Infektolog Andrej Trampuž iz Berlina: »Najbolj tragično je, da so gospodarski lobiji pripravljeni žrtvovati tudi ljudi.«

Zdravnik, ki zadnjih sedem let dela v največji nemški bolnišnici, je tudi v kriznem času tesno povezan s Slovenijo.

Objavljeno
04. april 2020 08.00
Posodobljeno
04. april 2020 08.12
Infektolog Andrej Trampuž je s sodelavci v berlinski univerzitetni bolnišnici pripravljen na naval bolnikov. »Čaka nas pomembno poslanstvo,« pravi. FOTO: Simone Baar
Infektolog Andrej Trampuž že 25 let dela v tujini, po končanem študiju v Ljubljani se je naprej preselil v ZDA, kjer je delal na Kliniki Mayo, nato v Švico, od tam pa v Nemčijo. Zadnjih sedem let je vodja infekcijskega oddelka v največji nemški bolnišnici Charité v Berlinu, kjer lahko skupno sprejmejo kar 3500 bolnikov. Ves ta čas ostaja tesno povezan s Slovenijo, ne le osebno, ampak tudi strokovno, pravi. Medtem ko se v njegovi bolnišnici pripravljajo na stopnjevanje pandemije koronavirusa, pozorno spremlja tudi dogajanje v Sloveniji. Ta teden so z Infekcijsko kliniko izmenjali protokole za ponovno sterilizacijo zaščitnih mask, da bi jih lahko v času pomanjkanja znova uporabili za zdravstveno osebje na intenzivnih oddelkih, kar je nadvse dobrodošla informacija.

V običajnih razmerah Trampuž polovico svojega časa porabi za klinično delo in infektološke konzultacije, okoli 30 odstotkov posveti raziskovanju, preostale ure nameni predavanjem, delavnicam in izobraževanju. A razmere že nekaj časa niso več običajne. V Nemčiji, kjer so prvega obolelega za covid-19 odkrili 27. januarja v bližini Münchna, je bilo v petek več kot 80.000 okuženih in več kot 1000 mrtvih. Po svetu se je medtem okužilo že več kot milijon ljudi, največ v ZDA, Italiji, Španiji in Nemčiji. Pred nekaj dnevi je dr. Lothar H. Wieler, vodja ugledne nemške zdravstvene ustanove Robert Koch Institut, ki v skladu z nemškim načrtom pandemije spremlja in svetuje o ukrepih, opozoril, da bo tudi Nemčija, kljub trenutni razmeroma nizki smrtnosti in odlični mreži javnega zdravstvenega sistema, verjetno presegla svoje zdravstvene zmogljivosti. »Ljudi je treba pripraviti na to,« komentira dr. Trampuž.

image
Brandenburška vrata v času koronavirusa. FOTO: Reuters


Kaj je v bolnišnici danes njihov največji izziv? »Da se pripravimo na veliko število težjih bolnikov, ki potrebujejo intenzivno terapijo. Treba je iti skozi različne faze pandemije: najprej je bil 'lockdown', popolna ustavitev, potem je bilo treba nabaviti zaščitna sredstva, ali če ne gre drugače, improvizirati, nato je treba pripraviti medicinsko osebje, potem pa pride na vrsto oskrba bolnikov. Na naši kliniki smo pripravljeni, izpraznili smo postelje, računamo, da se bo čez tri ali štiri dni začel naval. Zdaj izobražujemo zdravnike, ne samo strokovno, ampak tudi psihično,« pripoveduje infektolog, ki se je v svoji dolgolet­ni praksi s pandemijo že soočil. »Leta 2003, ko se je pojavila pandemija sarsa, sem bil v Švici odgovoren zanjo. Sars se takrat ni tako širil kot koronavirus, prišel je le v Toronto, a ukrepi so bili enaki: karantena, izolacija, zaščitne maske, komunikacija s prebivalstvom. Takrat sem pridobil veliko izkušenj, ki mi zdaj pridejo še kako prav.«
 

Naredili ste več mogočih projekcij širitve novega koronavirusa. Kako komentirate razvoj pandemije?


