Igralec Janez Škof: Če me režiser hoče imeti, bom dal vse od sebe

Nedavno je na Borštnikovem srečanju prejel nagrado za vlogo očeta v Angelu pozabe. Z drugačnostjo razdaja toplino.
Objavljeno
15. november 2014 18.47
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga
O Janezu Škofu je nedolgo tega njegov soigralec Bojan Emeršič dejal, da so vprašanja, ki si jih on zastavlja, ko pripravljajo predstavo, drugačna od tistih, ki si jih zastavljajo drugi. »Ne vem, zakaj, to je njegova posebnost. Taki ljud­je so velikokrat izolirani, njemu pa je s to drugačnostjo uspelo obdržati človeško toplino, ki jo razdaja vsem okoli sebe.« Med pogovorom, ki je minuli petek med zlivanjem vode z neba potekal pod nadstreškom lokala v bližini ljubljanske Drame, me je v dobri uri popeljal k južno­ameriškemu vuduju, v japonsko pokrajino Nara, v predmestje Ljubljane na sečnjo drv s prijaz­nimi sosedi in v teater.

Predvsem tja. Pravi, da je vse, kar je, zaradi soigralcev in kolegov. Nedavno je na Borštnikovem srečanju prejel nagrado za vlogo očeta v Angelu pozabe, pred nekaj leti tudi za vlogo kralja Edvarda v Edvardu Drugem, kot Amor iz Psihe je bil žlahtni komedijant, za svoje delo je na začetku devetdesetih let prejel nagrado Prešernovega sklada, Sterijevo nagrado za vlogo Toneta Groma v Jovanovićevi predstavi Viktor ali dan mladosti, zlati lovorov venec za Doktorja Fausta in še mnoge druge. Prvič sem ga na pragu najstništva videla kot sultana Šahrijarja Lepega v Pandurjevi Šeherezadi. Čarovnija. Nepozaben je kot Zadnik iz Sna kresne noči. In še v mnogih drugih vlogah. V tej sezoni ga lahko gledamo kot Zygfryda Tengierja v Ponoreli lokomotivi, Jurija v Svatbi, v vlogi služkinje in soproge v predstavi Ko sem bil mrtev … Trenut­no blesti kot Magnus v imenitnem komadu Figurae veneris historiae, ki ga je po tekstu Gorana Stefanovskega režiral Aleksandar Popovski.

Kaj vam je bilo v mladosti najbolj všeč pri branju doktor romanov?

To, da sem si takrat predstavljal, da sem zraven, v operacijskih dvoranah. Da bi bil zdravnik. Čeprav sem najprej razmišljal, da bi bil pilot. Mogoče mi je bilo pri vsem tem všeč, da je zraven veliko žensk. Veste, kaj je na pilotu najlepšega? Stevardesa. (smeh)

Kako to, da ste se nato izognili medicini in strojništvu in se usmerili k umetnosti? Je bila odločilna glasba?

Z igro sem se srečal v osnovni šoli. V Medvodah smo imeli amatersko gledališče, Peter Militarov me je povabil k sodelovanju. Igral sem v Snežni kraljici.

V predstavi Figurae veneris historiae imenitno odigrate Magnusa Hirschfelda, ki v tekstu večkrat poudari, da je treba verjeti v ljubezen.

Rad bi razumel stvari pri Magnusu. Ko gledaš njegove fotografije, dobiš vtis o zelo očetovski, topli in predvsem zaupanja vredni osebi, pri kateri se mešata preprostost in skrajna širina. Po drugi strani pa je bila ustanovitev Instituta za raziskovanje spolnosti v tistih časih precej revolucionarna gesta, že tako je bila mogoča najbrž le v času weimarske republike in tudi sam naslov inštituta je bil precej bogokleten. V istem času so v naših krajih zažgali celotno izdajo Cankarjeve Erotike, pa v njej o kakšni spolnosti ni ne duha ne sluha. Zato smo pri Hirschfeldu iskali tudi tiste energije, ki jih je sam tako zavzeto iskal, vzroke za čudno, poblaznelo obnašanje ljudi v določenih situacijah, predvsem med vojno. Ukvarjal se je prav s tem, da je poskušal kot psihoterapevt zdraviti posledice te skupinske norosti. In tu je trčil ob ljubezen. Če gre morda pri Freudu za iskanje prastrahu in zamolčanih, pred samim seboj prikritih frustracij, je Hirschfeld iskal samoto in tišino v človeku, stanje, ko v njem spet začne vibrirati tista nerazumljiva in neuničljiva sila, ki ji preprosto rečemo: ljubezen. A da se vrnem k vašemu vprašanju: nikoli ničesar ne naredim sam, tudi pri Figurah je bilo tako. Trenutno imamo v SNG Drami super bend, se razumemo. Tudi kadar nas premešajo, se zastopimo. Veste, igra in gledališče sta v resnici timsko delo. Zelo malo lahko narediš sam. Naučiš se tekst – ampak to je najmanj! Moramo si zaupati. Pri Figurah je bil zadnji teden na vajah tudi avtor teksta Goran Stefanovski … Nikoli prej ga nisem v živo srečal.

