Iščem zatočišče pred hčerinimi žalitvami
Kaj vse se dogaja za kulisami, četudi kažemo v javnosti nasmejan obraz, morda celo vzbujamo nevoščljivost, ker bližnji menijo, da se nam cedita med in mleko?
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Moj zakon je bil eno samo gorje. Četudi sem imela univerzitetno izobrazbo, sem na moževo zahtevo po hčerkinem rojstvu ostala doma za gospodinjo in služkinjo, brez vseh pravic. O ljubezni, pozornosti in nežnosti sem lahko le sanjala. V težjih trenutkih, ki bi jih najraje pozabila, se mi je potem rodil še sin.
Mož se je posvečal hčerki in jo vzgajal po svoje, zame in za sina se ni dosti zmenil. Najhuje je bilo, ker sem ga morala prositi za vsak evro. Menil je, da denar žensko samo pokvari. Moram še povedati, da je bil zunaj hiše čisto drug človek, zmeraj dobre volje, nasmejan, zelo priljubljen, kjerkoli se je pojavil.
Hišo je za hčerkin osemnajsti rojstni dan v celoti prepisal nanjo. Mene in brata je imela za dve stenici, kar nama je ob očetovi spodbudi pogosto vrgla v obraz. Četudi je bil mož prepričan, da me bo preživel, je v šestdesetem letu nenadoma umrl v svojem kabinetu, kjer je štel denar. Ko sem ga našla, sem bankovce, ki so ležali po mizi in po tleh, skrila.
Še sreča, kajti hčerka me je želela na vse mogoče načine prikrajšati za vdovsko pokojnino, a se proti zakonom ni mogla dolgo boriti. Mi pa zato v hiši zapira vodo, izklaplja elektriko, pozimi radiatorje. Sin me vabi, naj se preselim k njemu, a se mi ne zdi prav, ker z družino živi v manjšem stanovanju. Najraje bi se preselila v hišo ene od daljnih sorodnic, ki je ostala prazna po njenem odhodu v dom za starejše. Žal ta stoji v zelo odročnem kraju. Iščem rešitve, pa jih ne najdem. Ana
Oh, te krinke, za katerimi se skrivamo! Ob vašem pismu sem se zelo resno vprašala, koliko podobnih zgodb bi še našli, če bi nam bilo dano, da jih končno snamemo. Kaj vse se dogaja za kulisami, četudi kažemo v javnosti nasmejan obraz, morda celo vzbujamo nevoščljivost, ker bližnji menijo, da se nam cedita med in mleko?
Vas je, draga Ana, pustila na cedilu tudi družina. Potem ko je pokojni soprog postavil starše prvič čez prag, so se užaljeni umaknili, z vami se niso več želeli pogovarjati. Bili so prepričani, da ste se z moževim obnašanjem strinjali. Žal mi je, da niso izkoristili priložnosti, vas v njegovi odsotnosti obiskali in vam prisluhnili.
Morda bi vas takrat še lahko rešili pekla, v katerega ste zabredli. Tudi edina sestra je bila brez milosti. Nekoč sta se srečali na nekem sprejemu (dokler hčerka ni odrasla, ste na tovrstne dogodke moža spremljali vi), a vam je zabrusila, da ste si za vse sami krivi.
Teoretično je imela prav, vendar! Ko smo močno zaljubljeni, pogosto ne vidimo niti centimetra pred sabo! Nekaj jih je, bolje, nas je, ki to vemo iz lastnih izkušenj! Mož je bil velik šarmer, imeli ste občutek, da ste ob njem kraljica. Sicer ste že od prvega trenutka vedeli, da je lahko tudi zelo drugačen, če mu v vsem ne ustrežete, zato ste se trudili, da ste mu želje brali iz oči.
Po hčerkinem rojstvu tudi predanost in ustrežljivost nista več pomagali. Do vas je postal zelo surov, nasilje je zapolnjevalo malodane sleherni dan. Prvič vas je pretepel komaj teden dni po rojstvu otroka. Brez razloga, brez besed in tudi vi ste morali biti tiho, čeprav bi najraje kričali.
On je bil tisti, ki je hčerko vzgajal, jo spremljal med izobraževanjem. Pri njej je imel očka prvo in zadnjo besedo, na vas in brata je gledala z zaničevanjem in prezirom, kar so izražale tudi zmerljivke, ki so letele iz njenih ust. O njunem odnosu bi se verjetno dalo reči še marsikaj, vsaj tako sem razbrala med vrsticami, a ker tej pereči tematiki niste posvečali pozornosti, se ji bom izognila.
Zanimivo je, da vam je sam izbiral oblačila, ki ste si jih nadeli, ko ste ga spremljali na različne dogodke, družabne in službene. V javnosti sta igrala zaljubljen par, niti njegovi sodelavci niso dvomili o vajinih čustvih. Če ste s kom spregovorili, vas ni izpustil z oči. Maščevanje, ki vas je čakalo ob vrnitvi domov, je bilo kruto … Verjamem, da vas je imelo, da bi se strgali z verige, na glas tulili, a kaj, ko vas je doma čakal sin in kdo ve, kaj bi se z njim zgodilo, če ne bi ubogali.