Če ne bi uvedli nobenih ukrepov, bi se okužilo od 70 do 80 odstotkov prebivalstva. Težava pri tem scenariju je, da bi 10 odstotkov okuženih potrebovalo bolnišnično zdravljenje in polovica med njimi intenzivno zdravljenje, praviloma bi bili intubirani in umetno predihavani. Tega noben zdravstveni sistem na tem svetu ne zmore, torej bi imeli več milijonov mrtvih. Zato je edina možnost, da omejimo širjenje virusa in ostanemo pri 10 odstotkih okuženih in upamo, da jih bodo zdravstveni sistemi zmogli oskrbeti.


Zmagali bomo, a ne smemo si delati iluzij. Na nov virus se moramo bolje pripraviti.


Tisti zdravstveni sistemi, ki so že v normalnih razmerah na meji svojih zmogljivosti, bodo v času pandemije hitro prišli čez njo. V državah, kjer so prepozno ali nedosledno uvedli ukrepe proti širjenju virusa, so doživeli val bolnikov, ki jih vseh niso mogli primerno oskrbeti. Primera Italije in Španije prikazujeta, kako občutljiva je lahko človeška populacija. Nekatere države so še imele nekaj dni prednosti in so lahko uvedle primerne ukrepe pred valom okužb, med njimi Slovenija. Imamo pa tudi primere, kot so Velika Britanija in ZDA, ki so popolnoma ignorirale nevarnost pandemije in imajo zdaj zaradi tega veliko žrtev. Tudi Švedi so se odzvali manj ostro od večine drugih držav, vendar imajo dober javni zdravstveni sistem, ki ni primerljiv s tistim v Veliki Britaniji ali ZDA.
 

Nemčija se je nekaj časa kar dobro držala, a na Inštitutu Roberta Kocha se te dni posvarili, da bo tudi nemški zdravstveni sistem na hudi preizkušnji in da morda ne bo vzdržal pritiska.


Tudi Nemčija bo v prihodnjem tednu verjetno prišla do meje ali čez njo. Bolniki, ki jih zdaj sprejemamo v bolniš­nico, so se okužili pred približno 14 dnevi. Po eni strani poskušamo čim bolj zmanjševati nove okužbe, po drugi pa maksimalno povečujemo zmogljivosti bolnišnic in predvsem intenzivnih oddelkov. Hkrati poteka konkurenca med državami, celo med bolnišnicami, za nabavljanje respiratorjev in zaščitne opreme za medicinsko osebje.

image
V Nemčiji primanjkuje infektologov, zato slovenski strokovnjak v berlinski univerzitetni bolnišnici izobražuje nov kader. Na fotografiji s kliničnim timom specializantk. FOTO: Simone Baar
 


Bolniki, ki jih zdravimo za covid-19, so zelo zahtevni. Ne le da potrebujejo mesto na intenzivni negi in respirator, ampak jih morajo zdraviti izkušeni intenzivisti ali anestezisti. Zato bomo sedanji čas izkoristili za pripravo oddelkov, optimiranje algoritmov zdravljenja in šolanje medicinskih kadrov, tudi zdravstvene nege in študentov medicine.

Povedati pa moramo, da ta virus močno prizadene tudi zdravstveno osebje. Dobili smo podatek, da je do srede zaradi pljučnice covid-19 v Italiji umrlo 56 zdravnikov, pri negovalnem osebju je številka veliko višja.
 

Koliko bolnikov imate trenutno v oskrbi na vašem oddelku?


Številke se dnevno povečujejo za 10 do 15 odstotkov na navadnih in intenzivnih oddelkih. V mreži intenzivnih oddelkov, ki povezuje večino bolnišnic v Berlinu, se trenutno zdravi 137 bolnikov.
 

Številni zdravniki so se že znašli pred težko dilemo, komu pomagati in koga prepustiti usodi. Ste v Nemčiji v teh kriznih razmerah dobili bolj konkretne napotke, kako ravnati?


Etična pravila so enaka za vse, za tiste s covid-19 in druge bolnike, ki te bolezni nimajo, recimo bolnika v končni fazi rakavega obolenja, ki ga ne bomo intubirali.


Sedanja pandemija je odlično pokazala, zakaj je močno javno zdravstvo nujno potrebno. Mnogo zasebnih bolnišnic v Nemčiji ni hotelo sprejemati okuženih bolnikov, ker ti ne prinašajo dobička.


