Iz riti čez ride

Saj bi bilo fino modrovati o avtu, sestavljenem iz 700 kosov, ki ga žene 1,6-litrski turbobencinski motor, štirivaljnik, pa o 400 njutonmetrih navora, za Newtona in metre ste ločeno gotovo slišali, pa 280 konjev ... A speljali bomo drugam.

Najprej h krilaticam, s katerimi primitivci božamo svoj avto ego. Vemo, ženska v avtu, edino vprašanje je – je huje, če avto vozi ali je sovoznica? Če vozi, no ja, ne bi podrobno, če je na desnem sedežu, v Sloveniji, pa neprestano govori. Konec primitivnosti.

Zelo rada govori tudi 35-letna Idrijka Blanka Kacin, kar pa enako mladega Roka Turka, iz Idrije, ne moti. Nasprotno. No, če hočeš iz Idrije približno normalno z avtom po ridah do Ljubljane, je najbolje, če si relist. Turk je od leta 2001, Blanka je njegova sovoznica.

Štala, v kateri je 280 konjev, se imenuje peugeot 208 T16, z njo posadka Turk-Kacin letos dirka v državnem prvenstvu, v katerem »je šest dirk, plus nekaj dirk v tujini za test. Dirke so najboljši trening.« Saj včasih vadijo tudi zasebno, imajo možnost zapreti kako cesto, ampak dirka je, če tako rečem, ona sama in priprava nanjo. Turk vozi v razredu R5, to je mednarodni razred, »najvišji razred evropskega prvenstva, višji je le za svetovno prvenstvo, WRC«, primerjalno pa bi R5 sodil v WRC2.

Krat dvajset

Zasnova peugeota 208 je enaka pri onem za civile, iz trgovine, in dirkalnem. Če običajen pežojček 208 stane od 13.000 evrov gor, za dirkalnik od njega vzamejo le obliko karoserije, dirkalni ima štirikolesni pogon, sekvenčni petstopenjski menjalnik, širši je za 20 do 25 centimetrov, »samo motor stane 36.000 evrov«, vse komponente so tako nadgrajene, da je avtomobilček vreden 250.000 evrov. In če dodamo, da je cenovno razmerje med razredoma R5 in WRC ena proti štiri, o denarju umolknimo. Proizvajalci, tako Turk, imajo monopol nad rezervnimi deli, »sklopke ne morem kupiti kar pri proizvajalčevem dobavitelju, ampak le pri proizvajalcu«.

Avtomobile mu je vsa leta pripravljal oče Igor, letos je to delo lastnika avta OPV Racing cars Tomaža Kaučiča. Kdo financira njegovo dirkanje? »Sponzorji in iz svojega žepa.« Turk je voznik v reklamah za avte, »tam mora voziti profesionalec, potrebna je odgovornost, znanje«. Pravi, da s tem preživi. In reklam je veliko.

Na domačih cestah mu manjka le še naslov »v generalni razvrstitvi«, v nižjih razredih je pobral vse, »dvakrat sem zmagal tudi v prvenstvu srednjeevropske cone razreda 2WD, leta 2011 sem bil evropski prvak v 2WD z Enejem Ložnarjem. Z njim sem vozil 13 let, on je kot sovoznik pobral vse, kar je mogoče.« Naslove.

Ta hip pri nas ni relistke, sovoznice so, vse več jih je. In reli je spet v vzponu. Za težke čase pravkaršnje minulosti ni bila kriva le recesija, tudi šepava organizacija, k priljubljenosti pripomorejo tujci na dirkah ...

Zdaj pa k posadki. Že leta 2011 je Blanka Roka na eni dirki rešila, vskočila kot sovoznica, »leta 2014 sem z Enejem vozil državno prvenstvo, z Blanko Michelinov pokal v Italiji, leta 2015 sva do polovice sezone tekmovala skupaj«. Potem Blanka zanosi, letošnja sezona bo prva skupna v celoti. Medklic, Blanka in Rok sta posadka, par ne. Pred njima je še zadnji, domači reli čisto na koncu oktobra, naslov čaka za ovinkom, a, poudari voznik, »ni še odločeno«.

