»Iz muhe rad napravim slona«

Luka Marčetić, režiser najbolj gledanega slovenskega fima Pr' Hostar o svojem delu.
Objavljeno
28. julij 2017 12.55
Luka Marčetič, slovenski igralec, režiser in scenarist. Ljubljana, 24. julij 2017 [Luka Marčetič,portreti,Ljubljana]
Brane Maselj
Brane Maselj

Zrežiral je najbolj gledan slovenski film po letu 1991. Od lanskega oktobra do srede tega meseca si je film Pr' Hostar ogledalo rekordnih 210.000 gledalcev. Z Gorenjskimi gaunarji je zdaj 31-letni Marčetić začel sodelovati že leto prej, ko so skupaj posneli parodijo na izumetničenost umetniškega filma Prepovedani izliv. Pri Pr' Hostar so si skupaj dovolili izliv, ki je več kot zadovoljil slovensko občinstvo. Marčetić je poleg režije v njem prevzel tudi vlogo hrvaškega kupca hotelčka na Gorenjskem, v katerem se osebje upre nepošteni prodaji in na koncu zmaga.

Ali bi lahko Pr' Hostar doživel kakšno nadaljevanje?

Tega odgovora nihče od nas ne pozna. Včasih se mi zdi, da ne, a tega ne bi upal trditi, ker me zelo zanima, kaj se zgodi z liki iz filma. Če sem iskren, se ne bi branil še enega takšnega filma. Fantje imajo v sebi dovolj kreativnosti, da bi zlahka posneli še enega.

V štirih trailerjih, ki ste jih nalagali na youtube, je pravzaprav še veliko zabavnega materiala, ki ga niste uporabili.

Da, res je. Dejan Krupić in Goran Hrvaćanin, ki sta scenarista, sta za osnovo filmskega zapleta vzela zgodbico iz četrte epizode, v kateri pride Hrvat kupovat hotel, mislim, da celo po resnični zgodbi. Ko je bila prva različica končana, je bila dolga kar dve uri in deset minut. Nato smo zaradi dinamičnosti dogajanja veliko prizorov izrezali. Moje stališče in tudi izkušnja je, da je bolje, če si gledalec, ko gre iz kina, reče, kako hitro je minilo, ne pa da se mu je morda vleklo. Ko med gledanjem filma pogledam na uro, že vem, da je to slabo znamenje za ta film.

V filmu ste tudi sami zaigrali, prav tako igrate v svojih projektih. Ali gre za to, da radi igrate, ali pa igrate zaradi kadrovske nuje?

Ha, to drugo bo verjetno kar pravi odgovor. Zdi se mi, da je logistično najlažje izpeljati produkcijo, če kar sam zaigram kakšne vloge. Če režiram, je razumljivo, da znam odigrati vlogo, ki sem si jo zamislil. Tako je vsaj bilo doslej, ko smo snemali v glavnem krajše, gverilske projekte.

Kot najstnik ste se s starši iz okolice Zagreba preselili v Brežice. Sanjate v slovenščini ali hrvaščini?

Mislim, da kar mešano; včasih se zalotim, da razmišljam bodisi v enem bodisi v drugem jeziku. Zdi se mi, da je zadnje čase začela prevladovati slovenščina, kar mi je delalo nekoliko težav pri Hostarju, kjer sem igral Hrvata. Ko smo pisali moj tekst, sem ga poslal kar kolegom v Zagreb, da so mi ga posodobili z novimi slengovskimi forami.

Pri Pr' Hostar ste bili režiser in igralec. Ste nekoč želeli biti predvsem igralec?

Da, to je bila moja dolgoletna želja, a ko sem začel snemati svoje filmčke, sem ugotovil, da najraje ustvarjam tako, da druge usmerjam, kaj in kako. Počutim se bolj ustvarjalnega kot pri samem igranju. Vendar mi je igranje še vedno ravno dovolj všeč, da si vsake toliko želim kakšno manjšo vlogo, večje so, če si tudi režiser, prezahtevne, saj nekaterih aspektov sam ne morem nadzirati. Raje imam manj funkcij, da se lahko tem bolj posvetim.

Omenili ste gverilske projekte; ali je ta gverilskost v partizanski taktiki nekaj na hitro posneti z majhnimi sredstvi in z velikim učinkom ali v kakšnem idejnem delovanju proti obstoječemu sistemu družbenih in kulturnih konvencij?

Mislim na anarhičen način produkcije; to je, da se na hitro z danes na jutri dogovoriš in že tudi posnameš. Da skupinica treh ali štirih ljudi posname filmček, morda kar z mobitelom, brez kakšnih vnaprejšnih priprav in dolgih razglabljanj. Samo prideš na lokacijo, upaš, da te ne odženejo, in posnameš. Veš, da imaš malo časa, saj hitro koga zmotiš in lahko pokliče tudi policijo.

