Igralka in umetnik v skupnem raziskovanju sveta

Ona je marsikoga začarala v predstavah na gledaliških deskah in številni so jo gotovo že videli na televiziji. Njega poznajo zlasti tisti, ki jim je blizu sodobna glasba raznolikih žanrov. Igralka Anja Drnovšek in vsestranski umetnik Dario Nožić Serini - Dacho iz skupine Matter sta se našla na snemanju kratkega filma Po gladini. Mladi par, ki se skupaj odlično znajde tudi v ustvarjalnem delovnem okolju, je nedavno uresničil gledališki projekt Sylvia, ki je na odru ljubljanske Stare elektrarne vzbudil vrsto pozitivnih odzivov.

Tam, kjer je mir

Zgodaj zjutraj me sprejmeta v svojem domu v ljubljanskem Trnovem. Ponudita mi copate, postrežeta s prvo jutranjo kavo in svežimi rog­ljički. »Vstala sva natanko pred desetimi minutami,« se na glas zarežita, ko se usedemo za leseno kuhinjsko mizo. »Lepo je vstati zgodaj,« se strinjata. »Moje vaje se običajno začenjajo ob deseti uri, toda pripeljati se moram še do Kopra, kjer zdaj pripravljamo predstavo Zadnje lune. Zato vstajam malce čez osmo,« pove članica ansambla Gledališča Koper.

Dolina padajočih klobukov je Darievo umetniško delo. Foto: Mankica Kranjec

Darievi urniki so malce bolj ohlapni. »Sam si določam, kaj in kdaj bom delal. Človek, ki dela od doma, mora biti bolj angažiran in zelo discipliniran. Mladi smo postali zelo vsestranski. Vse več je ljudi, ki delajo tisto, kar jih veseli. Prihodnost je v tem, da se bomo veliko lahko naučili sami od doma in delali v različnih ekipah,« razmišlja Dacho.

Kotiček z balkonom

Strinjata se, da dom ni vezan na določen naslov. »Dom je tam, kjer je mir, kjer imaš svoje reči in kjer te nihče ne opominja, zakaj jih nisi pospravil. Tam, kjer se sprostiš in si ustvarjaš svoj prostor. Dom je neki red, ki si ga z nekom ustvariš,« se dopolnjujeta. »Dom je tudi tam, kjer imajo svoj prostor najina mačka, psička in papiga. To je na Izlakah, kjer so doma Anjini starši. Tam sva si uredila svoj kotiček z balkonom, kamor se zatečeva po dolgih delovnih dneh,« pove Dario. Rad doda, da z Anjo skrbita za konje v konjeniškem društvu v Retjah nad Trbovljami.

Dario je odraščal v Kamniku, kjer se je rodila tudi njegova ljubezen do glasbe. »To je majhen kraj, poln značajev. Tam je veliko zgodb,« ga opiše prijetni sogovornik, ki pravi, da je njun skupni dom v Ljubljani prostor ustvarjalnosti, kjer se veliko dogaja. Aktiven je na več poljih umetnosti. Ustvarja elektronsko glasbo, se ukvarja z videoprodukcijo in piše poezijo. Na stenah njunega doma visijo številne oljne slike, ki so njegovo delo.

»Ko smo še živeli v Sarajevu, je mami delala v galeriji in pogosto kupovala slike umetnikov. Veliko smo jih imeli doma. Spoznaval sem se z materiali, barvami in želel poustvariti tisto, kar sem videl. Slikanje je dolg proces, sploh za samouka, kot sem jaz,« se nasmehne in pokaže sliko z bogatim okvirjem, ki ima v njunem stanovanju posebno mesto.

»Nastala je pred tremi leti. Poimenoval sem jo Dolina padajočih klobukov in to je prva slika, ki jo je Anja videla, ko sva se spoznala. Takrat mi je rekla, da si jo nekoč želi imeti. Zdaj visi v najinem domu,« ponosno pove mladi umetnik. Ko ga vprašam, ali je Anja njegova muza, se nasmehne in skomigne z rameni: »Umetnik mora imeti neki smisel.« Drug drugemu sta največja oboževalca, a hkrati konstruktivna kritika. »Sva skupna raziskovalca sveta in vedno iskrena drug do drugega,« odločno doda.

Usodno vino

Tudi Anja se rada spominja svojih začetkov. »Mami me je vpisala v balet. Rada sem bila na odru. Kot osnovnošolka sem se pridružila dramskemu krožku, igrala pa sem tudi pozneje v gimnazijskih letih. Imela sem veliko željo nastopati in učitelji so v meni videli talent. Odločila sem se za študij na AGRFT.« Gledalci so jo spoznali v številnih gledaliških vlogah, širši javnosti pa se je predstavila tudi v nekaj filmih in televizijskih serijah. Gotovo ena najbolj prepoznavnih vlog je bila tista v Usodnem vinu, na Pop tv pa jo je mogoče videti v novi seriji Reka ljubezni.

»Na televiziji sem drugačna. Kostum in maska naredita svoje. Ljudje me zato na ulici večinoma ne prepoznavajo. Včasih se mi zgodi, da me kdo ustavi, a ne pogosto. Doslej sem imela le dobre izkušnje z oboževalci,« se nasmehne igralka, ki pravi, da vedno rada odpre zanimiv tekst.

Dnevnik jo je posrkal

Pred tremi leti so jo vase posrkali dnevniki ameriške pesnice in pisateljice Sylvie Plath. »Želela sem si ustvariti avtorski projekt o ženski, ki je v svojih dnevnikih opisovala enake situacije, kot smo jih vsi že kdaj doživeli. Pisala je o skrbeh, ki jih imamo vsi, in imela enaka vprašanja o sebi in svetu, kot jih ima vsakdo od nas,« razloži. »Njeno življenje je preprosto lahko tudi moje življenje.«

Povezala se je z režiserko Nino Evo Lampič in zbrala ekipo, s katero so konec decembra na oder Stare elektrarne prvič postavili projekt Sylvia. Nastajal je leto dni. Za glasbo je poskrbela zasedba Matter z Dariem na čelu.

»Ker je to neodvisni projekt, smo imeli nekaj smole z iskanjem prostora za vaje, saj so bili vsi gledališki prostori že zasedeni. Zato se je naša ekipa pogosto srečevala kar v domači kuhinji. To je bil zelo zanimiv način nastajanja predstave, vsekakor pa upam, da ne bo postal praksa. Za ustvarjalce je zelo stresno predstavo za oder delati v negledališkem okolju,« razloži Anja in ponosno doda: »Resda je to neodvisni projekt, a želeli smo si narediti dobro predstavo in nam je uspelo!« V drugi polovici januarja bo Sylvia spet stopila na gledališki oder.