Groza me je, da bi sin izvedel resnico o meni

»Vaše pismo je eno najbolj žalost­nih, kar jih je kdaj pristalo pri meni. Niti pomisliti ne smem, kaj vse ste v življenju pretrpeli. A ste vseeno zmagali!« Milena Miklavčič v Nedelu.

Objavljeno
25. november 2019 09.30
Posodobljeno
25. november 2019 09.30
Preteklost nas lahko preganja do konca življenja. FOTO: Thinkstock
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Za menoj je zelo težko otroštvo. Oče alkoholik, mama prodajalka spolnih uslug. Ko sva z bratom odrasla, je v posel uvedla tudi naju. Pri šestnajstih me je prodala stalni stranki. Prišla sem z dežja pod kap. Gospodar me je pretepal, njegova mati pa tudi. Moje življenje je bilo peklensko. Čez dan sem garala v delavnici, zvečer pa sem bila na razpolago za vse, kar mu je padlo na pamet.

Po dveh letih mučenja sem mu ušla, ukradla nekaj denarja, sedla na avtobus. Miličniki so me napol podhlajeno našli in odpeljali na urgenco. Eden od njih me je pozneje priporočil za službo čistilke v dijaškem domu. Bila sem presrečna! V prostem času sem prebirala učbenike gojenk in se učila, učila, učila! Pri triindvajsetih sva z vzgojiteljem postala par in se malo pozneje tudi poročila. O sebi sem mu povedala vse, a sva kljub temu imela zelo lep zakon.

Rodila sta se dva sinova, kar je sploh bil velik čudež, glede na vse, kar sem pretrpela. Pred dvema letoma je mož umrl, sinova sta doštudirala in se poročila. Mlajši živi z družino pri meni, starejši pa se je po spletu naključij preselil v kraj, v katerem še zmeraj biva moja mama, s katero nimam nobenih stikov in jih tudi nočem imeti. Brata ni več, zaradi grdih stvari, v katere ga je silila, je naredil samomor.



Na smrt me je strah, da bo mama, četudi je stara čez devetdeset let, sina prepoznala, saj mi je zelo podoben. Strah me je tudi, da bi mu kdo drug kaj povedal o meni, pa o tem, kaj sem morala početi, ko sem bila še otrok. Zaradi tega težko živim. Ko bi bil ljubljeni mož še živ, bi imela oporo v njem, tako pa nimam nikogar
. Nežka

Draga Nežka, vaše pismo je eno najbolj žalost­nih, kar jih je kdaj pristalo pri meni. Niti pomisliti ne smem, kaj vse ste v življenju pretrpeli. A ste vseeno zmagali! Uspelo vam je, da ste pobegnili več kot neznosnim razmeram, da ste našli moža, ki vas je imel rad in vam preteklosti ni nikoli očital! O čisto vsem sta se pogovorila, lahko ste mu zaupali podrobnosti, ki jih niste nikomur pred njim. Ne da bi se družina tega zavedala, je bilo zaradi vašega težkega življenja tudi pri vzgoji sinov več poudarka na spoštovanju in ljubezni v družini nasploh. Zavedate se, da sta morda tudi zato iskala partnerici med dekleti, ki niso bile lepe le na zunaj, temveč tudi znotraj. Lepo. Malo je takšnih.

Nekako se vam je zdelo, da vam je bila usoda po tistem, ko ste spoznali življenjskega sopotnika, več kot zelo naklonjena. Kot bi se vam hotela oddolžiti za vse gorje, ki ste ga doživljali v otroštvu. Žal vsega, kar ste mi napisali, nisem mogla vključiti. Namreč: ni bila samo mama tista, ki vas ni izpustila iz pekla, tudi oče ni bil dosti boljši. Vedel je, s čim se ukvarja žena in v kaj poriva tudi vaju z bratom, a je gledal stran, ker je od »zaslužka« lahko lenuharil in pil.

Kruti so bili tudi učitelji, sovaščani pa sploh. Vsi so dobro poznali vaše družinske razmere, a nihče ni ukrepal. Še huje: v zavetju noči se je marsikdo oglasil pri zadnjih vratih. V šoli so vas zaničevali, ker ste bili slabo oblečeni in ker se je po noči, ko vam je mama pripeljala v posteljo kakšnega moškega, vašega telesa držal poseben vonj, ki se ga niste mogli znebiti. Spominjate se dogodka, ko so vaš razred peljali na kopanje v na novo odprt bazen. Niste imeli kopalk, pa vas je razred­ničarka kar v spodnjih hlačkah, ki niso bile preveč čiste, nagnala v vodo. Smeha in norčevanja ne boste nikoli pozabili.