Če bo premalo respiratorjev? Potem bo treba delati triažo bolnikov. Tega se pri sedanji pandemiji najbolj bojim. Nemška združenja za intenzivno medicino in anesteziologijo so izdala smernice, ki nam pomagajo določiti prio­ritete, skratka pretehtati, kdo ima večjo verjetnost, da preživi. Vsi upamo, da ne bo prišlo tako daleč. Edini, ki lahko preprečijo to skrajnost, so prebivalci, ki morajo preprečiti nove okužbe. Zaradi tega bi bilo smiselno sedanje ukrepe še poostriti.
 

Kje, koliko, ste lahko bolj konkretni?


Virus se prenaša od človeka na človeka s kapljicami na razdalji manj kot meter. Zato je najbolj učinkovit ukrep med pandemijo povečati razdaljo med ljudmi na najmanj dva metra in jo dosledno upoštevati. Tudi v prodajalnah, javnih prevoznih sredstvih, zaprtih prostorih. Z zaščitnimi maskami lahko preprečimo, da se kapljice širijo na druge ljudi. Če bi torej vsi pravilno nosili masko, bi preprečili prenos respiratornih virusov. Vendar kirurških mask ni dovolj in verjetno jih tudi vsi ne bi pravilno uporabljali.

Zato ne priporočamo splošne uporabe mask, smiselna pa je zaščita pred usti in nosom, na primer z ruto, šalom. S tem ne ščitimo samih sebe, temveč druge, torej gre za neke vrste socialno odgovornost in solidarnost. V naši kulturi tega doslej nismo poznali, medtem ko je nošenje mask v javnem življenju v azijskih državah nekaj običajnega. Zaradi številnih epidemij v preteklosti, na primer sars, mers, ptičja in prašičja gripa, se je razumevanje mask ukoreninilo v njihovih kulturah. Po sedanji epidemiji se bo to verjetno spremenilo tudi pri nas.

image
Lothar Wieler, vodja ustanove Robert Koch Institute, je nemško javnost že opozoril, da bo naval pacientov morda prehud celo za dobro organizirani nemški zdravstveni sistem. FOTO: Reuters


Poleg tega je treba dosledno upoštevati navodila in kršitelje strogo kaznovati. V Nemčiji je kazen do 500 evrov, če se več kot dva človeka družita zunaj, in celo 1000 evrov za prepovedane obiske v domovih za ostarele. Po izkušnjah iz Južne Koreje in Japonske so zdaj tudi Španci uvedli razkuževanje javnih površin.
 

Glede nošenja mask so mnenja strokovnjakov diametralno nasprotna. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) jih za splošno rabo odsvetuje, medtem ko slovenska zdravstvena stroka zagovarja njihovo uporabo.


Svetovna zdravstvena organizacija gleda na celoten svet in obvezno nošenje mask bi bilo težko izvedljivo v Afriki ali Latinski Ameriki. Poglejmo na primer Rio de Janeiro, kjer je izredno go­sta poseljenost in bi to težko uresničili. Poleg tega preprosto ni na voljo dovolj mask za vse prebivalstvo. Kjer pa ni tako goste poseljenosti in ljudje imajo to možnost, je ukrep smiseln. Čim bolj moramo zmanjšati verjetnost, da se virus prenaša.
 

Pripravili ste več projekcij intenzivnosti širjenja virusa. Bi lahko po sedanjih podatkih rekli, kje je Slovenija, kdaj lahko pričakujemo vrhunec?


Pripravil sem projekcije za Nemčijo, Švico in Slovenijo in vse so se bolj ali manj uresničile. Porast obolelih je v različnih državah med 10 in 25 odstotki, kar pomeni, da se število okuženih podvoji na tri do šest dni. Če je porast 25-odstoten, se število okuženih podvoji vsake tri dni, če je 10-odstoten, vsakih šest dni. Vendar ta upočasnitev porasta ni zadostna, da se izognemo preobremenitvi zdravstvenega sistema. Podvojitev moramo zmanjšati na obdobje, daljše od deset dni. Zato nas čaka še nekaj težkih tednov do vrha epidemije, v katerih bodo ukrepi še ostrejši. Tudi ko bomo že dosegli vrh, se bo še nekaj časa povečevalo število bolnikov s težjim potekom, ker ti prihajajo z zamikom enega do dveh tednov. Tudi če od danes ne bi imeli nobenega novega okuženega, bomo še naprej imeli eksponentno rast bolnikov na intenzivnih oddelkih.