In pravzaprav pri vsem skupaj niti ne gre za energijo. Gre za to, da si zaupaš. Jaz sem, če govorim zase, najbolj zaupal koledarju, ki ga imamo na stopnicah, erotičnemu koledarju, in na mesecu oktobru je bila ena prav fina …

Katera?

Joj, ko bi vedel! Z njo sem med pavzami toliko pregovoril, da ni za povedat. Spraševal sem jo, kako kaj živi, ali je sploh še živa, ima kaj otrok, kako ji gre. Saj mi ni kaj dosti odgovarjala, gledala me je s tistimi svojimi lepimi očmi in golim popkom in vsem, kar je pod njim, in me včasih pobožala. Res­nično mi je pomagala. Pa je šlo samo za fotografijo. Erotika je življenje.

Magnus me je v nečem spomnil na vašega sultana iz Šeherezade …

A res? To mi je pa všeč. Se ga še spom­nite?

Se. In spomnim se tudi, kako sem v devetdesetih štopala in ste mi ustavili v spačku in sva se zapeljala proti Murski Soboti …

A tako? Ha, gotovo je bilo lepo.

Vidite kakšno podobnost med sultanom in Magnusom?

Na to pa sploh nisem pomislil. Mogoče, ko pojem v mikrofon. Samo takrat. Drugje se držim nazaj. Tam pojem na play-back, glasbo je napisal Džajkovski, vokal pa je odpel Branko, pevec Foltinov, tudi Makedonec. Vmes povem kratek monolog, ki je sicer baroničin tekst. To je eno od mest v predstavi, kjer smo iskali še druge podobe Magnusa.

Precej sem se namučil, da sem približno razbral, kaj Branko sploh poje, saj tudi sam pojem čez in morava peti vsaj isti jezik, če že melodijo kaj kiks­nem. A pojma nimam, v kakšnem jeziku je pel, ni makedonščina, mogoče je kakšna ciganščina, kaj pomeni, vem še manj. Tako da jaz v resnici tam govorim neko svojo zgodbo …

Katero?

Ne vem, razmišljam o Dedalu in Ikarju … Ko Ikar pade. Kaj je moral takrat čutiti njegov oče?! Ko pa razmišljam o Dedalu in Ikarju, se vedno spomnim na Brueglovo sliko Ikarjev padec. Na tej sliki Ikarja sploh ni več, je samo en čof! In kmet na strmini gleda nekam v višave in gledalec šele zaradi njegovega pogleda ugotovi, da je nekaj moralo biti v zraku kakšen trenutek prej … Ikar, ki je letel blizu sonca. In ga ni več, ne moremo ga več videti. Toda on je bil. Letel je blizu sonca. S krili, ki jih naredi človek. Mehanik.

Pa pravijo, da se človeku v zraku ne more nič zgoditi – dokler ne zadene ob trdo površino.

Ja, obratno je v Štoparskem vodniku po galaksiji: seveda znaš leteti, samo pozabiti moraš, da boš padel.

Se kdaj vprašate, kaj vse se vam je v teh desetletjih že zgodilo na odru?

Se. In kar naprej se mi dogajajo nove in nove stvari. Samo to živim. Vmes sem hotel gledališče že malo pustiti. Pred časom smo imeli s Čompami možnost, da bi lahko čisto zares začeli snemati in bi živeli ob tega. Pa sem si zadnji hip priznal, da me v gledališču še par stvari zanima. Teater je stvar, ki ti vzame ogromno časa. Dolgo se mi je zdelo, da sem se zmotil, da bi se moral bolj posvetiti glasbi … V resnici bi s Čompami lahko živeli od glasbe, kot kakšen rokenrol bend. Hodili bi po festivalih, imeli svojega agenta … Toda, še vedno me je zanimal teater. Kar visel sem v njem. Potem pa se mi je odprlo. Pri igralcu je tako in tako zelo malo odvisno od njega. Odvisno je od razmer, v katerih dela, in od igralcev, s katerimi sodeluje, ter seveda od režiserja. Sam sem te vrste človek, ki potrebuje občutek, da tisti, ki me postavi v določeno vlogo, hoče resnično mene, ne kar kogar koli. Tak­šen pač sem. Če me bo hotel imeti, bom dal vse od sebe. In tudi sam bom pri njem našel vse, tudi če bom na trenutke nebogljen, bomo šibali naprej … Gledališče je skupinsko delo.

