Iskalca odmaknjenih morskih čudes

Samo Jeranko in Neža Čeč sta vrhunska potapljača na vdih, ki odkrivata svet z ribje perspektive

Objavljeno
01. september 2019 11.00
Posodobljeno
01. september 2019 11.00
Na Roatanu sta poleg tekmovanja našla čas tudi za sprostitev. Foto Apnea.si
Dvesto metrov globoko potopljeno brezno s kristalno čisto vodo, zaščiteno pred oceanskimi valovi s stenami in snežno belo plažo. Vulkanski otok in potapljanje s kiti nad globokomorskim jarkom. Lebdenje nad letalom iz druge svetovne vojne petdeset metrov pod gladino. Samo Jeranko in Neža Čeč sta tekmovalna potapljača, med najboljšimi na svetu, zato na potovanjih, ki so skoraj vedno pove­zana s potapljan­jem, na svet gledata iz ribje perspektive.

Tako spoznata mnoge drugim popotnikom neznane kraje, tiste znane in razvpite pa vidita z drugačnimi očmi. Že Bleda skoraj ne bi prepoznali, če bi vam o njem pripovedovala Samo in Neža; tja včasih hodita na sprostilne potope in tudi ob največji turistični gneči v popolnem miru pod gladino srečujeta velike some in krape.

image
Foto Leon Vidic
Samo in Neža sta par tudi zasebno. Poznata se iz srednje šole, a povezalo ju je šele potapljanje. Samu se je zazdelo, da je ravno izpolnil vse svoje življenjske načrte, ko je osvojil dve kolajni na potapljaških svetovnih prvenstvih in magistriral, in da je čas, da se zresni. Popolnoma resno je skoval načrt, da bo pospravil masko in plavuti in si poiskal redno službo. Neža pa ga je samo debelo gledala. »Bila sem čisto paf! S kakšnim žarom je pripovedoval o globinah in ribah, v isti sapi pa bi vse to kar pustil! Nisem mogla verjeti.« Prepričala ga je, da jo je začel trenirati, in delodajalci so se morali sprijazniti, da bodo na Sama še nekaj časa čakali. Zdaj je namreč Neža ta, ki ima redno službo (zaposlena je v prodornem podjetju za razvoj programske opreme Celtri), Samo pa se preživlja tako, da svoje potapljaško znanje predaja otrokom in odraslim, zaposlen pa je v športni enoti slovenske policije.
 

image
Delo Ob obali Long Islanda je poleg 200 metrov globokega Deanovega modrega brezna še nešteto manjših kraških lukenj. Foto Samo Jeranko
Sanjski Bahami, domači Jadran


Oba pa še vedno tekmujeta in se udeležujeta svetovnih prvenstev v globinskem in bazenskem potapljanju. Prav tekmovanja pa ju vodijo na čudovite kraje, kot so turški otok Kas, Roatan na obali Hondurasa, Azurna obala, Long Island na Bahamih.

Prav Long Island in predvsem Deanovo modro brezno na vzhodni obali otoka sta na vrhu seznama sanjskih krajev vsakega potapljača. Še več: tako je, kot bi stvarnik v enem od svojih trenutkov sprejemal tudi želje potapljačev in po njihovih navodilih ustvaril naravni poligon: dvesto metrov globoko kraško brezno (ravno prav za to, da tudi najboljši še nekaj časa ne bodo dosegli dna) z izjemno enostavnim dostopom (obala je le nekaj korakov od avtomobila, globina pa le nekaj korakov od obale), zaliv pa je z vseh strani zaščiten s strmo obalo in plažami, zato je v breznu vedno povsem mirno in brez tokov. Le na temo v globini se je treba navaditi, pove Neža.

Drugače pa oba pritrdita: od nekdaj sta sanjala, da bosta nekoč pogledala v Deanovo modro brezno. Samo je tam tekmoval dvakrat, Neža pa lani prvič in navdušila ter še bolj presenetila jo je spokojnost otoka: »Rada berem in na Long Islandu nisem mogla verjeti, kakšen mir sem imela na plaži. Kilometri sanjskega belega peska, pa nikjer nikogar.« Čeprav Bahame povezujemo z množičnim turizmom, oba povesta, da je na tem delu Long Islanda vse še zelo prvinsko in mirno. Ribe sta kupovala pri lokalnih ribičih, zelenjava je le sezonska, ob večerih pa sta hodila v edino restavracijo v okolici.

»Drugače je kot na Roatanu, kjer prevladujejo turisti s križark, prebivalci na plažah prodajajo vse mogoče, ob obali pa so nanizani hoteli,« pove Neža. S Samom sta se z otoka ob honduraški obali vrnila pred kratkim. Tam sta nastopila na tekmi za karibski pokal in svetovnem prvenstvu ter domov prinesla pet odličij. Otok v južnem Karibskem morju je del drugega največjega koralnega grebena na svetu za avstralskim. Po španskih zavojevalcih, ki so z nasiljem in boleznimi z otoka zbrisali vse staroselce, so na njem kraljevali pirati, v zadnjem času pa doživlja velik turistični razcvet. Zaradi izjemno prosojnega in toplega morja je zelo cenjen med potapljači.

Žalosti me,
da se Jadra
turistično razvija
v čisto napačno
smer. Nič
trajnostnega
ni opaziti.

