Grad Strmol: Lahko ste graščak za eno noč

V Sloveniji je veliko gradov, vendar je marsikateri v kaj žalostnem stanju. Eden najlepših pa je gotovo protokolarni državni objekt in butični hotel Grad Strmol na Gorenjskem, ki mu je specializirana turistična revija Travel & Hospitality iz Londona pred kratkim podelila prestižno nagrado »Unique Castle of the Year 2018« oziroma edinstveni grad leta 2018.

Objavljeno
23. junij 2018 14.00
Posodobljeno
22. junij 2018 16.32
Grad Strmol so prvič omenili ob koncu 13. stoletja, torej je gotovo star več kot 700 let. FOTO: Tomi Lombar
Gorazd Utenkar, besedilo, Tomi Lombar, fotografije
Gorazd Utenkar, besedilo, Tomi Lombar, fotografije
Kakor nam je ob obisku gradu in posestva Strmol povedala Maja Bertoncelj iz Javnega gospodarskega zavoda Protokolarne storitve RS, bolj znanega kot JGZ Brdo, ki upravlja tudi Strmol, jim nagrada seveda pomeni zelo veliko. Dokazuje jim, da so z usmeritvijo v petzvezdično butično hotelirstvo na pravi poti. Še posebno pa jih veseli, da jih je revija Travel & Hospitality k prijavi pozvala sama.

Grad Strmol je dobil prestižno nagrado edinstveni grad leta 2018, ki jo podeluje specializirana turistična revija Travel & Hospitality iz Londona.


Za prestižni hotel za najzahtevnejše goste samo vrhunska ponudba ni dovolj. Potrebna je tudi zgodba. Pravzaprav Zgodba. In na Strmolu je Zgodba povezana z njegovima zadnjima zasebnima lastnikoma, zakoncema Hribar, katerih življenjska pot se je tragično končala, ko so ju likvidatorji leta 1944 z gradu odpeljali v smrt. Njuna zgodba je bila tudi podlaga za roman To noč sem jo videl, za katerega je Drago Jančar leta 2010 prejel Delovo nagrado kresnik za najboljši slovenski roman.

 

Krokodil na vitrini

Ob vhodu v grad je najbolj zanimiva vitrina levo od vrat. V njej je zbirka osebnih predmetov Rada Hribarja. Očitno je bil aktiven mož. Njegovi konjički so bili lov, o čemer pričajo lovske puške in serija rogov uplenjene divjadi, golf, o čemer pričajo palice zanj, in tenis, ki ga je igral tudi z dvema ohranjenima – seveda lesenima – teniškima loparjema. Bil pa je prav tako pilot. Na steni nasproti vitrine visi velikanski portret gospodarja v viteški opravi, verjetno delo Božidarja Jakca. Ob vselitvi v grad so mu ga podarili bratje. Verjetno so ga s tem zbadali, saj si Hribar, človek 20. stoletja, samega sebe kljub lastništvu gradu najbrž ni predstavljal kot srednjeveškega viteza.

Najzanimivejši eksponat v tem prostoru je gotovo nagačen krokodil na vitrini. Ne gre za kakšno izdelano podobo te živali, ampak za pravega krokodila. Žena Rada Hribarja Ksenija Hribar je bila očitno precej ekscentrična ženska, saj si je za domačo žival omislila tega plazilca. S krokodilom se je, ko sta z možem še živela v Ljubljani, celo sprehajala po Tivoliju.

image
Ker je krokodil ugriznil Rada, je končal nagačen na vitrini. FOTO: Tomi Lombar


In kako je hišni ljubljenček pristal na vitrini? Mogoče resnična zgodba ali pač legenda govori o tem, da je krokodil nekoč ugriznil Rada. To je bilo za Ksenijino žival usodno. Krokodil – sicer živijo zelo dolgo, menda v ujetništvu celo več kot sto let –, glede na velikost še v mlajših letih, že desetletja namesto v polni kondiciji in vedno večji, saj ti plazilci rastejo vse življenje, ždi prepariran na gradu Strmol.