Tudi televizije niste smeli gledati. Mož jo je imel pod ključem v svoji delovni sobi. Lahko ste brali in enkrat na teden obiskali knjižnico, ki ste jo imeli za vogalom. Vrniti ste se morali do minute natančno. Če ste bili pridni in ubogljivi, je vaše življenje teklo relativno mirno, po ustaljenih tirnicah: skrb za sina, kuhanje, pospravljanje, branje, delo na vrtu. V trgovino je hodil mož, ker je menil, da vi preveč zapravljate. Z leti ste povsem otopeli.
Oddahnili ste si, ko ste sina končno spravili do kruha. Žal so bile travme zaradi nasilja, ki ga je doživljal v otroštvu, prehude, tako da je imel precej psihičnih težav. Nekontrolirano so privrele na dan zlasti po diplomi na fakulteti. Težko je navezoval stike z ženskami in prava sreča je bila, da je na pragu zrelih let naletel na dekle, ki ga je razumelo in mu stalo ob strani.
Posebna, že skoraj neverjetna zgodba se je spletla tudi okoli moževe smrti. Ta ga je doletela sredi opravila, ki mu je bilo zelo pri srcu: med štetjem prihrankov. Še sreča, da je bil do bančnega poslovanja nezaupljiv. Dolgo ste imeli slabo vest, ker ste ga »okradli«. Namreč: preden ste poklicali hčerko in sosede, ste spravili na varno raztresene bankovce. Na to »krajo«, ki ste jo v pismu večkrat omenili, raje pozabite! V zakonu se vse deli – tudi denar! Ni bilo ne lepo ne prav, da je mož pred vami skrival prihranke!
Sprejmite ponudbo svoje sorodnice! Morate to storiti! V svoje dobro! Odhod v kraje bogu za hrbtom vam bo, verjemite, zelo koristil! Pa kaj potem, če boste prikrajšani za prečudovit pogled na Ljubljanico! Prepričana sem, da so v novem okolju tudi kraji, kjer boste uživali, našli mir in si nabrali novih moči. Če kaj, potrebujete spremembo! Čas bi bil, da začnete navezovati medčloveške stike. Potrebujete zatočišče, za katero hčerka ne bi smela izvedeti, ker če bo, se lahko zgodi, da vam bo pila kri tudi tam.
Zavedam se, da bo grozote, ki ste jih bili deležni v zakonu, čez noč težko pozabiti. Morda bi prosili za pomoč sina in snaho? Naj vas spodbujata, vam stojita ob strani! Zavedam se, da je pred vami velika prelomnica, ki jo bo težko izpeljati. A če ste preživeli peklenski zakon, potem ste močna in odločna ženska, le da se tega premalo zavedate.
Mož se je posvečal hčerki in jo vzgajal po svoje, zame in za sina se ni dosti zmenil. Najhuje je bilo, ker sem ga morala prositi za vsak evro. Menil je, da denar žensko samo pokvari. Moram še povedati, da je bil zunaj hiše čisto drug človek, zmeraj dobre volje, nasmejan, zelo priljubljen, kjerkoli se je pojavil.
Hišo je za hčerkin osemnajsti rojstni dan v celoti prepisal nanjo. Mene in brata je imela za dve stenici, kar nama je ob očetovi spodbudi pogosto vrgla v obraz. Četudi je bil mož prepričan, da me bo preživel, je v šestdesetem letu nenadoma umrl v svojem kabinetu, kjer je štel denar. Ko sem ga našla, sem bankovce, ki so ležali po mizi in po tleh, skrila.
Še sreča, kajti hčerka me je želela na vse mogoče načine prikrajšati za vdovsko pokojnino, a se proti zakonom ni mogla dolgo boriti. Mi pa zato v hiši zapira vodo, izklaplja elektriko, pozimi radiatorje. Sin me vabi, naj se preselim k njemu, a se mi ne zdi prav, ker z družino živi v manjšem stanovanju. Najraje bi se preselila v hišo ene od daljnih sorodnic, ki je ostala prazna po njenem odhodu v dom za starejše. Žal ta stoji v zelo odročnem kraju. Iščem rešitve, pa jih ne najdem. Ana
Oh, te krinke, za katerimi se skrivamo! Ob vašem pismu sem se zelo resno vprašala, koliko podobnih zgodb bi še našli, če bi nam bilo dano, da jih končno snamemo. Kaj vse se dogaja za kulisami, četudi kažemo v javnosti nasmejan obraz, morda celo vzbujamo nevoščljivost, ker bližnji menijo, da se nam cedita med in mleko?
Vas je, draga Ana, pustila na cedilu tudi družina. Potem ko je pokojni soprog postavil starše prvič čez prag, so se užaljeni umaknili, z vami se niso več želeli pogovarjati. Bili so prepričani, da ste se z moževim obnašanjem strinjali. Žal mi je, da niso izkoristili priložnosti, vas v njegovi odsotnosti obiskali in vam prisluhnili.