Potrebujete ljudi?

Ja, potrebujem ljudi. Potrebujem jih, da me imajo radi. In tudi znam pokazati, da jih imam rad, nazaj. A ne vedno. Rad se tudi kregam. Zelo rad sem tudi koleričen. Ampak, saj me poznajo. Zaupam v to, da ljudje, ki delajo z menoj in ki me poznajo, vedo, kakšen sem. Čeprav največ o meni ve žena.

Mora vse vedeti?

Ne, ni treba. Saj imate prav. Skoraj vse. Če bi prelagal odgovornost nanjo, namesto nase – ko gre za odločitve, to pa ne! Nihče nima idealnega zakona. Večino dni tako ne vem, ali me sploh še ima kaj rada ali ji grem samo na živce (smeh). In obratno, ampak … To so vudujski koli, ki so se zabili. Ali pa sva jih skupaj zabila. Ko sva že pri vuduju, predstave Prazni prostor Petra Brooka ne bom nikoli pozabil.

Ko sem živel še v Polju, mislim, da se mi je ravno rodil sin Luka, sem v tamkajšnji knjižnici ukradel knjigo Castanede, priznam, vem, da se to ne dela, v srbohrvaščini, mislim, da prvo … Potem sem si sposodil vse njegove knjige. In spomnim se, da sem, mislim, da je bila četrta, tako jokal, ko je tisti fant skočil čez steno, da bi letel ... Takrat me je vse to začelo zanimati. Ampak vedel sem tudi, da ne morem iti v Južno Ameriko iskat Don Juana. To bi bilo kičasto, kot mehiške nadaljevanke … In sem si rekel, glej, saj zato si tudi šel na študij igre, vse to boš našel tu. In v sebi.

Nekoč sem bil v Mehiki na tržnici. In neka Indijanka mi je dala pet rubinov. Zastonj. Nebrušene. Gledal sem neki drug kamen, popolnoma brez denarja … Vprašala me je, za kaj ga potrebujem … In sem rekel, ni pomembno, nekomu ga bom dal … In se je začelo. Dala mi je enega, čisto majhnega, rekla je, ta je zate. In potem mi je dala še štiri. Ne vem, kje so. Upam, da so še pri moji nekdanji ženi Duši. Ker v resnici mi jih je Indijanka dala zanjo.

Na kaj se najbolj zanesete?

Na ljudi. Na naravo. In včasih na boga. Čeprav ga ne razumem. In nase, seveda. Predvsem to. Ravno danes sem razmišljal, dopoldne. Bil sem na vrtu in nekaj me je mučilo in bolelo.

Kje postavite mejo svojim željam?

Tega ne moreš narediti. Postavljam si mejo tistega, kar lahko dosežem. Na vse, kar se porodi pri človeku, nimamo vpliva. Nikoli ne gre pozabiti, kaj so počeli ljudje pred nami. Iz tega se lahko učimo.

Je to gledališče, da se pokaže, česa vsega je človek sposoben?

Gledališče v resnici ne vsebuje nič pedagoškega. Nekoč mi je žena, Japonka, v ogled priporočila korejski film režiserja Kim-Ki Duka. Izjemen. Prikazuje specifičen odnos mojster-učenec, pripoveduje o tem, kako star svečenik, ki živi čisto sam v leseni kolibi sredi majhnega jezera, ohrani pri življenju mladeniča, ki je zapravil in uničil svojo prihod­nost. Tam ni nobene pedagogije, tam je veliko tišine, veliko časa, ki spreminja naravo, veliko slabe volje drugega nad drugim in nečloveškega napora, ko človek opravlja naloge, ki si jih je sam zadal. Pa dobiš občutek, da se bo očistil. Medtem pa gre stari svečenik na čoln in se zažge.

Letos poleti sem na vrtu dve uri gledal, kako se parita polža. Nekaj najlepšega, kar sem doslej videl. Najprej skupaj prehodita nekaj krogov. Potem pa se začne, postavita se navpično, pa se spustita, pa se zavijata drug v drugega, pa visita na neki slini. Še dlje je trajalo, ne samo dve uri. Ker je bil večer, ko se je začelo, potem pa sem še z baterijo gledal do pol dveh ponoči. Nato sta se razšla.

Perverzno – gledati te reči?

Ne, ni. Videl sem, da ju ne moti. Sta bila čisto noter. Nič perverznega – v tem sem videl celoten univerzum. To je ženska, ta energija. Nekaj najlepšega na svetu. Čeprav si človek sploh ne predstavlja, da bi na polžu lahko bilo kaj erotičnega.