 

Napreden par

Leta 1901 rojeni Rado Hribar je bil v času med obema vojnama industrialec in bankir. Bil je lastnik tovarne slaščic Šumi, ki jo je podedoval po mami, in tekstilne tovarne Pletenina; to je ustanovil njegov oče. Torej je bil član takratne slovenske in jugoslovanske elite. Imel je veliko družabnih in poslovnih stikov po svetu in je bil prijatelj jugoslovanskega regenta kneza Pavla Karađorđevića. Ta je menda prav na njegov predlog kupil grad Brdo, ki je zdaj, tako kot Strmol, protokolarni objekt Republike Slovenije.

image
Zadnja zasebna lastnika Strmola sta bila Rado in Ksenija Hribar, ki so ju likvidatorji leta 1944 z gradu odpeljali v smrt. FOTO: Tomi Lombar


Tudi od Rada štiri leta mlajša žena Ksenija je bila iz bogate družine Gorup. Njen dedek Josip Gorup je obogatel s financami na Reki, ki je bila v zadnjih desetletjih glavno pristanišče ogrskega dela Avstro-Ogrske, in je veljal za najbogatejšega Slovenca. Tako kot njen mož je bila Ksenija pilotka, menda prva v takratni jugoslovanski kraljevini.

Zakon Hribarjev je bil precej vihrav. Žena je, ko se je zaljubila v svojega učitelja ježe iz južnih delov takrat skupne domovine, Rada zapustila. V času, dokler se učitelja ni naveličala, pa je mož kupil in obnovil grad Strmol. Ni znano, ali je to storil, da bi ženo pridobil nazaj, sta se pa pobotala in ostala skupaj do nesrečnega konca. Po Hribarjevem nakupu je grad dobil sedanjo podobo, ki so jo kar najbolj ohranili ob zadnji prenovi v začetku tega desetletja.

Ker je bil Hribar napreden mož, je v grad, za katere je bilo značilno, da so bili hladne in vlažne stavbe, napeljal centralno ogrevanje. Potem razen zaradi vzdušja niso več potrebovali kaminov in enega od njih so predelali na prav poseben način. Vanj so vgradili radio in gramofon, ki je še danes uporaben.

Grad je bil ob koncu 30. let prejšnjega stoletja shajališče takratne elite, stanovalca sta vanj vabila tudi številne umetnike. Bila sta podpornika umetnosti in strastna zbiralca. Na primer znamenita slika Kofetarica, ki si jo je v teh dneh mogoče ogledati na razstavi del Ivane Kobilce v Narodni galeriji v Ljubljani, je nekoč visela prav na Strmolu.

Znamenita slika Kofetarica Ivane Kobilca je nekoč visela prav na Strmolu.


Pestro življenje zakoncev Hribar v gorenjskem dvorcu se je končalo z drugo svetovno vojno in nemško okupacijo tega dela Slovenije leta 1941. Hribar se med vojno ni hotel izpostavljati. Sicer je podpiral partizane, a je moral po sili razmer sodelovati tudi z Nemci. S tem si je podpisal smrtno obsodbo.

V začetku januarja leta 1944 je na Strmol prišlo nekaj pripadnikov varnostno-obveščevalne službe Osvobodilne fronte, ki so jo takrat že popolnoma obvladovali komunisti. Odpeljali so zakonca Hribar in ju po hitrem sojenju likvidirali. Grad so si prisvojili Nemci, po koncu vojne pa ga je »olastninila« nova oblast.

 

Od protokola do hotela

Ker je bil objekt obnovljen in razkošno opremljen, ni doživel povojne usode številnih slovenskih gradov, ki so jim namenili vloge norišnic, poboljševalnic, zaporov in podobno. V nedotaknjeni podobi in s skoraj vso originalno opremo je postal protokolarni objekt nove, partijske elite. V njem sta prosti čas menda pogosto preživljala znani partijski politik Ivan Maček - Matija in najtesnejši sodelavec jugoslovanskega voditelja Josipa Broza Tita ter oče samoupravljanja Edvard Kardelj.

Po osamosvojitvi Slovenije je bil Strmol še vedno protokolarni objekt. Leta 2000 so zadnjega lastnika Rada Hribarja rehabilitirali, s čimer so se odprla vrata za vračilo gradu njegovim potomcem; Hribarjeva nista imela otrok, zato so bili dediči otroci njegovih bratov. Strmol so Hribarjevim z denacionalizacijo vrnili leta 2004, ti pa so ga za pet milijonov evrov prodali nazaj državi.