Morda bi vas takrat še lahko rešili pekla, v katerega ste zabredli. Tudi edina sestra je bila brez milosti. Nekoč sta se srečali na nekem sprejemu (dokler hčerka ni odrasla, ste na tovrstne dogodke moža spremljali vi), a vam je zabrusila, da ste si za vse sami krivi.
Teoretično je imela prav, vendar! Ko smo močno zaljubljeni, pogosto ne vidimo niti centimetra pred sabo! Nekaj jih je, bolje, nas je, ki to vemo iz lastnih izkušenj! Mož je bil velik šarmer, imeli ste občutek, da ste ob njem kraljica. Sicer ste že od prvega trenutka vedeli, da je lahko tudi zelo drugačen, če mu v vsem ne ustrežete, zato ste se trudili, da ste mu želje brali iz oči.
Po hčerkinem rojstvu tudi predanost in ustrežljivost nista več pomagali. Do vas je postal zelo surov, nasilje je zapolnjevalo malodane sleherni dan. Prvič vas je pretepel komaj teden dni po rojstvu otroka. Brez razloga, brez besed in tudi vi ste morali biti tiho, čeprav bi najraje kričali.
On je bil tisti, ki je hčerko vzgajal, jo spremljal med izobraževanjem. Pri njej je imel očka prvo in zadnjo besedo, na vas in brata je gledala z zaničevanjem in prezirom, kar so izražale tudi zmerljivke, ki so letele iz njenih ust. O njunem odnosu bi se verjetno dalo reči še marsikaj, vsaj tako sem razbrala med vrsticami, a ker tej pereči tematiki niste posvečali pozornosti, se ji bom izognila.
Zanimivo je, da vam je sam izbiral oblačila, ki ste si jih nadeli, ko ste ga spremljali na različne dogodke, družabne in službene. V javnosti sta igrala zaljubljen par, niti njegovi sodelavci niso dvomili o vajinih čustvih. Če ste s kom spregovorili, vas ni izpustil z oči. Maščevanje, ki vas je čakalo ob vrnitvi domov, je bilo kruto … Verjamem, da vas je imelo, da bi se strgali z verige, na glas tulili, a kaj, ko vas je doma čakal sin in kdo ve, kaj bi se z njim zgodilo, če ne bi ubogali.
Tudi televizije niste smeli gledati. Mož jo je imel pod ključem v svoji delovni sobi. Lahko ste brali in enkrat na teden obiskali knjižnico, ki ste jo imeli za vogalom. Vrniti ste se morali do minute natančno. Če ste bili pridni in ubogljivi, je vaše življenje teklo relativno mirno, po ustaljenih tirnicah: skrb za sina, kuhanje, pospravljanje, branje, delo na vrtu. V trgovino je hodil mož, ker je menil, da vi preveč zapravljate. Z leti ste povsem otopeli.
Oddahnili ste si, ko ste sina končno spravili do kruha. Žal so bile travme zaradi nasilja, ki ga je doživljal v otroštvu, prehude, tako da je imel precej psihičnih težav. Nekontrolirano so privrele na dan zlasti po diplomi na fakulteti. Težko je navezoval stike z ženskami in prava sreča je bila, da je na pragu zrelih let naletel na dekle, ki ga je razumelo in mu stalo ob strani.
Posebna, že skoraj neverjetna zgodba se je spletla tudi okoli moževe smrti. Ta ga je doletela sredi opravila, ki mu je bilo zelo pri srcu: med štetjem prihrankov. Še sreča, da je bil do bančnega poslovanja nezaupljiv. Dolgo ste imeli slabo vest, ker ste ga »okradli«. Namreč: preden ste poklicali hčerko in sosede, ste spravili na varno raztresene bankovce. Na to »krajo«, ki ste jo v pismu večkrat omenili, raje pozabite! V zakonu se vse deli – tudi denar! Ni bilo ne lepo ne prav, da je mož pred vami skrival prihranke!
Sprejmite ponudbo svoje sorodnice! Morate to storiti! V svoje dobro! Odhod v kraje bogu za hrbtom vam bo, verjemite, zelo koristil! Pa kaj potem, če boste prikrajšani za prečudovit pogled na Ljubljanico! Prepričana sem, da so v novem okolju tudi kraji, kjer boste uživali, našli mir in si nabrali novih moči. Če kaj, potrebujete spremembo! Čas bi bil, da začnete navezovati medčloveške stike. Potrebujete zatočišče, za katero hčerka ne bi smela izvedeti, ker če bo, se lahko zgodi, da vam bo pila kri tudi tam.
Zavedam se, da bo grozote, ki ste jih bili deležni v zakonu, čez noč težko pozabiti. Morda bi prosili za pomoč sina in snaho? Naj vas spodbujata, vam stojita ob strani! Zavedam se, da je pred vami velika prelomnica, ki jo bo težko izpeljati. A če ste preživeli peklenski zakon, potem ste močna in odločna ženska, le da se tega premalo zavedate.