Nekoč ste rekli, da boste skupaj z režiserjem Vitom Tauferjem naredili predstavo o ljubezni.

Tudi tega ni mogoče narediti. Ko je Dane Zajc napisal Otroka reke, je rekel, da je to vse, kar on ve o ljubezni. Vse življenje v tem tekstu ni spremenil niti besede. In to je edini njegov ljubezenski tekst. Razen pesmi. To so genialne stvari. Jaz sem drugačen človek, veliko bolj površen …

Saj niste …

No, sem.

Zdi se, kot da ste v nenehnem dia­logu s samim seboj. Kaj poveste na glas?

Kadar sem sam, se velikokrat s kom v mislih pogovarjam in mu vse sorte razlagam. Morda je to edini način, da sploh kaj razmišljam. Pozneje kdaj te stvari že pridejo ven, v drugačni obliki in v novem kontekstu.

Zdi se, da bi igralci radi odprli svoje zadrge in zadrge lika, da bi spustili gledalca do sebe, do skrivnosti. Enako se dogaja s publiko, odpira centre, da bi igralce pripustila k sebi … Kako je z vami in občinstvom?

Predvsem gledališče ni šola, kjer se eni učijo, drugi jih pa vzgajajo, kjer eni predavajo in drugi molčijo – razen če to izvaja Dragan Živadinov –, še manj parlament, kjer so vedno nasprotniki, ki te ne poslušajo, pa če imaš še tako prav. Gledališče je prostor, kamor pridemo, da bi nekaj skupaj doživeli, če se le da, kaj lepega. Se včasih nasmejali, včasih pa tudi zjokali.

Koliko vaša praktična igralska izobrazba – v gledališču ste že nekaj desetletij – temelji na čustvu? Je bilo kdaj drugače?

Vloge, ki so mi največ pustile, so imele močna in različna čustvena stanja, ne morem pa reči, da so temeljile na čustvih. Čustva so posledica miselnih procesov, tako v življenju kot na odru. Da pa se ti procesi tudi na odru zbudijo, moraš biti pač pripravljen, sproščen in kaj vem kaj še vse je potrebno. Igra je samo reakcija, kot je rekel Steve McQueen. Ampak to bi bila že popolnost, v življenju je ni. Ved­no pride kaj vmes.

Mogoče mislite na to, da veljam bolj za fizičnega igralca. Nekoč mi je Matjaž Pograjc rekel, da sem v bistvu fizični igralec. Takrat sem bil kar malo užaljen, mislil sem si, ah, hudič, no, saj kaj znam pa tudi povedati. Danes mislim, da je imel prav in da razumem, kaj je s tem mislil. Miselni procesi ne tečejo le v možganih, tudi naše telo ima svojo pamet in tudi ta poraja čustva.

Se pa dogaja, da sem na odru brez vsakršnih relevantnih misli: kadar mislim le na to, kaj moram pokazati. Takrat se pa nič ne zgodi. Vsaj nič zares zanimivega.

Bi si lahko zaželeli še kdaj odigrati katero od vlog v predstavah, ki jih ni več na sporedu?

Ne, nobene predstave, ki se že dolgo ne igra, ne bi še enkrat igral. Užival sem pa v mnogih, preveč jih je, da bi jih našteval. Uživam tudi v teh, ki jih igram zdaj.

Iskreno, pogrešate Mladinsko? Kaj in koga najbolj?

Ne več. Mladinsko je bilo res moj dom, nanj se spominjam podobno kot na svojo mladost. A mladosti ne pogrešaš, le spominjaš se je kot nečesa minulega. In kot takšno jo nosiš s sabo. Smo pa veseli, kadar se srečamo. In se smejemo svojemu staranju. Kadar pa koga pogrešam, ga že poiščem.

Kaj nasploh najbolj pogrešate v teh časih?

Nič. Čas pogrešam, ampak saj je tako, da ga imaš z leti vse manj, ker ti beži, ko si majhen, pa čakaš in čakaš. Ampak to nima zveze s temi časi, tako je vedno bilo.

Katere so glavne igralčeve lastnosti?

Veselje do igre, občutek za mero, pogum, celotna prisotnost v trenutku, posluh za vse, kar se dogaja na odru, domišljija, sproščenost in znanje teksta – no, nekaj zapovedanih temeljnih lastnosti, ki jih igralci na vajah in tja do premiere, včasih celo do zadnje reprize nimamo, sem naštel. Te so bolj vir naših travm kot pa naše lastnosti. Zato pa moramo biti vzdržljivi in si znati oproščati. Med sabo in sebi.