Slovenija je grad v letih od 2010 do 2012, tudi s sredstvi Evropske unije, temeljito obnovila. Ostal je protokolarni objekt in ga poleg kompleksa Brdo pri Kranju, Vile Bled, Vile Zlatorog na Bledu in Vile Podrožnik v Ljubljani upravlja Javni gospodarski zavod Brdo. Vili Podrožnik in Zlatorog nista odprti za zunanje goste, njun namen je samo protokolaren. Vila Bled je hotel in tudi kompleks na Brdu je mogoče najeti za razne dogodke zunaj državnega protokola. Da gre za res kakovostne objekte, dokazujejo nagrade, kot je na primer naziv najboljšega hotela v Sloveniji za leto 2017 po izboru TripAdvisorja za Vilo Bled in naziv najboljšega luksuznega podeželskega hotela, ki ga je revija Luxury Travel Guide podelila Hotelu Brdo pred pol leta.

image
Strmol je eden redkih slovenskih gradov, ki je ostal po vojni nedotaknjen, z vso opremo prejšnjih stanovalcev. FOTO: Tomi Lombar


Strmol je nekje vmes. Grad si je mogoče ob določenih terminih ogledati na vodenih ogledih, v njem prirejajo različne prireditve, tako v samem gradu kot v pristavi pod njim, v objektu pod osrednjim grajskim delom je tudi kavarna. V gradu je mogoče pripraviti slovesno kosilo za do 26 gostov ali manjšo poroko za do 50 gostov. Predvsem pa je osrednje grajsko poslopje ekskluziven butični hotel.

Vseh 11 sob je opremljenih z originalnim pohištvom zakoncev Hribar. Ker gre za zelo prestižne prenočitvene zmogljivosti, so cene visoke. Najcenejšo sobo je mogoče dobiti za 190 evrov na noč. Najdražji je gospodarjev apartma, ki ga sestavljajo salon, spalnica in kopalnica. Tega cenijo na 450 evrov na noč. Grad pa je mogoče najeti tudi v celoti.

Najnovejši hotelski doživljaj na Strmolu so poimenovali »Graščak za eno noč«. Gre za storitev, ki naj bi gostu dala občutek, kot da je stanovalec gradu. Grajski concierge ga oziroma ju, saj je doživljaj namenjen predvsem parom, pričaka že ob prihodu. Namestijo ju seveda v najrazkošnejšem, Radovem apartmaju ter ju popeljejo po gradu in predstavijo njegovo zgodbo. Večerjo ob spremljavi vin, ki jih opiše sommelier, postrežejo v glavni grajski jedilnici, jedilnik sestavijo vnaprej po željah gostov. Po prenočitvi se vloga graščaka konča z zajtrkom v salonu gospodarice Ksenije. Cena? Okoli tisočaka, glede na želje gostov.
Vendar pozabite na Booking ali kaj podobnega, sobe na Strmolu odprejo samo na neposredno povpraševanje.

Storitev, poimenovana Graščak za eno noč, naj bi gostu dala občutek, kot da je stanovalec gradu.


Maja Bertoncelj nam je povedala, da je kljub visoki ceni izkušnjo graščaka za eno noč od lani, ko so jo omogočili, doživelo že kar nekaj gostov. Čeprav z njo ciljajo predvsem na tujino, je bilo nekaj enonočnih graščakov tudi Slovencev. Seveda ne povedo kdo, saj so poleg župnikov in zdravnikov k popolni diskretnosti zavezani tudi hotelirji. Še posebno v tako edinstvenih objektih, kot je idilični Strmol.

Grad Strmol
Tako kot za veliko gradov tudi za Strmol, ki stoji pri vasi Dvorje pod Dvorjanskim hribom na Gorenjskem, ni natančno znano, kdaj so ga zgradili. Prvič ga viri omenjajo ob koncu 13. stoletja, torej je gotovo star več kot 700 let. Njegovi lastniki so bili vitezi Strmolski in grad je očitno ohranil svoje prvotno ime. V drugi polovici 15. stoletja ga je dobila s Strmolskimi sorodstveno povezana rodbina Rain. Bili so znani protestanti in so podpirali tudi Primoža Trubarja. Od srede 17. stoletja, ko so ga preuredili in naredili primernejšega za bivanje, je zamenjal več lastnikov. Zadnja zasebna lastnika sta bila od leta 1936 zakonca Hribar. Po njuni likvidaciji, ki jo je izvedel VOS leta 1944, so ga zasedli Nemci, po vojni pa je postal protokolarni objekt socialistične Slovenije. Ko je po denacionalizaciji leta 2004 postal last dedičev Hribarjevih, so se ti odločili, da ga prodajo Sloveniji. Temeljito prenovo je doživel v letih od 2010 do 2012.