Gozdni mož je te dni zelo zaposlen

Aljaž Vidic in Lucija Fužir z laserjem rišeta po lesu in ustvarjata unikatne darilne in uporabne izdelke.

Objavljeno
12. december 2014 14.42
Jana Zupančič Grašič, Nedelo
Jana Zupančič Grašič, Nedelo
Dokler ne vidiš na svoje oči, si je težko predstavljati lesene posetnice ali voščilnice, lične, posebne in tople na dotik, poleg tega pa, kot pravita njihova ustvarjalca, Aljaž Vidic in Lucija Fužir iz Ledine pri Bledu, so večne. »Dokler jih pač ne vržeš v peč,« dodata v smehu. Ustvarjanja z lesom sta se lotila bolj po sili, zdaj pa je dela čedalje več. Prav tako idej.

Njuna delavnica je, tako kot je dandanes pri mladih zelo pogosto, kar domača garaža, ki pa bolj kot na mizarsko spominja na grafično-oblikovalski prostor, skupaj z računalnikom in laserjem, s katerim izdelata večino njunih stvaritev; uhančke, ogrlice in broške, čestitke, vizitke in šatuljice, zdaj tudi lesene okraske za novoletno jelko. Predvsem pa na vezani plošči ali masivnem lesu nastajajo različni napisi, smerokazi, tudi v ploščice vgravirana imena s sliko živalce, s katerimi sta opremila bližnji vrtec, in poleti s smerokazi in drugimi lesenimi potrebščinami Deželo ljudskih pravljic, ki z zaigranimi pravljicami in legendami, škratolijami in še čim razveseljuje mlado in staro pod vznožjem hriba Straža tik ob Blejskem jezeru.

»Nakup laserja se je res izkazal za dobro naložbo, saj bi, če bi odprla mizarsko delavnico, za vsak stroj posebej odštela tisočaka ali dva,« je povedal Aljaž, zadovoljen, da lahko z enim samim strojem gravira, izrezuje in oblikuje različne materiale: les, (pleksi) steklo za svetlobne napise, aluminij, kamen … Vseeno največ delata z lesom, čeprav nobeden od njiju nima formalne izobrazbe s tega področja, ampak »sva se vse učila kar sproti«, je povedala na Gorenjsko uvožena Savinjčanka, od koder je prišlo tudi ime oziroma pripovedka o Gozdnem možu, po katerem sta poimenovala najprej svojo dopolnilno obrt, nato – od letošnjega avgusta – tudi samostojno podjetje.

»Oba sva bila brez službe in sva razmišljala v smeri najinih zanimanj: Lucija kot interpretka ljudskih pravljic in animatorka veliko in rada dela z otroki, jaz sem rad inovativen, tudi z grafičnimi računalniškimi programi.« Začela sta z nakitom – »po izrezu in graviranju je treba uhane ali ogrlico še ročno zbrusiti in pobarvati«, pove Lucija –, nato so začeli ljudje klicati in povpraševati tudi po drugih izdelkih in storitvah. »Sploh ne le končni kupci, ampak tudi taki, ki želijo uresničiti svojo idejo, a nimajo stroja ali si želijo le pomoč pri svoji dejavnosti, ljudje, ki imajo trgovino s podobnimi izdelki, kot jih prodajava sama,« pove Aljaž, ki dopoldne dela v gradbenem podjetju, popoldne in zvečer pa pomaga Luciji. Ta je idejno zasnovala predvsem ženski in otroški del programa – nakit, za otroke pa lesene voščilnice ali vabila ter dekoracijo otroških sob –, a zdaj, v predprazničnih dneh je veliko povpraševanja zlasti po obeskih in nakitu, prav tako po poslovnih darilih – personaliziranih obeskih, z emblemi podjetja ali kluba in podobnem.

