Gozdni vrtec: V varstvu pri škratih in dobrih vilah

 Sodobna oblika vzgoje, ki v tujini že kaže pozitivne učinke, si pri nas šele utira pot
Objavljeno
01. december 2014 13.38
Dejan Ogrinec, Nedelo
Dejan Ogrinec, Nedelo
Urša Plešnar si je vedno želela delati z otroki, a je, preden je zamisel uresničila, dolga leta garala v marketingu. Zdaj že nekaj let vodi in izvaja varovanje otrok v naravi, t. i. gozdni vrtec, v katerem malčki uživajo v stiku z naravo in med odkrivanjem njenih lepot. Kako pomembna je takšna »gozdna šola« za poz­nejše življenje in stik s samim seboj, v tujini vedo že dolgo, pri nas pa šele odkrivamo.

Petintridesetletna Urša Plešnar je predana ideji o povezavi otrok in narave. Je ženska, ki med pogovorom odpre nove poglede tudi tistim, ki mislijo, da o vzgoji otrok vedo vse: »Gozdni vrtec posplošeno in poenostavljeno pomeni, da so otroci ves čas zunaj, v naravi. Med igro z njenimi elementi – koreninami, potoki, kam­ni, podrtimi drevesi – spoznavajo njene čare. Skupina otrok, običajno so stari od tri do šest let, se igra v bližini preprostega objekta, kamor se lahko po potrebi ali po sili razmer zatečejo. Običajno takšno varstvo traja okoli štiri ure. S seboj imajo malico in nekaj rezervnih oblačil. Motorično sčasoma postanejo sposobnejši, spretnejši, dokazano pa je, da se jim to pozneje pozna tudi pri boljšem učenju in večji socialni prilagojenosti. Žal trenutno gozdni vrtci še ne ustrezajo slovenskemu zakonu o vrtcih, zato izvajam le dopoldanske gozdne igralne urice. Želim pa si, da bi v prihodnosti lahko odprla pravi gozdni vrtec.«

Koga briga dež

Ko je prvič slišala za takšen vrtec, je bila tako navdušena, da se je takoj odpeljala v Celovec in si ga ogledala, čeprav ni bilo kaj dosti videti. Zamisel je prenesla k nam in jo leto in pol izvajala, nato vdrugo zanosila, zdaj, po porodniški, pa spet začenja, še bolj zares kot prej. Ne samo dnevno varstvo, s kolegico Ireno sta začeli izvajati tudi zelo uspešne sobotne urice Čarobni gozd, ki potekajo na griču Rožnik, tik pri mestnem jedru Ljubljane.

Seveda sem takoj postavil napadalno vprašanje, menda ga vsi, trdi Urša. »Kaj pa pozimi ali kadar dežuje? Ste takrat tudi ves čas zunaj?« Odgovor me je presenetil. »Ves čas. Ni slabega vremena, je samo slaba oprema. Tudi ko je bilo dva metra snega pred hišo, nas ni ustavilo. Otroke sem naložila v poseben prilagojen lesen voziček in jih vlekla do gozda!« Ostal sem brez besed.

Gozdni vrtec je po besedah Urše Plešnar primarno namenjen staršem, ki otrok ne želijo vpisati v običajni vrtec in jih vzgajajo doma. Za ljudi, ki razumejo, da otroci potrebujejo socializacijo. Predvsem so to starši, ki imajo tudi sami drugačen odnos do življenja in narave. »Običajno jih pripeljejo zjutraj ob osmih in jih pridejo iskat nekje do 13. ure. Takoj ko se zberemo, odidemo v gozd na Rožnik, kjer imamo svoje prostore, podrta drevesa kot votline, potočke z mlinčki in mostovi, večje korenine in podobne naravne oblike.«

Njen glavni navdih je njen sin. Mali trenutno ne mara preveč klasičnih vprašanj, na primer, kako je bilo v vrtcu. (Zaradi mamine zadnje porodniške za zdaj še obiskuje običajni vrtec.). Na to mimobežno odgovori z »dobro«, samo da ga nehajo spraševati. Ko pa ga je babica Marijana vprašala, kako je bilo na gozdnih uricah v soboto, se je takoj ustavil, zajel sapo in navdušeno vzkliknil: »Ful dobro!«

»On je bil pobudnik, da sem še med porodniškim dopustom začela spet malce delati, ker me je vse pogosteje spraševal, kdaj bomo spet imeli gozdni vrtec. Tako si v soboto zjutraj oprtam na rame devetmesečnico in nahrbtnik z malico, primem sina za roko in se odpravimo proti gozdu. Čez tri ure se vrnemo domov utrujeni in z novimi iskricami v očeh. Pri organizaciji teh sobotnih uric se je pridružila še prijateljica Irena, ki je bila zraven že pred tremi leti, ko se je Čarobni gozd šele rojeval.«

Norveška izkušnja

Eden od podobnih vrtcev po svetu deluje v kraju Bødø na Norveškem. Lesena hiška, nekaj napete vrvi med drevesi, malo padlih dreves, bližina kmetij, to je vse. Cena tega vrtca je enaka za vse, ne glede na finančno stanje staršev, v skupino sprejmejo vsakogar. Otroci so tam v resnici ne glede na temperature in naravne razmere večino časa zunaj. Sneg, dež, veter. Vedno! Opazujejo spremembe v naravi in živali. Dotikajo se hroščev, kamnov, vonjajo rože, plezajo na drevesa. Učijo se iz prve roke, iz osebne izkušnje. Nikomur se to ne zdi nič čudnega, potrjeno pa je, da so ti otroci boljši v teku, plezanju, sploš­ni motoriki. Tudi sicer se razvijajo hitreje kot vrstniki iz »standardnih« vrtcev.

