Hitreje, močneje, bolje od soseda!

Petina rekreativnih športnikov naj bi se vsaj enkrat srečala z dopingom. In si z njim pomagala.

Objavljeno
30. marec 2018 15.00
maraton franja Log pri Vrhniki 12.06.2016 foto:Igor Mali
Grega Kališnik
Grega Kališnik
Slovenska antidopinška organizacija se s projektom Just sport pridružuje ozaveščanju rekreativnih športnikov o nevarnostih dopinga. Usmerila se je predvsem na mlade, ki imajo pravico vedeti, v kaj se spuščajo s kršenjem temeljnih pravil športa.

Mednarodni projekt Erasmus+ Just sport je namenjen protidopinškemu ozaveščanju rekreativnih športnikov oziroma udeležencev programov v fitnes centrih in širše, trenerjev za fitnes in lastnikov. Začel se je s prvim lanskim dnem in bo trajal do konca junija. Pobudnica je reška športna zveza, partnerji prihajajo še iz Italije, Švedske, Portugalske, Bolgarije, iz Slovenije pa Sloado, Slovenska antidoping organizacija, kot edino protidopinško telo. »Od drugod občine, športne zveze,« začne Nina Makuc, ki je pri naši antidopinški organizaciji odgovorna za preventivne programe.

Prvotni namen ozaveščanja fitnesarjev so pri nas razširili na vse rekreativne športnike. Vemo, da se razlika med profiji in rekreativci manjša, rekreativci postajajo reaktivci, pri mimopoteh doseganja ciljev pa so vse bolj kreativni. In »dopingiran vrhunski športnik je kaznovan, proti rekreativnemu smo brez moči,« pove Makučeva. Doping se preganja po treh postavkah, »krši športnega duha, pripomore k nepravični prednosti, škodi zdravju«.

David in Dwayne

Zakaj je prišlo tako daleč, da je dopingiranje, jemanje prepovedanih snovi, vse bolj zažrto tudi v prostočasne pore športa, ki naj bi bile užitek brez obremenjevanja z uspehi, denarjem. »To je nagradno vprašanje,« odvrne sogovornica, odgovor pa mnogoplasten. Tukaj je vpliv medijev, družbe, primer: nekoč je v nanizanki Obalna straža zadoščal David Hasselhoff, zdaj je v njegovih kopalkah Dwayne Johnson. Se strinjamo, ne razlikujeta se le po odtenkih kožnega pigmenta. Mladi to opazijo in bi storili marsikaj, da bi se približali idolu.

V fitnesu gre za zunanji videz, v kolesarstvu denimo za dosežek, »a v fitnesih je veliko mladih, nasploh pa mladih športnikov«, meter od njih pa se potijo tisti, ki so polni steroidov. S projektom Just sport, samo šport, »bi radi opozorili, da to ni prav«. In če gre pri fitnesu za jemanje steroidov za povečanje mišične mase in moči, gre denimo pri rekreativnih, bolj zdržljivostnih športih za maksimiranje pretoka količine kisika v krvi. Eritropoietin in podobno.

Lani so k sodelovanju pri ozaveščanju pozvali 200 fitnesov, »odzvalo se jih je 30«, načrtovali so tri seminarje, a dva odpovedali, zaradi premalo prijavljenih. In na edinem seminarju, tako Makučeva, »nisem opazila niti enega bodibilderja«. Pa so zelo opazni, kajne?

Nekdanja Vzhodna Nemčija s svojim sistemskim dopingiranjem je primer, kjer so razvidne zdravstvene posledice jemanja nedovoljenih poživil. Veliko je bilo vpletenih in na dan je prišlo, kaj se je dogajalo. »Veliko posledic jemanja dopinga se pokaže čez deset do dvajset let, ko športnika ni več na sceni.« A gotovo jih je veliko, nekdanjih zvezdnikov, grešnikov, ki na starejša leta dobivajo protiudarce nekdanjega sekanja ovinkov.

Ni pregleda

Organizacija Sloado ni neposredno povezana z zdravniki, »ne vemo, koliko primerov zdravstvenih težav je povezanih z jemanjem dopinga«. Ker nihče ne prizna, da je jemal prepovedano, je zdravstvene posledice težko povezovati z dopinškimi kršitvami.

Po podatkih tujih raziskav po dopingu posega 20 odstotkov rekreativcev, »tu ne gre za sistemsko jemanje, ampak za to, da so posamezniki prepovedane snovi vsaj enkrat vzeli«. Če bi odstotke preračunali v število slovenskih rekreativcev, bi se lahko prijeli za glavo. Najmanj to.

