je kot neodvisni kandidat v predsedniško tekmo stopil milijarder Ross Perot. Sicer ni zmagal v nobeni zvezni državi in zato ni dobil nobenega elektorskega glasu, je pa dobil skoraj petino glasov. Republikanci so zato po volitvah vpili, da je njihovemu kandidatu Georgeu Bushu starejšemu odščipnil toliko konservativnih glasov, da je ta izgubil proti takrat precej neznanemu demokratskemu guvernerju zvezne države Arkansas Billu Clintonu.

Drugič so imeli Bushevi več sreče z avtsajderjem. Na predsedniških volitvah 2000 je demokrat Al Gore dobil več glasov kot George Bush mlajši. Vendar je bilo zaradi elektorskega sistema odločilno glasovanje na Floridi, kjer je bila razlika minimalna, manj kot tisoč glasov. Je pa v tej zvezni državi skoraj 100.000 glasov dobil kandidat progresivne zelene stranke Ralph Nader. Zato so se nekateri demokrati pridušali, da bi, ker bi Naderjevi volivci brez njegove kandidature volili Gora, ta dobil več glasov kot Bush, pobral vse elektorske glasove na Floridi in postal predsednik. Nader je sicer takšno preprosto matematiko zavračal. Menil je, da veliko njegovih volivcev, če ne bi kandidiral, sploh ne bi šlo na volitve, večina drugih glasov pa bi se porazdelila med Busha in Gora. Torej se ne bi nič spremenilo.

A kakorkoli, veliko demokratov se vseeno boji podobnega scenarija, če se bo leta 2020 na volitve odpravil Howard Schultz. Sekretar za stanovanjsko problematiko v administraciji prejšnjega demokratskega predsednika Baracka Obame Julian Castro je tako prepričan, da bi Schultzeva kandidatura najbolj povečala možnosti Trumpa za ponovno zmago na volitvah.


Trump: Schultz »nima 'jajc' za kandidaturo za predsednika!«.


Da bi vsaka neodvisna kandidatura pomenila delitev glasov Trumpovih nasprotnikov in tako povečala možnosti za njegov drugi mandat, sta prepričana tudi demokratski kongresnik Brendan Boyle in nekdanji župan New Yorka, najprej demokrat, potem republikanec in neodvisni ter zdaj spet demokrat Michael Bloomberg. Da mu čim več kandidatur samo koristi, se očitno zaveda tudi Trump, saj je na svojem najljubšem kanalu za širjenje misli twiterju Schultza že izzval, da »nima 'jajc' za kandidaturo za predsednika«.