Na obisku v tem vrtcu je bil tudi škotski minister za vzgojo. Takoj je menda opazil, da otroci mirno uporabljajo nože, da jih imajo celo ves čas pri sebi, za rezanje vejevja in podobno. Bil je šokiran, ko je videl te prakse, ki za Norvežane niso nič posebnega. Otroke sicer pazijo ves čas, a drugače kot pri nas, ko jim ves čas govorimo, tega ne smeš, pazi na to, pazi na tisto. Večjih poškodb ni, še manjših zelo malo. Tu in tam.

Veselje pod koreninami

Tudi Urša je presenečena, s kakšno hitrostjo otroci osvojijo in sprejmejo za naše predstave drugačno obliko druženja in spoznavanja sveta. »Lahko rečem samo to, da me iz dneva v dan presenečajo! Ko že mislim, da vse postaja rutina, se zgodi nekaj novega. Vidim mostove, gradove iz gline. Po ure dolgo delajo hiške za živali. Pa tobogane, gugalnice. Še dobro, da je zimski žled pustil veliko padlega vejevja. Drugače je Rožnik preveč očiščen. A najbolj so otrokom mikavne orjaške korenine, okoli katerih se lahko skrivajo. Tej zabavi ni nikdar konca.«

Neko soboto je k njim prišla deklica. Prvič. Navadno to pomeni malce težav. Bila je bolj tiho, bolj ali manj se je oklepala Urše, brez znakov, da bi jo gozd in nova oblika igre zanimala. Potem pa, ko so dokončali večjo hišo iz vejevja (za ježe) in se namenili domov, je izstrelila kot iz topa: »Naredimo si hišo in ostanimo kar tukaj.« Urša je presenečeno vprašala: »Kdo naj ostane?« »Mi, mi vsi. Tukaj je tako lepo, da bi kar ostala,« je odgovorila zasanjano. »Tako je to z otroki, vedno te lahko še presenetijo!« je dodala Urša.

Kot pripoveduje, nekateri najraje samo veliko tekajo, plezajo, se gibljejo. Drugi uživajo, ko gradijo, karkoli. Nekateri imajo vse polno idej. Izmenjujejo si jih in si pomagajo med sabo. Ravno to se najbolje spozna pri igri v gozdu. »Preprosta, prosta igra odpira drug prostor, ki ga otroci bolj sprejemajo. Več ko so zunaj, bolj so srečni,« je prepričana Urša.

Kot rečeno, »tovarišica« vedno nosi vso »rezervo« za otroke s seboj. Do gozda imajo največ 10 minut. Če bi se kaj zgodilo, so tako ali tako sredi mesta. Nujna medicinska pomoč bi bila hitra.

Zanimivo je tudi, da se Urša nikdar ne počuti utrujeno. Verjetno moč gozda in tega, da je otroška pozornost namenjena igri, spoznavanju, in ne »obleganju« varuhinje. Otroci se počutijo varne in ves čas je njihova pozornost v nekaj usmerjena. »Vse, kar delava, je, da samo paziva nanje. Dobesedno!«

Pobude so

Ta oblika vrtcev počasi prodira v naše kraje. V Vodicah obstaja Naraven otrok – ranč s konji. Čez poletje mesto Ljubljana sponzorira popoldanski Gozdni vrtec na Golovcu in Mostecu. Tudi občine Kamnik, Škof­ja Loka in Bovec bodo tak program poskusile uvesti v običajne, redne vrtce.

Mreža gozdnih vrtcev in šol Slovenije je nastala in se razvija v sodelovanju vrtcev in šol, Inštituta za gozdno pedagogiko, v sklopu inovacijskih projektov tudi s pomočjo Zavoda RS za šolstvo in še koga.

V začetku novembra so na Gozdarskem inštitutu Slovenije pripravili prvo srečanje razvojne skupine za področje gozdne pedagogike oziroma odprtega učnega okolja, v okviru projekta Life + ManFor C.BD, ki poteka na Gozdarskem inštitutu Slovenije in katerega namen je med drugim posredovanje znanja in rezultatov tega projekta za različne ciljne skupine strokovne in splošne javnosti.

Pobudnik srečanja je bil Inštitut za gozdno pedagogiko, udeležili so se ga predstavniki Gozdarskega inštituta Slovenije, Zavoda za gozdove Slovenije, Zavoda RS za šolstvo, Pedagoške fakultete, Vrtca Antona Medveda Kamnik, Vrtca Šmartno pri Litiji, OŠ Valentina Vodnika Ljubljana, OŠ Šmartno pri Tuhinju, Razvojnega centra Srca Slovenije in predstavnica Mestne občine Ljubljana, z oddelka za predšolsko vzgojo in izobraževanje. Septembra je bila predstavljena tudi knjiga Otroci potrebujemo gozd, ki sta ga izdala Inštitut za gozdno pedagogiko in Vrtec Antona Medveda Kamnik.

A vseeno Urša Plešnar še vedno čaka na dan, ko bo priznana tudi takšna oblika (celovitega) varstva in skrbi za otroke.