Vsaki državi, tudi Sloveniji, se lahko zgodi, da bo prišla do meje svojih zmogljivosti. Virus se najprej pojavlja v žariščih. Ni prizadeta celotna Italija, ampak predvsem Lombardija, Alzacija v Franciji, Bavarska v Nemčiji, Madrid v Španiji. Od teh epicentrov se potem virus širi med prebivalstvom, saj gibanja ni mogoče povsem ustaviti. Izjema so absolutistični režimi, ki lahko povsem izolirajo 40 milijonov ljudi od preostalega sveta. To v Evropi ali Ameriki ni mogoče, zato imamo v teh geografskih predelih že zdaj več okuženih in umrlih kot na Kitajskem. Do petka, 3. aprila, se je na svetu okužilo več kot milijon prebivalcev in več kot 50.000 jih je zaradi covid-19 umrlo.
 

Pričakovati je, da se bo bolezen prav v ZDA najbolj razmahnila. Projekcije so strašljive, sam ameriški predsednik pa se je odzval zelo neodgovorno.


Največje število okuženih in žrtev pričakujemo v ZDA, kjer bi bilo lahko več kot 250.000 umrlih. Amerika in tudi Velika Britanija sta vse, kar se je dalo narediti narobe, naredili narobe. Zdaj se vidi, kako pomembna je politika, ki vodi ukrepanje proti pandemiji. Voditelji obeh držav in Brazilije – vsem trem je skupno, da so nedemokratični in da zanikajo veliko stvari – so nevarnost širjenja koronavirusa naprej zanikali, s tem pa zamudili zlati čas, da bi se pripravili. Ko je pandemija prišla, so ukrepe zaostrili, a prepozno.

image
Na ugledni ustanovi Robert Koch Institut koordinirajo vse dejavnosti nemških inštitucij v boju proti pandemiji. FOTO: Reuters


Verjetno je bil pritisk gospodarstva večji od etičnega pritiska. Strategija je bila jasna: dokler je še šlo, torej dokler število umrlih ni bilo previsoko, so ščitili gospodarstvo in žrtvovali prebivalstvo, predvsem starejše, kronično obolele in medicinsko osebje. Za nas, medicince, je najbolj tragično, da so gospodarski lobiji pripravljeni žrtvovati tudi ljudi.
 

Med dolgoletnim delom v tujini ste spoznali različne zdravstvene sisteme in pogosto opozarjate, kako pomembno je ohraniti javno zdravstvo. Je lahko tudi boj s pandemijo dober argument za to?


Zasebno zdravstvo je medicina dveh razredov, tisti z več denarja si lahko privoščijo več, kar je v nasprotju z osnovno etiko. Tudi zdravniki v zasebnem sektorju zaslužijo bistveno več kot v javnem, predvsem zaradi preiskav in operacij, ki so pogosto nepotrebne ali celo škodljive. V državah, kjer imajo urejeno javno zdravstvo, kot je na primer v Nemčiji ali Švici, predstav­lja zasebno zdravstvo nadgradnjo, ki se nanaša na udobje in izbiro zdravnika, ne pa na čakalne dobe in kakovost zdravljenja. V Sloveniji pa bi radi prav zaradi neurejenega javnega zdravstva uvedli zasebno.

Fundacija Pro-Implant
Andrej Trampuž je ustavitelj neprofitne fundacije Pro-Implant, ki izvaja svetovanje in izobraževanje pri okužbah po kirurških posegih, posebno ko gre za implantate.
»Z našimi raziskavami smo odkrili metode, s katerimi lahko takšne okužbe diagnosticiramo in jih zdravimo, pogosto celo tako, da lahko implantat ostane v telesu.« V fundaciji podpirajo tudi mednarodne medicinske raziskave in izobraževanje.


Sedanja pandemija je odlično pokazala, zakaj je močno javno zdravstvo nujno potrebno. Mnogo zasebnih bolnišnic v Nemčiji ni hotelo sprejemati okuženih bolnikov, ker ti ne prinašajo dobička. Za Slovenijo bi bila to lahko odlična šola, da opusti misel na privatizacijo zdravstva in nasprotno okrepi javno zdravstvo.
 

