Groba montaža grozljivke in dokumentarca

Potem ko je njegovo letalo zaradi požara moralo zasilno pristati na letališču v Münchnu, je britanski režiser Jamiej Shovlin vendarle pripotoval v Ljubljano. Njegov filmski prvenec Groba montaža si bo v Kinu Šiška mogoče ogledati še v sredo ob 21.15. Ko se srečava v preddverju Cankarjevega doma, kjer te dni gostuje festival Liffe, mi doživeto pripoveduje o dogodku, ki bi ga lahko v počasnem posnetku ujel tudi na filmski trak.

Režiser v Grobi montaži raziskuje nastajanje konceptualnega filma iz sedemdesetih let, ki pravzaprav nikoli ni obstajal. Posnel je film v filmu, v katerem dokumentarno prikazuje snemanje značilne grozljivke s konca sedemdesetih let. V Štoparskem mesu (Hiker Meat) povsem klišejsko v glavni vlogi nastopa štoparka, ob njej pa skupina najstnikov, ki drug za drugim izginjajo v skrivnostnih okoliščinah. Ideja, ki se mu je porodila že leta 2005, je bila narediti ne le scenarij za film, temveč tudi kostumografijo in filmsko glasbo. Scenarij je napisal Mike Harte, pod fotografijo se je podpisal John Grey, za glasbo pa je poskrbel Euan Rodger. Z ekipo so pripravili tudi filmski napovednik, plakate in drugo promocijsko gradivo. Toda z eno ključno razliko. Tega filma nikoli niso zares posneli. Šlo je za umetniški projekt, ki pa je postal bolj oprijemljiv, ko je Shovlina ena od galerij povabila, da bi ga prenesel na veliko platno. »Nikoli si nisem želel posneti umetniškega filma. Vedel sem le, da bi se rad žanrsko osredotočil na grozljivko, hkrati pa naredil film, ki bo vseboval prvine dokumentarnega filma. Zamislil sem si celovečerni dokumentarni zapis o različnih vrstah realnosti. Tisto pred kamero in tisto, ki se dogaja za kamero. Vedno me je namreč zanimalo, kako se ljudje vedejo takrat, ko je kamera vklopljena, in takrat, ko ni,« razloži režiser.

Od galerij na filmska platna

Jamie, ki je študiral slikarstvo na Kraljevem kolidžu za umetnost v Londonu in razstavljal po vsem svetu, se do tega projekta še ni srečal s filmom. »V galeriji se človek lahko pri razstavljenem delu zadrži tako dolgo, kot si želi, pri filmu pa je drugače. Režiser je tisti, ki določi minutažo, in zato mi je bilo še toliko teže, saj sem moral ljudi nekako prepričati, da bodo gledali mojo umetnost celih 90 minut,« pove. Pred začetkom snemanja ekipa še ni imela pravega scenarija, le določen čas snemanja in zelo omejen filmski proračun. »Nismo imeli prave zgodbe in vsega skupaj le sedem dni, da posnamemo material, ki ga potrebujemo za pravi film. Delali smo po dvajset ur na dan. Bilo je noro. Takšni pritiski lahko skrajno negativno vplivajo na ustvarjanje, toda našo ekipo so prav te omejitve še bolj spodbudile h kreativnosti,« razlaga Jamie Shovlin. »Film naj bi prvič predvajali novembra 2013, mi pa smo imeli končnih sedemdeset ur materiala pripravljenih šele konec avgusta. Film smo tako iz posnetkov, ki smo jih imeli na voljo, ustvarjali sproti. Predstavljajte si, kako težko je bilo v šestih tednih zložiti neko smiselno celoto!« pripoveduje Shovlin.

Dober film z omejenimi sredstvi

Pri nastajanju Grobega materiala je sodelovalo trideset ljudi in vsi so bili zelo predani projektu. »Lahko se pretvarjam, da sem slikar ali kipar, toda s tem ne prizadenem nikogar, razen sebe. Če se pretvarjam, da sem režiser, lahko razočaram celotno ekipo. O tem sem veliko razmišljal. Jaz bi moral biti režiser, jih usmerjati in spodbujati, a nisem vedel, ne kam in ne kako. Improviziral sem,« pripoveduje in se spomni zanimivega izseka s prvega sestanka celotne ekipe. »Sodelujočim sem rekel nekako takole: Ne vem, kaj delamo in kakšen bo končni rezultat, a če bomo vsi verjeli v ta projekt, bo gotovo nastalo nekaj dobrega.« Da bi sledil okvirnemu scenariju filma Štoparsko meso, ki se je delno nanašal na obdobje časa hipijev, je pogledal več kot štiristo filmov iz sedemdesetih let. »Nekateri so resnično slabi, spet drugi zelo nenavadni. Pri ustvarjanju filmskih del, kot sta denimo strašni The Sinful Dwarf in Godmonster of Indian Flats iz leta 1973, je filmarje resnično gnala kreativna težnja. Pri eksploatacijskem filmu, ki ga obravnavam, mi sicer ni všeč njihova tematika, temveč dejstvo, da se je v določenem trenutku zbrala ekipa in ga posnela z zelo omejenimi sredstvi. Noro je in hkrati osupljivo, vendar sem zares vesel, da obstajajo ljudje, ki si prizadevajo za takšno umetnost,« razmišlja sogovornik, ki ga je prav dejstvo, da lahko tudi z malo denarja naredi dober film, gnalo naprej.

S prvencem po nagrade

»Gre za grozljivko, a hkrati tudi dokumentarec. To sta dva zelo različna žanra in ljudje so, ko preberejo opis, gotovo malce zmedeni. Film resda združuje prvine zvrsti, ki jih je na prvi pogled nemogoče združiti, a hkrati najde pravo razmerje med njimi. Ko je bil dokončan, sem iskal le napake. Včeraj sem si ga po dolgem času spet ogledal na Liffu. Ponosen sem na izdelek, ki smo ga naredili z ekipo. Pravzaprav sploh ni tako slab, kot sem mislil pred letom dni,« ponosno pove Jamie, ki je za 90-minutni celovečerni dokumentarec prejel tudi dve nagradi. Lani v Torontu in letos v Rotterdamu. »Moje prejšnje umetniške intervencije so bile kratkotrajne. Na projekte vedno gledam kot na otroke, ki odidejo od doma, ko so dovolj stari, toda pri tem filmu je drugače. Od začetka spremljam in opazujem, kako se razvija njegova pot. Tudi na nagradi sem zelo ponosen, toda še vedno se mi zdi skoraj nadrealno, da se predstavljam kot filmski režiser in da me vabijo v tako čudovite kraje na filmske festivale.«