Indijanski izum na slovenskih rekah

O kanujih, vožnji s kanujem in v njegovem kanuju po Krki z Aljošem Rovanom iz Brežic.
Fotografija: Kanuist Aljoša Rovan in njegov leseni lepotec. FOTO Roman Šipić
Odpri galerijo
Kanuist Aljoša Rovan in njegov leseni lepotec. FOTO Roman Šipić

Veslanje v kanuju je lahko zelo resen šport, saj v njem tekmujejo celo na olimpijskih igrah. Lahko pa je sproščena rekreacija ali počitniška dejavnost, za katero je v Sloveniji in bližnji okolici obilo primernih voda. Kanu je praviloma odprt čoln, ki ga en ali več veslačev poganja z enojnim veslom, kar je osnovna razlika glede na podoben čoln, kajak; te poganjajo z dvojnimi vesli. O vožnji s kanujem smo se pogovarjali z navdušencem nad to dejavnostjo Aljošem Rovanom iz Brežic. Ker kanuje ljubiteljsko celo izdeluje, smo enega od njih preizkusili na Krki.

Veliko današnjih plovil, namenjenih za rekreacijo ali samo pestrejše preživljanje prostega časa v toplejšem delu leta ob vodi, je v dveh različicah. Trdi in napihljivi. Obstajajo tudi trdi in napihljivi kanuji. Vendar Rovan o drugih meni, da v resnici niso kanuji. Morda nekateri so po videzu, nikakor pa ne po plovnih lastnostih. Zato so po njegovem mnenju napihljive zadeve za enega, dva, tri ali štiri veslače dejansko rafti. Ti so bili nekoč namenjeni večjim skupinam veslačev, v zadnjih letih pa so preprosto razvili manjše različice.

Rovan se je s kanujem srečal pri tabornikih, ko je imel osem let. Pri petnajstih si je prvega tudi kupil. Po začetnem navdušenju se nekaj let s tem ni ukvarjal, spet pa ga je zagrabilo pred kakšnimi desetimi leti, ko je družina kupila počitniško hišico ob hrvaški reki Mrežnici v bližini Karlovca, zelo primerni za veslanje. Zdaj ima sedem kanujev, med njimi tudi nekaj lesenih, ki so delo njegovih rok. Izdelave se je lotil pred petimi leti in do zdaj jih je naredil šest; vsi še plujejo. In plujejo zelo dobro, preverjeno.

Indijanska tehnika

Kanu je torej po Rovanovem trdo plovilo. Izvira iz Severne Amerike, bolj natančno iz severnega dela današnjih ZDA in predvsem Kanade, kjer so jih že davno pred prihodom belcev izdelovali prvotni prebivalci, Indijanci. Ti so kot osnovo zanje uporabljali brezovo lubje. Brezovo drevo ali dve, če je bilo eno premajhno, so v enem kosu olupili, lubje sešili s smrekovimi koreninami in potem vanj namestili leseno ogrodje.

Indijanska tehnika gradnje kanujev je bila obratna, kot si predstavljamo. Niso oblekli ogrodja, ampak so ogrodje namestili v zunanjo oblogo. Na pripombo, ali niso za izdelavo svojih plovil uporabljali kosti uplenjenih živali, na katere so potem razpeli njihovo kožo, Rovan odgovarja, da takšne ideje najbrž izvirajo iz italijanskih stripov v srbohrvaškem prevodu iz jugoslovanskih časov. Takšni kanuji imajo z realnimi plovili toliko skupnega, kot ime Zagor Te Nej v kateremkoli indijanskem jeziku pomeni duha s sekiro. Ne pomeni.

Indijansko plovilo so po prihodu v Severno Ameriko prevzeli tudi Evropejci. Ti so sestavili ogrodje iz letvic in desk, nanj pa napeli platno ter ga zatesnili z vodoodpornimi premazi. Zaradi orjaških razsežnosti novega sveta, v katerem ni bilo nobenih prometnic, kot so bile v razmeroma majhni Evropi ceste, so morali novi osvajalci Amerike prilagoditi prevozna sredstva. Kanu iz platna se je, zaradi izjemno razvejanega sistema rek in jezer, pokazal kot idealna rešitev. Je namreč dovolj lahek, da ga je mogoče tudi nositi, če je treba.

Za raziskovanje notranjosti celine in trgovanje, med katerim so od Indijancev ali pozneje evropskih lovcev odkupovali predvsem živalske kože oziroma kožuhe, so izdelovali tudi enajst metrov dolge kanuje. Vendar je gradnja železnice, potem cest in hitra avtomobilizacija Amerike odpravila potrebe po takšnem prevozu in kanu je tonil v pozabo.

Novo rojstvo

Renesanso je doživel po drugi svetovni vojni. Po njej je ostalo ogromno aluminija, ki ga niso porabili v letalski industriji. Vendar kanujev takrat niso več izdelovali za raziskovalno-osvajalske ali poslovne namene, ampak rekreativne. Morda najbolj znan primer aluminijastega kanuja, katerega rekreacijska uporaba se za udeležence sicer ni končala najbolje, je bila v filmu Odrešitev (Deliverance) iz leta 1972, ko so nadobudni veslači z Jonom Voightom in Burtom Reynoldsom na čelu v divjini Georgie padli v roke izprijenim in izrojenim lokalcem.

