Iz drame v teater in spet nazaj

Nik Škrlec je mlad igralec, umetnik, rekorder v recitiranju števila pi in novi voditelj oddaje Male sive celice.

Objavljeno
24. oktober 2016 19.58
Mankica Kranjec
Mankica Kranjec

Že z ulice se sliši ptičje čivkanje, ko se pri spodnjih vhodnih vratih na eni najbolj živahnih ulic v Ljubljani srečava z Nikom Škrlecem. »Z Nacetom, papigo, si včasih takole žvižgava,« se nasmehne, ko se odpraviva po stopnicah v prvo nadstropje. Igralec, absolutni rekorder v recitiranju števila pi in umetnik, je novi voditelj oddaje Male sive celice na Televiziji Slovenija. Rad se potaplja, zna voziti kontracikel, žonglira s petimi žogicami, zbira lego kocke, rad sestavlja rubikove kocke in najraje spi na avtobusih in vlakih. Nik je eden tistih ljudi, za katere se zdi, da vse, česar se lotijo, počnejo z resničnim veseljem.

Ko stopiva skozi vrata doma, kjer mladi igralec živi z dekletom Leno Hribar, se z žvižgom dobrodošlice najprej oglasi dveletni sivi žako. Ko se usedeva, je papiga z rdečim repom malce sramežljiva, nato pa Niku v pozdrav zakliče: »Lupčka!« »Njegovo polno ime je Nace Korl Levjesrčni. Postal je središče najinega gnezda. Z njim se veliko pogovarjava, ga učiva, včasih tudi peljeva na sprehod ali pa gremo skupaj na izlet,« pove Nik. Menda zna njun hišni ljubljenček med drugim zapeti uspešnico z youtuba I Play Pokemon Go. »Je zraven, ko se z Leno pogovarjava, pa tudi, ko se učiva gledaliških besedil,« pove Nik, ki je na zadnjem tekmovanju v recitiranju števila pi znova postal absolutni prvak. Zapomnil si je kar 3143 decimalk. Pravi, da ni matematik in da je tudi njegov spomin včasih raztresen. Impresivno število decimalk si je zapomnil z uporabo grške mnemotehnike palača spomina. »Veliko ljudi najprej pomisli, da je učenje številk muka. A je pravzaprav ravno nasprotno. To je zame žur. Gre za surovo kombinatoriko, ki mi odpre mnogo zanimivih svetov. Moja palača spomina je naključni generator podob. Je polna nenavadnih situacij, zanimivih obrazov realnih ljudi in dogodkov. Vsak lik ima svojo številko in svojo vlogo. Te vloge med seboj mešam, jih dopolnjujem in nadgrajujem,« pojasni.

Pošast iz Pomone v Nikovi zbirki lego kock. Foto: Mankica Kranjec

Mir pod gladino

Tako je nastala tudi magistrska predstava Naj gre vse v π ali kako sem si zapomnil 3141 decimalk. V torek se je z njo predstavil v Mariboru na 51. festivalu Borštnikovo srečanje. »Vesel sem, da lahko z občinstvom delim svoj domišljijski svet. Včasih je povsem absurden, ampak hkrati zelo lep, močan in presenetljiv,« razloži Nik. Zanj je domišljija polje, povezano z nenehnim ustvarjanjem. »Ko igram to predstavo, se počutim zelo varnega, saj je to moja predstava. Ničesar ne morem narediti narobe. Ves tekst je natančno napisan in določen, improvizacije je zelo malo. Vedno pa iščem zanimive možnosti, kje bi jo lahko igral, saj je predstava tehnično zelo neodvisna in nezahtevna,« še doda Nik.

Poigrava z mislijo, da bi jo nekoč izvedel pod vodo. Potapljanje na vdih je namreč njegova velika strast. S tem športom se je začel ukvarjati pred letom dni. »Zelo rad opazujem sebe, kako se učim ali kako spoznavam stvari. Zato bi vse, kar je mogoče, rad preizkusil pod vodo. Tudi igrati predstavo. Čeprav je to verjetno nerealen cilj, pa ravno njegova neuresničitev omogoča razvoj neke nove ideje ali možnosti,« razmišlja Nik. »Že kot otrok sem doma v kadi pod vodo zadrževal dih. Ko zdaj pomislim na to, vem, da ni bilo najbolj pametno ali varno. A saj veste, kak­šni so otroci. Vse bi radi preizkusili. Vse glasove in vse, kar se dogaja, človek pod vodo sliši drugače. To je bil vedno neki moj imaginarni svet. In še vedno je,« z nasmeškom pove. Nato resno nadaljuje: »To je nevaren šport, pomembni pa sta dobra telesna in psihična pripravljenost. Po svoje gre za svobodo letenja pod vodo. Mir, ki sem ga našel pod gladino, je nekaj posebnega. Naučil sem se umiriti in to mi pomaga tudi v vsakodnevnem hitrem tempu življenja.«

Vodenje Malih sivih celic predstavlja Niku poseben izziv, saj je to njegova prva tovrstna televizijska vloga. Foto: Mankica Kranjec

Na ulici je drugače

Bil je član potujoče karavane festivala Klovnbuf in je nastopal na festivalu uličnega gledališča Ana Desetnica. »Ulica zahteva prav poseben pristop. Tam si moraš zgraditi občinstvo in ves čas opazovati dogajanje. To mi gotovo včasih pomaga tudi na odru,« pove. Ljube so mu maske: »Imam jih lepo zbirko. Res je, da se za masko človek lahko skrije, a hkrati se povsem odkrije in tako razkrije številne svetove.« Član igralskega ansambla ljubljanske Drame je postal ob začetku letošnje sezone. Da so ga povabili v svoje vrste, je zanj velika čast. »Okrog mene je kup mojstrov, od katerih se lahko učim, in to je nekaj najlepšega in navdihujočega,« pravi.

Njegovi jesenski dnevi so pestri in včasih divji. »Imam vaje v Drami, potem hitim v Mini teater, nato zvečer nazaj v Dramo. Vmes pa še nastopam, snemam in še kaj. Oktober in november sta malce hektična, a v vseh projektih, ki jih zdaj delam, zelo uživam,« na hitro povzame svoje delovne dni. Na sporedu nacionalke je od sobote tudi oddaja Male sive celice, v katero je 24-letni Nik s svojo mladostjo vnesel novo energijo. Pravi, da je vodenje zanj nov izziv. »Gre za popolnoma prenovljen koncept. To je tudi moja prva tovrstna televizijska vloga. Otroci, s katerimi se srečujem, mi dajo veliko zagona. Z njimi ves čas raziskujem in od njih se vedno kaj novega naučim,« pove. V Mini teatru se te dni pospešeno pripravlja na predstavo Nemoč, ki bo luč sveta ugledala konec novembra, v Drami pa bo 11. novembra v predstavi Pomona režiserja Jaše Kocelija zaigral v vlogi Charlieja. »Moj lik se zateka v domišljijske svetove, da bi ubežal groznemu svetu, ki je poln posameznikov, katerih zgodbe se med seboj ves čas prepletajo,« del psihološke srhljivke razkrije Nik Škrlec. Nedavno je v svoji zbirki lego kock našel prav posebno figuro: »Imam Hamleta in še nekaj drugih junakov. Začel sem jih zbirati pred dvema letoma, šele pred kratkim pa sem ugotovil, da imam v zbirki tudi pošast, ki jo moj lik igra v Pomoni,« še pove prijetni mladenič.