Ali se to tudi dogaja?

Se je, a k sreči samo nekajkrat; tudi pri Pr' Hostar smo nekoč imeli težave, ker smo snemali kar v hotelu, ki je obratoval in je bil poln gostov. Niso si mogli privoščiti, da bi ga zaprli in jih kar odgnali, mi pa nismo nič plačevali. Včasih se je kakšno snemanje zavleklo pozno v noč in so se gostje nato pritoževali, češ da smo preglasni.

Junaki vaših kratkih filmčkov tako v nadaljevanki V dvoje kot v Moje asocialno življenje delujejo, kot da si po eni strani radi zakomplicirajo življenje z malenkostmi, po drugi pa so apatični do vsega. Je to utrip vaše generacije?

Da, mislim, da je to res, čeprav ne bi rekel, da to posebej kritiziram. Črpam pač iz tega, kar se mi v življenju dogaja. Če se, kot pokažem v Asocialnem življenju, pogovarjam z nekom, ki nosi med pogovorom sončna očala, me zmoti, da ga ne morem gledati v oči in je socialna interakcija okrnjena. Takšne malenkosti rad predstavim v igri. Iščem situacije, ki so lahko povsem miniaturne. Občutek imam za to, da takšne situacije prepoznam kot posebne, in jih nato problematiziram. Rekel bi, da iz muhe rad delam slona, iz tega pa nastaja moj humor, ko nekaj pripeljem do skrajnosti. Prikazovanje gole realnosti me ne zanima, raje se iz nje norčujem. Pri tem izhajam iz sebe, saj se zelo rad delam norca tudi iz sebe. Obožujem like, ki so »luzerji«, zmagovalci mi niso zanimivi.

Mat'. Foto: Karantanija film

Ali bi bilo sploh mogoče na zabaven način predstavljati zmagovalce iz vaše lastne generacije?

Mislim, da zelo težko. Tudi v scenarijih, kjer gre vsem dobro, težko napraviš zanimive situacije.

Prepoznate neko temeljno držo in jo potem tako poudarite, da postane smešna?

Da, tako je tudi z liki iz Pr' Hostar; vedno se zabavamo nad temi liki v filmu in jih namerno skarikiramo še bolj ogabne.

A hkrati nekaj sporočate tudi o današnjem času. Če pogledava Matevža in njegovo ostarelo mamo, se zdi zelo slovensko, kako je sin razvajen in kako ga mati ne zmore nehati razvajati.

Da, to je zelo resnično v naši generaciji. Veliko je moških pri 30 in tudi starejši, ki so še vedno doma. So tudi takšni primeri, ko oče sina odseli v drugo stanovanje, nekaj jih poznam, a vidim, da se takšni fantje ne znajdejo, ker so nedorasli in potem se dogajajo zabavne situacije. Tu je vrelec dobrih idej, ki jih premalo eksploatiramo za svoje filmske projekte. O tem sem želel posneti celotno serijo, a sem bil še premlad. Imel sem komaj 24 let in še ničesar nisem razumel. Šel sem na POP TV do receptorja, da me spusti do programskega direktorja, ta pa me je poslal domov, da naj se najprej po telefonu dogovorim. Nato sem dva tedna vsak dan klicaril, a nikogar nisem dobil.

Če ga pokličete zdaj, verjetno takoj dvigne?

Zdaj se pogovarjava, a takrat sem bil še premlad, moral sem še malo zrasti. Upam, da bom nekoč lahko nadaljeval to tematiko osamosvajanja; zanimajo me tudi medčloveške interakcije in kako se življenje hitro spreminja. Ko sem prvič snemal Moje asocialno življenje, še ni bilo toliko pametnih telefonov, niti komunikacije, kot jo poznamo danes; ni bilo snapchatov, whatsappov, instagramov, ni bilo vsesplošnega kazanja lastne vsakdanjosti, kot je to danes, čeprav je minilo komaj pet let. Nastale so različne subkulture, in če greš malo med ljudi, lahko najdeš veliko zanimivega filmskega gradiva.

Vaša nanizanka kratkih filmčkov V dvoje problematizira načine sobivanja v dvoje. Ali je to v vaši generaciji velik izziv?

To je zagotovo velik izziv, saj je razmerje kakor nenehna vojna. Razmerja so tudi precej različna, ko imaš dvajset ali ko si star trideset let.

Spominjam se detajla iz V dvoje, ko par čaka na dvigalo. On je apatičen, ona pa, zelo dinamična, napove, da ne bo čakala in gre kar po stopnicah, a on se zato niti ne zmeni. Je to način sodobne enakopravnosti spolov?

