Hladni špricer

Prejšnji konec tedna sem nekaj malega pomagal v vinski kleti. Pri pretakanju vina. Čeprav sem ljubitelj vina in prihajam iz krajev, nad katerimi se razprostirajo tako imenovane absolutne vinogradniške lege – po zakonu o vino pravno suhoparno tiste, »na katerih vinska trta lahko daje po kakovosti najboljši pridelek« –, o vinogradništvu vem zelo malo. Moja pomoč je zato omejena na to, da – redko – delam, kar mi kdo, ki se na dejavnost spozna, naroči, kaj naj naredim.

Osebno ne poznam nobenega poklicnega vinarja. Kdor se med sorodstvom in prijatelji ukvarja s pridelavo, se ljubiteljsko. Šele po poroki sem dobil sorodnika, ki se tega loteva malo bolj resno, čeprav po količinah, ne pa tudi kakovosti, daleč od kakšnega ekonomsko upravičenega posla. Za vse meni poznane vinarje je ukvarjanje s trto drag in časovno izredno potraten hobi. Nekateri se ukvarjajo z golfom, drugi z lovom, tretji s pripravo na maraton, četrti pač s pridelavo vina.



V zadnjih letih sem spoznal, da je v vinogradništvo treba vložiti bistveno več časa kot v priprave na maraton. Če hoče tudi ljubiteljski vinar pridelati dobro vino, se delo zanj nikoli ne konča. Po trgatvi se je treba ukvarjati z moštom, pretakati mlado vino, potem se v vinogradu začne obrezovanje, vezanje, spomladi in poleti škropljenje, košnja ... Čeprav je trta trdoživa rastlina, ki ji malokaj pride do živega – bolj od premalo je zanjo škodljivo preveč dežja, na primer –, ne odpušča napak. Vsaka napaka v vinogradu ali kleti lahko pomeni, da gre celoten pridelek k vragu.

Ob tem pa sploh ni vse odvisno od vinogradnika. V severovzhodnih krajih, od koder sem, je največja nočna mora vseh, ki se ukvarjajo s trto, toča. Pri nas je poletni dež le redko prijetno pršenje, največ vode se poleti izlije v silovitih nevihtah, pogosto zabeljenih s točo. Pozeba je spomladanska stalnica. Tako je bilo vedno, tudi ko podnebne spremembe še niso bile tako očitne, kot so zdaj. (Pre)hladno pomladansko jutro ali nekaj minut poletne nevihte lahko povzroči, da jeseni v sodih ne bo klokotal mošt, ampak odmevala praznina.

Vedno sem bil prepričan, da je vinogradništvo nujno povezano z družinsko tradicijo. Da le nekdo, ki akumulira izkušnje generacij pred seboj, lahko pridela dobro vino, izobraževanje gor ali dol. Dejansko ne poznam nikogar brez družinske tradicije ali vsaj pomoči bližnjih s tovrstnimi izkušnjami, ki bi prideloval dobro vino.

V vinskih krajih se za žejo, če se pijejo alkoholne pijače, običajno pije mešanica vina in gazirane mineralne vode. Pri nas ji pravimo špricer, ima pa tudi druga poimenovanja. Sam sem včasih popil tudi pivo, potem se industrijske pijače kakšnih deset let sploh nisem pritaknil. Pred leti pa sem med potovanjem po britanskem otoku, kjer te v pubih v manj turističnih krajih ob omembi vina samo zabodeno gledajo, po nekaj začetnega oklevanja naročil pivo. Natočili so ga na kaj nenavaden način, z ročno pumpo na točilnem pultu.

In to je bilo nekaj čisto drugega od slovenske monokulturne ponudbe omledenega zvarka iz tovarne. Imelo je okus! In to dober. Šele leta pozneje sem za nazaj ugotovil, da sem takrat pil ale, pivo zgornje fermentacije, ki je po dolgi popolni prevladi industrijskih piv spodnje fermentacije, lagerjev, v tistih časih spet začelo pridobivati veljavo.

Ko sem letos konec poletja zaradi predstavitev slovenskih kraft pivovarjev na straneh tega časopisa kar precej časa preživel med njimi, sem ugotovil, da znajo vsaj tisti, ki spadajo med deset največjih, zvariti prekleto dobra ale piva. Večinoma so začeli ljubiteljsko, potem pa so, kot popolni samouki, postavili upoštevanja vredne pivovarske obrate, največji med njimi celo na avstrijskem Štajerskem.



Ker se je ravno dobro začel december, menda najbolj vesel mesec v letu, je torej na mestu vprašanje, kaj v tem času najbolje steče po grlu. Klasiki bodo prisegali na ta ali oni destilat, peneče vino ali seveda kuhano vino. Sam sem čez tisto z večine slovenskih adventno-novoletnih stojnic, zaradi točenja nekakšnih nedefiniranih nadomestkov te sicer lahko dobre pijače, naredil križ.

Hipsterji in hipsterke ter tisti, ki bi to radi bili ali pa padejo v tok tega, kar je trenutno modno, bodo porekli, da kljub nizkim temperaturam tudi pozimi prija kakšen ale ali gin tonic, če ga ni v zadnjem času že izpodrinilo kaj novega. Sam pa tudi pozimi stavim na hladni špricer. Na zdravje torej!