Treba se je zavedati, da je doping vse bolj razširjen. Huda tegoba je, da se za nekaj evrov prek interneta lahko kupi vse, »če vtipkaš buy steroids, imaš v hipu ogromno zadetkov«. In ponudbe razredov, recimo steroidi za telebane ali deset najmanj nevarnih steroidov. Zadnje čase naša carina na meji zaseže marsikaj prepovedanega »in nas o tem obvešča«. Če nekdo kupuje za preprodajo, mu zadevščine lahko zasežejo. Makučeva poudari, da ima doping hujše posledice kot kajenje in uživanje alkohola, seveda odvisno od tega, »koliko časa prepovedane snovi jemlješ, s čim jih kombiniraš«.

Postopki dopinških testov pri vrhunskih športnikih so natančno določeni, pri rekreaciji pa: »Pravico jih imamo opraviti kjerkoli, recimo na kolesarskem jurišu na Vršič, vendar en test stane 500 evrov, naš proračun pa je tako majhen, da komaj nadzorujemo olimpijce.« In če bi nekega rekreativca ujeli, kaj mu lahko storijo?

Za najmlajše

Kaže, da so športniki, rekreativci, premalo ozaveščeni, da bi se ozaveščali. Ciljna populacija projekta Just sport pa so mladi do 18 let, občasno v preventivne programe vključijo rekreativce. »Pripravili smo knjižico za šestletnike, ki govori o vrednotah v športu, pa knjižico za devetletnike, kjer se že srečamo s čudežnimi jagodami.« Mlade, že najmlajše, je treba podučiti, da je doping kršenje pravil. In pravil ne kršiš, če si pravi šport­nik.

Torej, po dopingu tako ali drugače poseže petina rekreativcev, razlogi? »Izboljšanje videza, hitrejša regeneracija, doseganje lastnih limitov.« A če si prepovedano poživljen, omejitve niso več tvoje. Motivacija po prepovedanih sadovih? Na žalost, pri nas, »biti boljši od soseda«, pri profijih gre seveda za denar, slavo.

Prehranska dopolnila so namenjena dopolnjevanju, ne nadomeščanju običajne hrane. Profesionalcem jih odsvetujejo, ker je veliko kontaminiranih s prepovedanimi snovmi, rekreativcem zaradi nesmiselnosti uporabe, »tako in tako večina ne deluje«, izredno moč ima edinole placebo učinek. Sicer pa velja, »kar deluje, je prepovedano«! Še to, prehransko dopolnilo samo po sebi ni sporno, proizvajalci pa jim dodajajo snovi, za katere ne vemo, kreatinu denimo steroide, »da sploh deluje, tabletka za hujšanje deluje, če ima dodane diuretike«.

Na seznamu prepovedanih snovi so tiste, ki kršijo dve od treh postavk (športni duh, nepravična prednost, zdravje). Seznam prepovedanih je dolg, a nerazumljiv, če nisi farmacevt.

Čisti dan

Deseti april je dan čistega športa, play true day. Sloado pripravlja v ljubljanskem Grand hotelu Union »celodnevni seminar, dopoldne za vse trenerje, lastnike fitnesov, pa okroglo miza o dopingu v rekreativnem športu, popoldne bo seminar za rekreativce«.

Doping seveda ni zagotovilo uspeha, če je sedmerica od prvih desetih na nekem tekmovanju dopingirana, kdo bo zmagal? Bolje dopingiran? Je pa doping, tako Makučeva, realna grožnja, a mladi si zaslužijo, da so o nevarnostih obveščeni. Dopinga ni mogoče stoodstotno izkoreniniti, a mladi oziroma vsi, ki bodo prisluhnili, bodo vedeli, v kaj se spuščajo. Pomagale bi zgodbe ljudi z izkušnjami, zelo malo jih doping prizna, še manj jih o vsem skupaj pove kaj več.

Ni veliko športnikov, ki bi šli sami v doping, ponavadi jim prepovedano snov kdo ponudi, zato protidopinške organizacije lahko sankcionirajo tudi spremljevalno osebje. Seveda pa nikakor ne velja, da se vsi športniki dopingirajo. »Treba je verjeti, da so čisti, dokler jih ne ujamejo.« Ne nazadnje se zdi, da ni športa, kjer ne bi odkrili grešnika. Curling in doping se ne zdita v španoviji, pa je Pjongčang zadevo na glavo vrgel.

Pri projektu Just sport ne gre za alarmantnost, zraslo na preverljivih dejstvih o številu grešnikov. Sloado financirata šolsko-športno ministrstvo in Fundacija za šport. Ta denar namenijo za športnike v tekmovalnih sistemih. V Just sport pa so šli, ker so pač dobili dodaten evropski denar.

Ali bo projekt tekel naprej, je vprašanje. »Vsi imamo premalo denarja,« vse protidopinške organizacije, enako kot v Sloveniji nergajo Angleži, pa čeravno je v njihovi malhi težko predstavljivo več sredstev. Protidopinškega denarja ni dovolj, za doping se vedno najde. Če se hoče. Z glavo skozi zid.