Prijatelji – začetni kapital

Kadar pridejo naročila za tisoč kosov in več, delata pozno v noč, »a če je treba, je treba, tudi zaslužek je pri 'masovkah' večji, kot če ti vsak teden pet ljudi naroči uhančke ali voščilnico za rojstni dan,« pravi Aljaž. Zato na morje hodita šele oktobra, a se najdejo kraji, kjer je tudi takrat toplo, v smehu pojasni Lucija. V marketingu sta sicer, priznata, izredno slaba, a se s tem ne obremenjujeta preveč, saj je dela dovolj. Za enega. »Če bi hotela od tega živeti oba, bi se nujno morala bolj promovirati. Za zdaj uporabljava družabna omrežja, k sreči pa se še vedno uspešno širi tudi ustno izročilo.« Vseeno se zavedata, da se bosta morala bolj angažirati, tudi zaradi idej, ki jih spravita v materijo in bi utegnile priti prav ali biti všeč potencialnim kupcem. Kot bo na primer njun poročni program, ki se mu bosta najverjetneje posvetila po novoletni mrzlici in bo vseboval lesena vabila, zahvale, broške z imeni namesto naprsnih šopkov, smerokaze na poroko, pogrinjke, ovitke za poročne devedeje … »V navezi sva z nekaterimi poročnimi agencijami, nekaj naročil imava že za maja prihodnje leto.«

Ker je Aljaž alpinist, ustvarjata tudi v tej smeri. »Izdelala sva alpinistično serijo ogrlic in obeskov s cepini, skalovjem in drugimi plezalnimi simboli.« No, ta ideja je pravzaprav zrasla na zelniku prijateljev, nekaj jih je pomagalo tudi pri postavljanju posla na noge, zlasti pri oblikovanju lične spletne strani, na kateri je prav tako mogoče naročati njune izdelke. »Prijatelji so bili dejansko najin začetni kapital,« zadovoljno pribije Aljaž. Zdaj že kujeta skromen dobiček, imata tudi nekaj večjih odjemalcev in distributerjev, med drugimi kranjskogorsko Agencijo Julijana, lesarski muzej v Nazarjah, sodelovala sta z Elanom, program Gozdnega moža so si zaželeli tudi v trgovini s spominki oz. lesenimi izdelki v Ljubljani in Piranu.

Treba je biti inovativen

Številni naročniki, zlasti bodoče neveste, imajo zelo natančna navodila, kaj želijo, medtem ko morata biti občasno precej inovativna, saj naročniki ne vedo, kaj bi, in zadevo prepustijo njima. »Včasih se prav nasmejiva. 'Kolega ima trideset let. Daj, naredi nekaj,' nama pravijo. Pa vprašaš, kaj počne, in pravijo: 'Hm, nič posebnega, v gostilne hodi.' Potem pa si izmisli nekaj pametnega!« pove Lucija. No, na koncu je nastala navdušujoča lesena ura z zamaški s steklenic piva. Navdušila sta tudi, ko jima je z laserjem uspelo v les vžgati tridimenzionalni relief v tistem koncu priljubljenega hriba Debela peč, in to skupaj s smermi, ki jih je preplezal obdarovanec. »Ne le laser, pomembna je tudi slika, ki jo oblikuješ z najrazličnejšimi grafičnimi programi,« pove Aljaž in opazuje, kako naprava prav takrat končuje napis Nedelo.

Za nečaka, ki sta polomila plastični okvir za igro štiri v vrsto, sta naredila lesenega. »Ko bosta odrasla, pa v kamin z njim!« v smehu pristavi Aljaž. In pomolči. »V pripravi sta še dva projekta, o katerih še ne smem govoriti. A če bo uspelo, bo to nadvse uporabna zadeva, ki jo bomo nedvomno patentirali. Inovacije … To je prava smer!« Ob vsem tem pa še poroka z Lucijo maja prihodnje leto, plezanje, analize alpinističnih podvigov s prijatelji ob pijači, nekega dne tudi otroci, mogoče celo mikropivovarna? »Zakaj pa ne?« odgovarja Aljaž.