Hčeri me samo še izkoriščata

Stara sem 42 let, enajst let ločena, mati dveh deklet, starih nekaj čez dvajset let. Do lani je bilo naše živ­ljenje čudovito za marsikoga, ki nas je opazoval od zunaj. Svojima dekletoma sem poskušala biti predvsem prijateljica – kar zdaj obžalujem –, šele nato mati. Izpolnjevala sem jima vse želje, skoraj jih brala iz oči. Bivši mož kar nekaj let ni plačeval preživnine, ni se zanimal za hčerki. 

Zaradi nasilja in groženj sem dosegla prepoved približevanja. In zdaj moj problem – pred desetimi meseci sem spoznala čudovitega človeka, 14 let starejšega od mene, dobrega, poštenega, pridnega in pozornega. Verjamem, da se mi je tudi tu končno nasmehnila sreča. Želela sem, da ga dekleti spoznata, in je prišel na obisk – takrat se je začelo gorje.

Nista dovolili, da prestopi naš prag, začeli sta se uporniško obnašati, me zmerjati. Začasno sem se preselila k novemu partnerju. Hčerama sem povedala, da ju ne morem prisiliti, da ga sprejmeta, vendar sem z njim srečna in naj me poskušata vsaj razumeti. Vsak mesec sem plačala stroške doma, enkrat na teden šla v nabavo, jima dajala denar, če sta ga potrebovali. Mlajša ni končala nobene šole, zdaj dela prek študentskega servisa. Starejša naj bi se vpisala v drugi letnik visoke šole.

Oče je prenehal plačevati že tako mizerno preživnino, ugotovila sem, da mu celo hčeri posojata moj denar, da hodi v moje stanovanje in jima vse poje ... Zdaj me obrekujeta vsepovsod, me žalita in zmerjata. Že naslednji dan pa pokličeta in pravita, da sta brez denarja, ali jima mislim kaj prinesti, kaj se grem ...

Ne znam naprej. Zame sta bili hčeri vedno edini in prvi. Je tako narobe, če sem našla človeka, za katerega čutim, da mu pomenim vse? Nimam tudi jaz pravice biti srečna – le tako bom lahko tudi hčerki še bolj osrečila?! Sončnica

 

Težko življenje je za vami. Po ločitvi ste želeli čim več dati hčerkama, jima zmanjšati posledice ločit­ve. Ampak kakor ste že sami napisali, ste bili bolj prijateljica kot mati. Zdaj to obžalujete, za nazaj žal ne morete spremeniti čisto nič. Nikar se ne obsojajte, vse ste počeli z najboljšimi nameni. Krivda nikomur ne koristi. Živeli ste v napornem zakonu, naredili ste največ, kar ste takrat zmogli.

Nihče vas ni ničesar naučil, skoraj vsega ste se morali sami. In naučili ste se veliko. Tudi pri hčerah ste že sami ugotovili, v čem je jedro problema. Po eni strani sta »razvajeni«, saj ste se pri nekaterih stvareh preveč trudili in jima prihranili marsikatero grenko izkušnjo, ki pa bi jo zdaj močno potrebovali.

Po drugi strani sta bili zapuščeni, prezrti in zmanipulirani, tako s strani očeta kot delno tudi vas. Brez pravega očeta je težko odrasti v samozavest­nega, vztrajnega in trdnega človeka, težko se je znajti v življenju in se postaviti na svoje noge. V tem imata hčeri precej več težav zaradi očeta kot vas.

Odrasli sta v taki osebi, kot sta bili (ne)vzgojeni. Samo dobri nameni niso dovolj, starševstvo je zahtevna in odgovorna naloga. Minulih napak ne morete popraviti, lahko pa vseeno še marsikaj naredite. Vendar ne morete pričakovati želenih sprememb, če boste še naprej ponavljali iste napake. Skrajni čas je, da se hčeri soočita s posledicami svojega (ne)početja.

Ravno to je glavni problem permisivne vzgoje, saj se otrok ne sooči s posledicami. Če ima vedno nekoga, ki pometa pred njim ter pospravlja za njim, zakaj bi se sploh obremenjeval s posledicami?! Zanj jih namreč ni, zato se ne zaveda, da je njegovo ravnanje v čem problematično. Skrajni čas je, da hčerkama nehate biti prijateljica, služkinja in financerka.

Bodite samo to, kar ste edino lahko in kar bi morali biti – dobra mati. Dobra mati je otrokom na voljo, kadar jo potrebujejo za čustveno oporo in oddih od naporov življenja. Dobra mati ima rada svoje otroke, jih spoštuje, a hkrati zahteva, da so oni spoštljivi do nje. Dobra mati ne dela samo tistega, kar si otroci želijo, ampak tudi tisto, kar je resnično dobro zanje.

Zato je dobra mati do otrok včasih stroga, nepopustljiva, vztrajna, zahtevna in nanje tudi jezna. Dobra mati se zna postaviti zase, pokazati otrokom jasne meje in se ne dovoli izkoriščati. V sodelovanju z njihovim očetom gre vse to lažje, vi se morate žal znajti sami.



Spoštovana Sončnica, prepričan sem, da veste in zmorete povsem dovolj, da bi lahko bili taka mati. Samo ustaviti se morate včasih in preprečiti, da brez razmisleka sledite iluziji, da bi osrečili hčerki. Glavna naloga staršev ni, da osrečijo otroke, ampak da jih pripravijo za samostojno življenje. Zato se pogosteje ustavite in storite le tisto, kar je za vaši hčerki koristno. Povsem vam zaupam, da boste postopoma našli to razliko, samo če se boste zmogli pravočasno ustaviti.

Hčerk ne morete osrečiti, kot ju ne more nihče drug. Pot do (občasne) sreče bosta morali, kot vsak, najti sami. Trudili ste se, vendar jima z bivšim možem žal nista dala najboljše popotnice. Prav je, da se zavedate svojega dela odgovornosti, vendar ta je samo polovična. Moževega pomanjkljivega očetovstva ne morete nadomestiti. Kot mati pa ste dolžni hčerkama, da nad njima nikoli ne obupate in ste jima vedno na razpolago. Ne materialno, ampak čustveno!

Hčeri sta polnoletni. Razmislite in odločite se, koliko denarja in do kdaj ste jima še dolžni dati, in jima dajte – točno toliko in niti centa več. To jima zelo jasno in odločno tudi povejte. Ko jima ga bo zmanjkalo, naj se znajdeta po svoje. Ključno je, da takrat zdržite! Ničesar ne počnite namesto njiju, vsekakor pa ne dovolite nespoštljivega odnosa.

Zaradi vaše bolezni je skrajni čas, da začnete predvsem skrbeti zase. S partnerjem si naredita svoj mir, podporo poiščite pri njem. Zdaj ste vi na prvem mestu, pravzaprav bi morali biti vedno. Hčerama samo še jasno sporočajte, da jima boste vedno na razpolago za čustveno podporo in nasvet. Seveda, če bosta zmogli priti spoštljivo k vam in vas za to prositi. Dokler se sami ne naučite odločno in spoštljivo postaviti zase, boste to težko zahtevali od hčera.