Samo Jeranko

Oba se razumljivo največkrat vračata na Hrvaško, kjer tudi trenirata, čeprav je za oba, posebno pa za Sama, večina Jadranskega morja že preplit­va. Poleg tega opaža vse več odpadkov, predvsem pa vsako leto manj rib. »Žalosti me, da se Jadran turistično razvija v čisto napačno smer. Nič trajnostnega ni opaziti. Res se še vedno najdejo čudoviti in odmaknjeni zalivi, a zdi se, da jih je vse manj.« Neža se z nostalgijo spominja Jadrana in otroštva na barki, ko opiše, da jo je vsa družina pošiljala po stvari, ki so padle s krova v morje. »Od pribora do loncev, celo po sidro sem morala, a sem seveda uživala v tem.« Tudi ona opaža spremembe v morju: »Včasih smo kozice lovili z golimi rokami, zdaj jih sploh ne vidim več. Ko se spomnim, kako je bilo, me še bolj žalosti, da zdaj pod vodo skoraj ni več videti življenja.«

Obema pa je všeč občutek domačnosti hrvaškega morja, prav zaradi let, ki sta jih preživela tam v svojem otroštvu. »Počutim se suverenega, vem, kaj pričakovati od vremena, morja. To je dopust, med katerim poležavam in ne počnem nič konkretnega,« pove Samo.
 

image
Nad globokomorskim jarkom ob Tenerifu sta plavala z mrkimi pliskavkami. Foto Samo Jeranko
Nepozabni pogled kita


Ko lahko izbirata, Samo in Neža raje iščeta divje in neobljudene kotičke planeta. »Zakaj bi že šla v New York? Mogoče zaradi prestopanja med leti,« v smehu pravi Samo. »Moj sanjski dopust bi bil ob morju, kjer se lahko potapljam s kiti, se družim s prijatelji na plaži in uživam v morskem življenju.«

S kiti, in sicer mrkimi pliskavkami, sta plavala na Tenerifu, to pa je bil v zadnjem času tudi njun edini pravi dopust, kar pomeni, da ni bil povezan s tekmovanjem. Kljub temu da gre za razvpito turistično destinacijo, ju je otok navdušil, saj pravita, da ob lenarjenju potrebujeta tudi veliko gibanja in akcije, Kanarsko otočje pa slovi prav po pestri paleti aktivnosti, ki jo ponuja popotnikom in turistom.

Plavanje s kiti in tudi morskimi psi je še naprej na vrhu seznama njunih želja, a se sprašujeta, koliko s tem škodita živalim. »Preveč nas je in preveč denarja imamo. Ni kotička, kamor ne bi prišli. Celo na Tongi, kamor si res zelo želiva, je takšen turistični naval, da so se kiti začeli umikati. Morali bi se naučiti sobivati z naravo in živalmi tako, da nismo agresivni do okolja,« je prepričan Samo. »Izkušnja s kiti je bila tako močna kot takrat, ko je med podvodnim ribolovom do mene prvič priplaval zobatec. To so tisti redki trenutki v življenju, ki se res zasidrajo v spomin. Želel bi si plavati z velikimi bitji, ki me zaznajo. Ne pravim, da bi tvegal po nepotrebnem, a če žival pride, pomeni, da me sprejema kot del svojega okolja, in to je čudovito,« pravi Samo, ki je bil včasih strasten podvodni ribolovec, v zadnjem času pa je puško skoraj popolnoma zamenjal za podvod­ni fotoaparat. »Ribolov mi vzame vso voljo. Rib vsaj na Hrvaškem skoraj ni več, po dnu pa ležijo gume in plastenke.«
 

Ni plaže brez plastike


Kdo b
razmišljal
o recikliranju,
če ne ve,
kako bo
nahranil otroka?

Neža Čeč

Pred plastiko niso varni niti najbolj odmaknjeni zalivi in morja, potrdita oba. »Ob mojem prvem obisku Bahamov smo zvečer potapljači pobrali vse odpadke s plaže okoli brezna. Čez noč je pihal vzhodnik in naslednji dan smo se samo debelo gledali, češ, ali nismo včeraj tega očistili,« grenko pove Samo. Neža se zamisli: »Sem zelo goreča okoljevarstvenica, a težko je pričakovati, da se bodo ljudje kar tako spremenili. Navajeni smo na udobje in temu se ne bomo odpovedali, če ne bomo imeli sprejemljive alternative.« Po njenem bi za proizvajalce izdelkov morali uvesti davek na plastično embalažo. Opozori še, da o recikliranju in ločevanju razmišljamo samo v državah z višjim standardom, drugje se ljudje razumljivo ukvarjajo s pomembnejšimi stvarmi, kot so odpadki. »Kdo bi razmišljal o recikliranju, če ne ve, kako bo nahranil otroka?«

image
Foto Leon Vidic


Kam pa bi šla, če denar ne bi bil ovira oziroma katere dežele so prve, ki si jih še želita videti? Nežo privlači Patagonija in treking, pa kolesarjenje v gorskem svetu. V en glas omenita še francoski otok Reunion v Indijskem oceanu, Galapagos, Tongo in Velikonočni otok. Vsekakor v divje, odmaknjene kraje, kjer bi lahko opazovala živali v naravnem okolju, se strinjata. »Kjer je veliko ljudi, je pač manj živali,« pojasni Neža.