Njega pač prikazujem kot tistega, ki se mu nič ne ljubi; raje počaka na dvigalo, čeprav bo zato porabil več časa. Želel sem samo njo prikazati kot bolj aktivno, ki bo prevzela pobudo. Res pa je, da se zdaj razvija tip popolne enakopravnosti, za kar se tudi zavzemam. Tudi v tej drugi sezoni, ki jo pravkar snemamo, namenjamo temu pozornost. V prvi je bilo še vse precej stereotipno; pač dva mlada para v vsakdanjih situacijah, zdaj pa smo vključili tudi drugačne tipe parov.

Iz vašega projekta zdaj torej nastaja prava TV-nanizanka?

Da, takrat smo posneli deset 15-minutnih filmčkov, ki so bili na ogled samo na Voyo TV, zdaj pa bo to humoristična nadaljevanka z osmimi 25-minutnimi epizodami. Snemamo predvsem v Ljubljani, saj bi druge lokacije podražile produkcijo.

So vas na POP TV vzeli v službo?

Prej sem tam delal kot kreativni grafik, zdaj pa sem šel zaradi številnih projektov kar na svoje. Všeč mi je, da se moje delo počasi razvija od gverilskega načina do polprofesionalnega in profesionalnega in da se medtem nenehno učim.

Kje ste se učili režije?

Samo s preučevanjem drugih, z branjem knjig, gledanjem filmov, intervjujev z različnimi režiserji, včasih tudi s pomočjo lekcij od drugih. Tako se lahko veliko naučiš, največ pa prinese praksa.

Veliko berete, znate se izražati, toda ali znate tudi pisati?

Knjige ta hip gotovo ne bi znal napisati, čutim pa, da bi nekoč v prihodnosti lahko samo pisal, ne pa igral ali režiral. A zdaj čutim do pisanja nekakšno spoštovanje. Razumem tiste, ki pravijo, da je najtežje, ko se znajdeš pred praznim papirjem in si moraš začeti izmišljati tako rekoč iz ničle.

Je prav tako težko stopiti pred kamero?

Ni povsem preprosto. Sam sem pri svojih vlogih vse najprej napisal, čeprav morda ni videti; nič od tega ni povsem spontano. Vedno se malo pripravim, to bi priporočil tudi drugim vlogerjem, ker sicer se opazi na izdelku, da je kaotičen in neorganiziran.

Ali je vsesplošnost nastopanja v vlogih in na družabnih omrežjih pomembno vplivala na to, da se je mlajša generacija sprostila tudi pri filmski govorici?

To je gotovo zelo pomemben dejavnik. Gledalci so se vedno spraševali, češ, zakaj igralci tako govorijo, saj to ni realistično. Res pa je, da je težko pisati tako, kot se ljudje v resnici pogovarjamo – tudi sam opažam, da me pri pisanju vleče v izumetničene dialoge –, ko pa napraviš vajo, vidiš, kakšne težave imajo igralci in da ne zveni kot na ulici. To pa je namen, kajne, če predstavljaš dogajanje med mladimi ljudmi v nekem mestu. Če mora igralec tako govoriti, dobi povsem drugačen izraz na obrazu, opazi se, da je začel igrati. Zato tudi sam spodbujam igralce, da vzamejo napisano besedilo samo kot osnovo in povedo bistvo po svoje.

Občutek je, da se na vaših snemanjih tudi veliko zabavate.

Res se, veliko je zabave in smeha. Prijatelji smo in tu je veliko kemije, zaradi katere je tudi snemanje lahko bolj uspešno. To utegne biti tudi nevarno, saj se vsi preveč sprostijo in potem trpi delo. Jaz sem tisti policist, ki žogo umirja in prepoveduje zabavo, vendar le toliko, da ne pade pozornost. Pomembno je, da lahko vsakdo pove svoje mnenje tako o svojem delu kot o delu drugih. Če pa gredo prek svojih meja, je na to treba opozoriti brez negativne energije. Še prerado se zgodi, da se v takšnih kreativnih odnosih ljudje skregajo. Poleg tega rad delam z ustaljeno ekipo. Ko najdeš sproščene in nadarjene ljudi, ki nimajo kompleksov, jih pač hočeš zase. Če vzameš sodelavce, ki jih še ne poznaš, je to lahko tvegano za projekt.

Koliko zaslužka prinese najbolj gledan slovenski film?

Kolikor vem, se je govorilo o najmanj milijonu evrov, a pri tem vzamejo svoje deleže država, distributer in kinodvorane; te si odrežejo največji kos pogače, da lahko sploh pri njih predvajaš. Na koncu nam je ostalo malo manj, kot dobi en nizkoproračunski slovenski film, kar smo razdelili na veliko ljudi, ki so sodelovali pri projektu, in pokrili stroške med produkcijo filma, ki smo jih takrat poravnavali iz lastnih žepov. O bajnih filmskih zaslužkih pri nas žal lahko samo še naprej sanjamo.