Hang: čarobni boben, ki spremeni življenje

Hang je nenavadno glasbilo, tolkalo, ki je videti, kot bi skupaj zlepili dve ponvi z luknjastimi udrtinami ali kot obtolčen vok. Gre za edinstven izdelek, ki sta ga pred skoraj 15 leti izumila Felix Rohner in Sabina Schärer v svoji glasbeni delavnici Panart v Bernu. Ime hang se navezuje na roko, kot ji rečejo v bernskem narečju (po nemško sicer Hand), saj se igra z dlanmi oziroma z udarjanjem s prsti. Hang je poseben prav zato, ker je sicer ritmično glasbilo, a ima zelo melodičen zvok; zveni mehko, zvonko – skoraj eterično.

Švicarja, ki se ukvarjata z izdelovanjem in uglaševanjem bobnov, sta se najprej navdušila nad indijskim glasbilom, ki spominja na vazo – gathamom, ki ga je prinesla neka njuna stranka, navdih za izdelavo hanga pa sta črpala tudi iz pločevinastega trinidadskega bobna. Dolgo sta iskala novo obliko, ki bi združevala ritem in melodijo, materiale, ki bi bili primerni za obdelavo in uglaševanje, ter na zadnje izumila hang. Predstavila sta ga na frankfurtskem glasbenem sejmu leta 2001 in je takoj vzbudil veliko pozornosti.

»To je ročno izdelano glasbilo, ki ima oglašene tone, kot denimo klavir, vsak krog na pločevini ima svoj ton in ta še dodatno uglašene harmonije. Ker je vsak ton ročno uglašen, je za izdelavo takega glasbila potrebnih celo do 120 ur ročnega dela, zlitina pa je bistvena, da se doseže prepoznavni zvok. Gre za posebno vrsto jekla, ki je zelo trda, ampak hkrati dovolj mehka, da se lahko uglasi,« pove Dejan Štemberger, absolvent fakultete za socialno delo, eden prvih Slovencev, ki se je navdušil nad hangom.

V ozadju uspešne zgodbe novega glasbila pa se je razvila patentna drama, saj ga izumitelja na začetku nista zaščitila, ker je bil narejen butično in v majhnih količinah, pa so ga ljudje odkupovali od Panarta in na črnem trgu preprodajali za večkratnik prvotne cene. Pojavljali pa so se tudi ponaredki, zato zdaj velja, da je hang le izdelek podjetja Panart, takšna jeklena tolkala, ki spadajo v družino t. i. steel panov, pa izdelujejo tudi druga podjetja po svetu. »Švicarja sta pozneje le patentirala hang in zdaj jima mora vsak novi izdelovalec poslati material, ko želi izdelati podobno tolkalo; če nastane po njihovem modelu, jima mora nekaj plačati,« pojasni Štemberger in dodaja, da sta se zaradi posnemovalcev Švicarja že lotila izdelave novega, vendar podobnega inštrumenta, ki zveni bolj basovsko in ima manj tonov, poimenovala pa sta ga gubang.

Dejan Štemberger iz Velikih Žabelj pri Ajdovščini se je najprej ukvarjal z afriškimi bobni – džembami, kot študent pa je pred nekaj leti odšel na študentsko izmenjavo v Španijo in tam mu je kolega pokazal hang, rekoč, da bi bil prav gotovo primeren zanj. Preposlušal je posnetke na internetu, začel brati zanimive zgodbe, iskal informacije v spletnih klepetalnicah ter nazadnje spoznal nekega Nizozemca, ki mu je bil pripravljen boben prodati po sprejemljivi ceni. Edini pogoj je bil osebni prevzem – zato se je odpravil v Amsterdam.

»Prvi hangi so stali približno 3000 evrov, na e-bayu pa so cene dosegale tudi 12.000 evrov,« pojasni Štemberger. Ljudje so namreč začeli izkoriščati majhno število originalnih švicarskih hangov, saj je bila izdelava zelo butična. »Kupili so inštrument, tudi če ga niso igrali, mu navili ceno in ga ponudili v spletni trgovini. Najprej je bilo hange mogoče naročiti zgolj pri izumiteljih, pozneje so jih začeli prodajati po večjih trgovinah v Avstraliji, Franciji, a če si ga leta 2010 želel kupiti od Panarta, si moral podpisati pogodbo, da imata ob morebitni nadaljnji prodaji Felix Rohner in Sabina Schärer sama predkupno pravico, da ga za isto ceno odkupita. Marsikdo je namreč zaslužil na njun račun, njima se pa tudi ni zdelo pošteno, da bi tako glasbilo stalo 10.000 evrov,« razloži sogovornik.

Zdaj je pri izdelavi steel panov pet vodilnih podjetij – hang je zaščiteno ime; handpan pa so replike takih tolkal. Dobri so tudi izdelki Pantheon steela iz ZDA ter španskega BellArta, pove Dejan, ki ima v domači dnevni sobi tri takšna tolkala.

Glasbilo, ki je zaslovelo na ulici

»Glasbilo se je najprej uveljavilo na ulicah. Posnetki uličnih glasbenikov so se hitro razmnožili po youtubu in hang ter druga sorodna tolkala so pritegnili pozornost. Eden od videoposnetkov ima že čez osem milijonov ogledov,« razloži Štemberger, ki se je tehnike igranja priučil kar sam, ko je gledal posnetke drugih. »Večinoma vsi igramo z dlanjo, tako, da je palec samostojen,« pojasni.

A hang še išče svoje pravo mesto v glasbenem svetu. Različne skupine ga spretno vključujejo v svoje aranžmaje; med slovenskimi Orkestrada, med tujimi Bjork, producent in DJ Bonobo, elektrojazzovski Portico Quartet, najbolj znani tolkalec pa je Manu Delago, ki je gost številnih glasbenih skupin, napisal pa je tudi že kompozicijo za Londonski simfonični orkester.

Tudi Štemberger meni, da bi se glasbilo lahko odlično vključilo v orkester, sam ga igra tako samostojno kot v duetu z violistko Barbaro Grahor iz Ajdovščine. Kmalu bosta predstavila video za svojo prvo skladbo, nameravata pa izdati tudi zgoščenko. Njuno glasbo opiše kot filmsko, sam pa bi rad nekoč združil moči s filharmonijo. S hangom je sicer nastopil že v Avstriji, na Hrvaškem, Italiji, Turčiji in v Indiji na festivalu Mood Indigo, rad zaigra na najrazličnejših kulturnih prireditvah. V sodelovanju s Slovensko filantropijo izvaja delavnice Tokala sveta (več kot 20 različnih glasbil) na osnovnih šolah, v vrtcih in domovih za starejše: »Na delavnici predstavim geografski izvor in izdelavo glasbil, glasbila ponudim, da poskusijo zaigrati na njih, in seveda tudi sam kaj zaigram. Moja velika želja je, da bi za igranje navdušil otroke, mladino, starejše; skratka vse generacije. Hangu sicer pravimo čarobni boben – a kaj je v njem tako posebnega? Marsikateri glasbenik in polušalec pravi, da mu je spremenil življenje. Še v sanjah si nisem upal misliti, da se bo to zgodilo meni, vendar se je.«