Pogovorite se s svojima fantoma! Če sta ju z možem vzgojila v srčni, odgovorni in odprti osebi, se vam ni treba bati, da bi vam zaradi razkrite resnice obrnila hrbet!


Ko se ozirate v preteklost, se pogosto čudite, kako to, da vas udarci, ki ste jih bili deležni, niso dotolkli. Odgovor je lahko en sam: želja po življenju je bila v vas tako močna, da ste se borili in vztrajali. Po svoje ste bili tudi prilagodljivi, saj ste ob dobrem partnerju brez večjih težav sprejeli, da vam je lahko tudi lepo.

Razumem, da ste takrat, ko ste rodili otroka, mislili, da sanjate. Prvega moškega vam je mama poslala v posteljo, ko ste bili stari komaj dvanajst let. Še danes ga vidite pred očmi, kakšen je bil. Kaj vse je moral preživljati brat, se niti ne spomnite. Od vas je bil pet let starejši in o svojih stiskah ni govoril. Ko je naredil samomor, vam je bilo po eni strani zelo hudo, po drugi pa ste začutili olajšanje. Vedeli ste, da je bil na mamo preveč navezan, da bi ji lahko pobegnil, kot ste ji vi.

Razumem tudi vaše veselje, ko ste izvedeli, kakšna smrt je doletela moškega, ki vas je od mame kupil. Več tednov zapored ste rajali, in to brez slabe vesti! Napisali ste: »Še dobro, da nisem verna, ker drugače bi se te privoščljivosti sramovala.« Morda res.

Pokojni mož vam je omogočil, da ste končali srednjo šolo, do upokojitve pa ste potem delali v patronaži. Zdelo se vam je, da je to edini poklic, ki vam je bil pisan na kožo. Razmere znotraj številnih družin ste spoznali do obisti, kjer se je dalo pomagati, ste pomagali. Zmeraj, ko so tisti, ki so trpeli, zavrnili vašo pomoč, vas je neznosno bolelo. S časom ste si dopovedali, da niste krivi vi, da tudi odvisnost od palice in udarcev vodi v podoben začarani krog kot odvisnost od alkohola. Ponosni ste na neko mamico z dvema otrokoma, ki pa ste ji lahko pomagali. Še danes sta veliki prijateljici, a še zmeraj ne tako zaupljivi, da bi ji razkrili tudi svojo temno preteklost.

Upali ste, da bo starejši sin po poroki ostal nekje v bližini. Služba pa ga je, na vašo grozo, odpeljala v kraj vašega največjega gorja. Ne mine jutro, da vas ne bi prebudili strahovi, kaj pa, če ga kdo prepozna in mu iz čiste zlobe razkrije podrobnosti o vaši mladosti.

Zavedam se, da vam moj pred­log ne bo ravno všeč, a drugega nimam: pogovorite se s svojima fantoma! Če sta ju z možem vzgojila v srčni, odgovorni in odprti osebi, se vam ni treba bati, da bi vam zaradi razkrite resnice obrnila hrbet! Vsekakor je bolje, da jima poveste vi, kot da bi sin kakšne čenče s podlimi in morda tudi napihnjenimi podrobnostmi izvedel v kraju, kjer živi. Ko bo prišla resnica na dan, bosta še toliko bolj razumela, zakaj ste vedno trdili, da so vaši starši mrtvi. Po svoje so bili, mar ne?

Še nekaj: ni treba, da takoj vržete na mizo vse podrobnosti. Počakajte na sinova vprašanja. Če ju bo zanimalo »vse«, potem razkrijte – vse. Le nekaj bi vas prosila: ker so potomci tistih, ki so vas izrabljali, še živi, bi bilo morda prav, da njihovih imen ne omenjate. Če bi jih, bi nehote prizadeli tiste, ki za grehe očetov niso čisto nič krivi. Iskren pogovor zmeraj prinese veliko olajšanja! Sploh v družini, kakršna je vaša, v kateri vladajo dobri odnosi.

Ne, do ženske, ki vas je rodila, pa nimate čisto nobenih obveznosti. Odpustili ste ji, pozabili pa ne boste nikoli. To je v vaši zgodbi edina prava pot.