Virusa v kratkem ne bomo povsem ukrotili. Kaj menite, kako bomo živeli čez pol leta, čez leto dni?


Čaka nas nekaj težkih tednov, v katerih bomo morali stisniti zobe. Imeli bomo še ostrejše ukrepe, več okuženih in več umrlih. Vendar ima vsaka pandemija svoj vrh in potem enkrat tudi svoj konec. Tako bomo zagotovo premagali tudi sedanji virus in prekinili »lockdown«, torej popolno ustavitev življenja, saj tega psihično in gospodarsko ne bomo mogli preživeti. V Italiji se že kažejo previdni pozitivni učinki ostrih ukrepov v manjšem številu novih okužb. Ko nam bo uspelo ustaviti širjenje virusa, bo treba razmisliti, kako prebroditi čas do obdobja, ko bomo imeli na voljo cepivo in bomo z njim precepili velik del prebivalstva. Za te kritične mesece bo treba zasnovati zelo pametno strategijo. Scenarijev je več.



Prvi je ta, da bodo ljudje, ki so bolezen že preboleli, prevzeli aktivno vlogo v javnem življenju in bomo ščitili bolj ranljive skupine. Toda vemo, da prvih še ne bo prav veliko. Drugi scenarij je ta, da bomo še naprej ohranjali razmik med ljudmi in uporabljali zaščitne maske. Najbolj verjetni pa je ta, da bomo iznašli način, kako z modernimi metodami slediti okuženim, identificirati njihove stike in te ljudi takoj izolirati od drugih. Tako ne bo treba ustaviti javnega življenja za celotno prebivalstvo.

Dokončna rešitev pa je zagotovo cepivo. Tako smo omejili in celo izkoreninili številne nalezljive bolezni, kot so na primer črne koze ali otroška paraliza. Ne smemo pa si delati iluzij, da ne bomo čez nekaj let spet imeli novega virusa in nove nevarnosti pandemije, v povprečju vsakih štiri do sedem let. Na naslednjo pandemijo se moramo zdaj bolje pripraviti, da bomo hitreje in bolje odreagirali in širjenje v kali preprečili. Sedanji koronavirus se je pojavil 31. decembra 2019 na tržnici v Wuhanu, izolacijo pa so kitajske oblasti začele šele 24. januarja. Ukrepe so torej uvedli z zamudo usodnih 24 dni.

Verjetno bomo odslej v javnem življenju pozorni na večji razmik, kar pa ne pomeni, da bomo manj socialni. Sedanja pandemija nas je v mnogih pogledih združila in nikoli se nismo toliko pogovarjali kot prav v teh izrednih časih. Zdaj smo si socialno bližje, čeprav smo telesno, fizično bolj oddaljeni.
 

Kako ljudje v Nemčiji sprejemajo ukrepe, imajo kakšne pomisleke glede omejevanja osebne svobode?


V času pandemije je nujno omejiti osebno svobodo, vendar morajo biti ti ukrepi omejeni na določen čas in zagotovljen mora biti demokratični nadzor. Politiki radi izkoristijo stisko in strah ljudi za okrepitev svoje politične moči. V mislih imam madžarskega premiera Orbana, ki je vso oblast vzel v svoje roke in lahko odslej brez parlamenta vodi državo, kritiki pa gredo lahko za več let v zapor.
 

Kdo v Nemčiji vodi boj proti epidemiji, daje napotke in koordinira ukrepe?


Zdravstveni minister Jens Spahn je hitro in dobro zastavil ukrepe. Pozneje je zadevo v svoje roke vzela kanclerka Angela Merkel. Strokovno avtoriteto ima znameniti Robert Koch Institut v Berlinu. Verjetno si tudi Nemčija ukrepov ni upala od vsega začetka zastaviti dovolj ostro in je s pogovori med zveznimi deželami izgubila nekaj tako dragocenih dni. Slovenija in Avstrija, na primer, sta bili pri tem bolj dosledni in hitrejši. V času pandemije je treba ukrepati hitro in dosledno ter s konstruktivnimi informacijami motivirati vso javnost. Naj končam z odlično mislijo Billa Gatesa: »Gospodarstvo bomo obnovili, toda mrtvih nam ne bo uspelo vrniti.« Čaka nas pomembno poslanstvo.