Za očeta rekreativnega veslanja s kanuji po rekah in jezerih velja Kanadčan Bill Mason, ki je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja to dejavnost s svojimi knjigami in predvsem vrsto dokumentarnih filmov predstavil množicam. Čeprav je živel do leta 1988, ko so se pri izdelavi kanujev že uveljavljali številni sodobni materiali, je ostal zvest ameriški klasiki – kanuju iz platna na lesenem ogrodju. Njegova hčerka je bila pred nekaj leti na obisku v Sloveniji in Rovan jo je peljal na nekaj veslaških izletov.

Zdaj te čolne izdelujejo predvsem iz plastike. Najcenejši so iz poliestra, stanejo od 500 evrov naprej. Trpežnejši so iz polietilena, vendar so tudi dražji in težji ter zato počasnejši. Pojavljajo se tudi iz bolj eksotičnih materialov, kot so kevlar ali ogljikova vlakna. Ti so izjemno trpežni in lahki ter temu primerno dragi. Rovan sicer pravi, da se mu zmanjševanje teže veliko pod 30 kilogramov ne zdi posebno smiselno, razen za tekmovalne čolne.

Potem pa obstaja še manjšina, recimo, kanuističnih romantikov, ki prisegajo na tradicionalne materiale. Med te spada Rovan, ki za hobi izdeluje lesene lepotce. Iz vezane plošče s tehniko, ki jo je, po izobrazbi fizik, izumil sam, zdaj v garaži nastaja njegov sedmi. Ročna izdelava plovila, za katero je seveda nujno, da plava in ga je mogoče dobro krmariti, je dolgotrajno opravilo. Samo čistega dela je z enim čolnom približno 100 ur, potem je treba prišteti še čas za sušenje lepil, kitov, premazov ...

Njegovi kanuji so celo lažji od plastičnih, tehtajo približno 25 kilogramov. Ker je Rovanu očitno pomembno, od kod prihajajo njegovi rekviziti, se je odločil, da bo izdeloval še vesla. Prva primerka sta že v njegovi garaži. Kot navdušenec nad lesom in kanuji je razmišljal tudi o čolnu po originalnem indijanskem postopku, se pravi iz brezovega lub­ja, vendar je ugotovil, da lubje tukajšnjih brez za to ni primerno.

Mirne vode

Po njegovih besedah je kanu predvsem plovilo za mirne vode, se pravi za mirne reke in jezera ter za morje, kadar ni prevelikih valov. Na rekah gre tudi čez manjše brzice, čez večje pa ga je dobro spustiti po vrvi, ki je privezana na zadnji konec čolna in je obvezna oprema predvsem za kakšno daljšo vožnjo.

V Sloveniji je veliko primernih voda za veslanje. Rovan se seveda največkrat odpravi na Krko, ki jo ima tako rekoč pred nosom. Zelo rad ima tudi Kolpo. Na tej zadnje čase sicer prevladujejo napihljivi kanuji, pardon, mini rafti, predvsem zato, ker jih ni treba spuščati ali nositi čez številne jezove, saj se lahko z njimi spustite čeznje. Veslajo tudi po Ljubljanici oziroma po nadzemnih delih te reke z različnimi imeni, delih Save, po Muri – Rovan upa, da na njej ne bodo res zgradili jezov za elektrarne – in najbrž še kje.

Zelo dobri kraji za veslanje so tudi jezera. Blejsko, še bolj Bohinjsko, pa brezštevilna manjša jezera in ribniki po vsej državi. Vsem iskalcem dobrih lokacij je lahko v veliko pomoč knjiga Zgodbe iz kanuja – Čudoviti svet slovenskih voda Ivana Esenka.
Blizu Slovenije je po Rovanovem izboru izvrstna za vožnjo s kanuji hrvaška reka Mrežnica, na kateri je na 60 kilometrih toka kar 100 jezov iz lehnjaka. Na Hrvaškem sta primerni reki tudi Zrmanja in Korana, v Bosni pa na primer Una in v Hercegovini Trebižat. Za veslanje so zanimiva avstrijska jezera.

Oprema za takšno čolnarjenje ni nič posebnega. Poleg čolna, ki ga lahko občasni uporabnik tudi najame pri katerem od precej številnih ponudnikov, Rovan za daljša veslanja priporoča še dodatno veslo, če se katero zlomi, rešilni jopič, nekaj pijače, kakšen pripomoček za odstranjevanje vode, ki jo lahko zajame čoln – sam uporablja kar odrezano plastenko in gobo – ter že prej omenjeno vrv za spuščanje čez brzice in privezovanje ob bregu. Ker lahko drsenje po vodi ob poletnem vetriču da zelo varljiv občutek o moči sonca, sta nujni tudi zaščita glave s pokrivalom in krema za sončenje.

Za veslanje s kanujem Rovan ne vidi posebnih omejitev. Sam se odpravlja tudi na daljše izlete z družino, torej majhni otroci niso ovira, na drugi strani tudi starost ne. Na čoln se lahko spravijo neplavalci, vendar je zanje seveda obvezen rešilni jopič. Pravi, da ima kanu glede na svojo velikost veliko nosilnost, zato je mogoče nanj spraviti vse potrebno za večdnevno čolnarjenje dvočlanske posadke, s šotorom vred. V tem primeru pa je dobro, da veslači potrebščine zavarujejo z nepremočljivo vrečo ali jih spravijo v sod, da ob morebitnem prevračanju ne ostanejo brez suhih oblačil in druge opreme.

Komentarji: