Informacijska tehnologija: V Sloveniji je na desettisoče odvisnikov

Pogovarjali smo se s tremi fanti, ki imajo oziroma so imeli težave s tolikšno uporabo računalnikov, da bi ji večina rekla odvisnost.

Objavljeno
25. avgust 2017 17.21
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Strojna je vasica visoko v hribih nad Ravnami na Koroškem. Ob cerkvi, v senci mogočnih lip, med kravami in konji, ki mirno prežvekujejo travo po bližnjih travnikih, se zdi, da je svet sodobne tehnologije daleč stran. Pa ni. V prenovljeni nekdanji šoli je od ponedeljka do petka namreč nekaj počit­niških dni preživelo osem mladih, ki imajo oziroma so imeli težave s tolikšno uporabo računalnikov, da bi ji večina rekla odvisnost. Pogovarjali smo se tudi s tremi od njih.

V centru pomoči pri prekomerni uporabi interneta Logout – financirajo ga ministrstvi za delo in zdravstvo ter ljubljanska in koprska občina – so tabor, na katerem so bili poleg udeležencev trije njihovi strokovni sodelavci, pripravili tret­jič. Je edini v Sloveniji, vendar je Logout tudi ena redkih strokovnih organizacij, ki se v državi ukvarja z izzivi uravnotežene uporabe spleta in problematiko zasvojenosti s spletom. Zaposlenih imajo pet ljudi, skupaj s prostovoljci in zunanjimi sodelavci jih je v ekipi enajst. Na mesec imajo 50 do 60 stalnih uporabnikov – ti so aktivno vključeni v program vsaj uro na teden – in približno 50 občasnih. Svetovalnici so odprli v Ljubljani in Izoli, leta 2018 jo bodo še na Štajerskem, verjetno v Mariboru.

Kje je meja?

Danes smo obkroženi z napravami informacijske tehnologije (IT). Uporabljamo jih pri delu, šolanju, preživljanju prostega časa in za čisto preprosto komuniciranje med ljudmi. Zato je težko določiti, kdaj ima nekdo težave z njihovo čezmerno rabo. Kot je pojasnila psihologinja Špela Reš iz Logouta, lahko na grobo govorimo o uravnoteženi in čezmerni uporabi ter zasvojenosti.


Špela Reš (levo) in Lorena Pahović, Logout. Foto: Leon Vidic/Delo

Vendar obstajajo precej jasne meje, kaj je uravnotežena in kaj čezmerna uporaba. Za mejo, pri kateri se uravnotežena raba prelomi v čezmerno, velja za odrasle med uro in uro in pol na dan, za 12-letnega najstnika pa na primer 40 minut na dan. V to seveda ne smemo šteti časa, ki ga nekdo preživi za računalnikom zaradi dela, šole ali kakšne druge produktivne delavnosti. Čezmerna uporaba navadno ne vpliva na človekove druge življenjske dejavnosti. Ljudje s tovrstno težavo še vedno hodijo v šolo ali službo, dosegajo zadovoljive uspehe, se družijo z drugimi in normalno spijo in nimajo težav s spanjem ali preskakovanjem obrokov.

Meja med pretirano uporabo in odvisnostjo pa je, ko začne čas za računalnikom vplivati na med­osebne odnose, šolske ali službene obveznosti, ko nekdo ne gre v šolo ali službo, ker je bil vso noč pred zaslonom. Pri odvisnosti se zaradi nenehne uporabe naprav IT spremenijo tudi spalne in prehranjevalne navade. Posamezniki se zelo čustveno odzovejo na odvzem naprave. Človek začne zanemarjati svoje osnovne potrebe – po hrani, spanju, druženju, higieni. Gre torej za zelo podobno vedenje kot pri drugih zasvojenostih, na primer od alkohola ali mamil, ni pa telesne odvisnosti.

Pri presoji, ali ima nekdo z rabo naprav IT težave, je poleg časa, ki ga porabi zanje, pomembno tudi, zakaj jim nameni toliko časa. Veliko ljudi z urami in urami pred zaslonom rešuje čustvene frustracije ali se samopotrjuje.

Od tri do sedem odstotkov

Kaj je motiv 14-letnika, ki tri mesece noče hoditi v šolo, je do šestih ali sedmih zjutraj na spletu in grozi s samomorom, če mu bodo vzeli napravo? Ali najstnice, ki večino časa gleda serije in animeje na računalniku ter je nagnjena k samopoškodovanju? Ali fanta, ki je po 12 ur na dan bral in pisal komentarje na forumih? Ali nekoga, ki je na dan naredil po 1000 posnetkov samega sebe, po domače selfijev? Kot psihologinja Reševa za potrjevanje odvisnosti na prvo mesto postavlja psihološke dejavnike – kdor s pretirano uporabo naprav rešuje emocionalne stiske, sprošča jezo, uravnava strah, žalost ali anksioznost.

Veliko problematičnih uporabnikov spleta ima tudi druge težave, kot so motnje pozornosti, različne spektre avtizma, kot je aspergerjev sindrom, so depresivni, anksiozni, celo nagnjeni k samomorilnosti. Špela Reš je prepričana, da te težave niso posledica pretirane uporabe spleta, ampak prav nasprotno. Da je torej pretirana uporaba spleta posledica tovrstnih težav.

Po njenih besedah je čezmerna uporaba naprav IT zelo razširjena. Še veliko bolj od odvisnosti, za katero raziskave iz tujine kažejo, da jo razvije od tri do sedem odstotkov uporabnikov interneta.

V Sloveniji, kjer internet uporablja približno tri četrt prebivalcev, bi to pomenilo grozljivo številko. Od 45.000 do 100.000 ljudi. Zgornja številka je toliko ljudi, kot ima prebivalcev Maribor. V lanski raziskavi o razširjenosti računalniških iger med osmošolci, ki jo je izvedel Nacionalni inštitut za javno zdravje, so sicer ugotovili, da je z njimi zasvojenih 2,5 odstotka osmošolcev.

Brez skrivanja za zaslonom

Namen tabora na Strojni je povezati uporabnike Logouta, jih spraviti na prosto, predvsem pa jim pokazati, da se lahko imajo dobro tudi brez naprave in spletnih vsebin. Po besedah Špele Reš jim omogočijo, da so dobri, da se potrjujejo še v čem, kar ni povezano z računalniki. Večina njihovih uporabnikov se namreč potrjuje predvsem z uspeš­nostjo pri igranju iger ali velikim številom všečkov na družabnih omrežjih.

Socialna delavka Lorena Pahović iz izolskega dela Logouta je k namenom tabora dodala še druženje in preprosto to, da mladim, ki večino časa preživijo za štirimi stenami, omogočijo odhod od doma v naravo in med vrstnike. S tem pridobivajo tudi izkušnje neposred­ne komunikacije, brez skrivanja za zaslonom. Letošnji tabor je tretji, drugič na tej lokaciji, in namenoma jih pripravljajo v manjših skupinah, da se vzpostavijo tesnejši odnosi. Letos so se ga udeležili samo fantje, stari od 13 do 27 let.

Čeprav velja, da je zasvojenost z napravami IT predvsem težava odraščajočih fantov, v Logoutu opažajo, da ni čisto tako. Med problematičnimi uporabniki je vedno več deklet, med njihovimi uporabniki jih je približno tri desetine, ter ljudi v srednjih ali še bolj zrelih letih. Je pa res, da so kompulzivni igralci računalniških iger še vedno predvsem fantje in mlajši moški.


Dnevi na taboru so polni dejavnosti, udeleženci si tudi sami kuhajo. Foto: Leon Vidic/Delo

Tabor pripravljajo proti koncu avgusta, torej proti koncu počit­niških dni, da se udeleženci lažje vrnejo v običajne tirnice, kot je primeren ritem spanja. Vstajajo ob sedmih. Postavili so si šest zlatih pravil: so brez telefonov in drugih IT-naprav – za starše mladoletnih so dosegljivi na službeni telefon; na taboru ni alkohola in kakršnih koli mamil; vsi aktivno sodelujejo na sestankih, kjer se iz oči v oči pogovarjajo o vsem, kar jih teži; vsi sodelujejo pri dejavnostih in jih predlagajo; skrbijo za vaško knjiž­nico, ki je v hiši; ob enajsti uri zvečer je v hiši mir. Vse drugo je stvar dogovora.

Dnevi na Strojni so polni dogajanja. Seveda si sami kuhajo in pospravljajo. V sredo, ko smo jih obiskali, so imeli dan tekmovanj v različnih športih, vsak dan je zaznamovan z določeno temo. Tako so naredili izdelke, o katerih so povedali zgodbo, se družili z domačini, se odpravili do bližnje meje z Avstrijo, večere pa so si krajšali s pogovori ob ognju ali igrami. Ne računalniškimi, ampak s čisto klasičnimi, na primer s tarokom. Zadnji dan so seveda ocenili celoten tabor in dajali predloge za prihodnje.

Namen tabora po besedah Reševe in Pahovićeve ni to, da bi se udeleženci odpovedali uporabi informacijske tehnologije. To bi bilo danes skoraj nemogoče in bi bilo tudi nesmiselno, saj nam lahko zelo olajšajo življenje. Cilj tabora in sploh celotne dejavnosti Logouta je nadzorovana uporaba.

Iz prve roke

Trije udeleženci tabora, dva Tima in Janez, so z nami delili izkušnje svoje problematične uporabe informacijske tehnologije. Imena so si izbrali sami.

Janez je srednješolec. Danes ve, da je imel težave s količino časa, ki ga je presedel pred zaslonom, že sredi osnovne šole, vendar se tega takrat ni zavedal. Njegova strast so bile igre, v katerih si ustvariš svoj lik – najbolj znana role-playing game ali RPG je World of warcraft – in mu glede na igro spleteš zgodbo po svojih željah.

V srednji šoli so to, da je nekaj narobe, opazili tudi starši. Pravzaprav bi bilo težko, da ne bi opazili, saj je za računalnikom presedel 14 ali še več ur na dan. Zgodilo se je, da je zjutraj vstal in sedel za računalnik ter zvečer izpred računalnika šel nazaj v posteljo. Jasno je, da je zaradi tega trpela šola, jedel je samo minimalno. Svoj čas je popolnoma prilagodil temu, da ga je imel čim več za igranje, tudi spal je minimalno. »Raje sem bil v virtualnem svetu kot tukaj,« je svojo zgodbo strnil Janez.

Sam ni mislil, da je kaj narobe, saj hodi na z računalništvom povezano šolo, za katero pravi, da ima na njej polovica ali vsaj tretjina dijakov težave s čezmerno uporabo IT. Vendar je začel zaradi pritiska staršev o tem vsaj razmišljati.

Na šolski tabli je našel obvestilo Logouta, zanje mu je povedala tudi šolska psihologinja in leta 2015 je začel redno zahajati k njim. Zdaj pravi, da je čas pred zaslonom zelo omejil in ne potrebuje več vsakodnevnega stika z računalnikom. Uporablja ga predvsem za iskanje in shranjevanje glasbe. Za to porabi približno dve uri na dan.


Pravila na taboru. Foto: Leon Vidic/Delo

Prvi Tim je študent in njegove težave so se začele s prestopom iz srednje šole na fakulteto. Pred fakulteto, v osnovni in srednji šoli, ni nikoli pretiraval z igranjem računalniških iger. Privlačile so ga predvsem tekmovalne igre, za katere pravi, da ti dajo občutek dosežkov in uspeha, ki ga mogoče pogrešaš v resničnem svetu. Svojega vedenja zato ne vidi kot odvisnost, ampak kot nadomestek za to, kar ti v res­ničnem življenju manjka.

Razmišlja, da je vedno več časa pred računalnikom preživel, ker udeležba pri študijskih dejavnostih, kot so predavanja, ni obvezna in jih je začel izpuščati. Najprej, pravi, začneš izpuščati predavanja, za katera misliš, da so nepotrebna ali brezvezna. Potem zaradi igranja izpuščaš tudi predavanja, za katera si sicer mislil, da so potrebna. Izogibanje je vodilo do vedno večjega kopičenja obveznosti. Zaradi tega je še več časa preživljal pred računalnikom, saj se je tako izognil strahu pred nakopičenimi obveznostmi in na koncu je igre igral že cele dneve. »Namesto da bi bil na faksu, sem bil na računalniku,« je povedal Tim.

Na neki točki je ugotovil, da bo moral, če hoče študij uspešno končati, začarani krog prekiniti. Nanj je pritisnila tudi mama in pred dobrim letom je začel prihajati na Log­out. Zdaj se težav loti, namesto da bi jih prelagal in sedel za računalnik. Poleg tega se je spet začel bolj ukvarjati s telesno dejavnostjo, kar je po srednji šoli zanemaril. Pravi, da bi se mu danes zdelo ponižujoče, da bi se spustil na raven otroka in se za vse dneve zaprl v sobo pred svetom.

Računalnik še vedno uporablja tudi v prostem času, vendar ne vsak dan. Če bi uporabo enakomerno razporedil, meni, da bi zneslo kakšni dve uri na dan. To se mu zdi sprejemljivo, saj na primer ne gleda televizije, za kar marsikdo zapravi več kot dve uri na dan.

Drugi Tim, eden starejših udeležencev, je povedal, da se je zavedal, da je odvisen od računalnika, in tudi zakaj je. Šlo je za beg iz resničnosti. Njegova strast niso bile toliko igre kot serije, mange in stripi. Težave so se začele že po koncu osnovne šole, ko je dobil prvi računalnik.

Pred njim je včasih s kombinacijo iger in serij preživel tudi po 20 ur in celo več hkrati. Če ni imel dostopa do interneta ali mu je mama prepovedala uporabo, ga je zagrabila jeza, doživljal je tudi panične napade. Vse skupaj je trajalo več kot deset let.

V Logout je šel na lastno pobudo na začetku preteklega leta, po nasvetu terapevta. V pol leta so njegov dnevni čas na internetu skrajšali na 15 ali 16 ur. Zdaj ga predvsem v večernih urah uporablja še kakšne štiri ure na dan. Paničnih napadov nima več, pravi pa, da je razvil novo odvisnost, od telefona. Čeprav ve, da ga čaka še veliko ovir, se trudi naprej in je prepričan, da bo premagal težave.

Vsi trije fantje so bili letos na taboru Logouta drugič, zato je vprašanje, ali so zadovoljni, najbrž odveč. Bolj na mestu je vprašanje, kako se mladeniči, ki še vedno preživijo veliko časa pred zaslonom, počutijo v dneh brez računalnika. Janez pravi, da ima pri sebi telefon – brez kartice –, da lahko posluša glasbo. Prvi Tim opaža, da nima nobenih težav, sploh če ima kaj pametnega početi, drugi Tim pa priznava, da je lani čutil manjšo krizo, letos pa vsaj do srede še ne.