Govor, nadzor

Včasih v vsakdanu ne vemo, kdo pije in kdo plača, v nadaljevanju pogovora v troje jaz nisem, kdo vozi in kdo ne. Blanka je k reliju prišla, ker »sem bila veliko v relistični družbi«, pa njen partner je karting vozil, kot sovoznica je začela leta 2009. »Rada govorim, rada imam nadzor,« sovoznik, sovoznica vodi voznika. »Moraš biti psiholog, popolnoma morava zaupati drug drugemu,« razlaga lisičjelasa navihanka. Da bi sama dirkala, je ni zanimalo nikoli. Zasebno pa se za njo ne nabira kolona.

Radar, potna knjiga, je zbir oznak za vsak kanec proge. To ima na dirki v rokah sovoznica. Sovoznica bere, voznik vozi. Vozi z očmi ali ušesi? »Tako z očmi kot ušesi,« odvrne Turk. Pred dirko se posadka pelje po progi in opravi natančen radarski opis, »narek radarja«, v drugo preverita, koliko nenatančnosti, koliko napak sta storila, »koliko levih in desnih ovinkov sva zamenjala«, se posmejimo. Bolj kot ovinki je pomembna natančnost opisa, linija, saj »opis poteka pri 50, 60 km/h, na dirki gre pa lahko 150 in morava vedeti, kako se bo avto obnašal pri največji hitrosti«. Zapiske lahko dopolnjujeta, za drugo rundo. Hitrostne preizkušnje odpeljejo dvakrat.

Zapiski »te lahko upočasnijo ali ne. Lahko so prepodrobni ali preambiciozni.« Radarsko znakovje, šifre, je natančno, čeprav se v opisu včasih, povesta, »znajde tudi beseda mogoče«. Dejansko pa, Rok: »Reli se vozi po radarju.« Brzince, hitrostne preizkušnje, naštudiraš z ogledi, videi, bistvena pa sta tempo in točnost nareka. Branje ne sme biti ne prehitro ne prepočasno. Dobro je, če zna voznik ne glede na vse cesto brati, sovoznica pa mora imeti čim manj sprotnega dela. Dejstvo je, da večino domačih relijev posadke poznajo, večinoma gre po asfaltu. Tako da se s preskušnjami pretežno ne srečujejo premierno.

Značaj. Strinjata se, Turk je miren, »jaz pa sem vzkipljiva, hitro pokažem, če me kaj razjezi«. Po domače slišim: »Če zmahava, jukam.« Če ne, pa kolne.

Gremo naprej, radarsko. Voznik pove, da je slabo, če ima sovoznik vozniške ambicije. Ker mu misli, pogled uhajajo k vozniku, nezavedno razmišlja, kako bi sam zvozil ... Če pa »ovinek izvedem, kakor mi Blanka prebere, je to zaupanje.« V podzavesti čutita, ali si zaupata. »Popolnega zaupanja ne moreš natrenirati, to je timski šport.« In težko bi sovozila, če se ne bi tudi zunaj peugeotove školjke dobro razumela. Na dirkah sta več dni tik drug do drugega. V avtu, v sobi ... »Zmagava, zgubiva, odstopiva – skupaj.« Okolica, poznavalci in nepoznavalci, pa seveda ve, kdo ima v rokah volan. No, misli, da ve.

Pravijo, da voznik reli lahko zmaga, sovoznik pa ga izgubi, pogubi. Rok: »Jaz sem brez nje lahko enako hiter, dokler si progo zapomnim.« Ona brez njega se, logično, ne more peljati. »Če so kljukice,« serpentine, »jih bereš tekoče, pri veliki hitrosti berem dva, tri podatke vnaprej.«

Kot z dronom

Blanka minimalno iz avta gleda, ker sedi nizko in ni visoka, tudi vidi malo, gleda v radar, progo čuti v riti, povesta. Voznik pa, »voziš iz trebuha, riti, v podzavesti se moraš gledati iznad avta,« kot z dronom. Fiksiran si s pettočkovnim pasom, med vožnjo odreveniš, glavo moraš držati nazaj, ne smeš se ubadati z nepotrebnimi mislimi, »nujna je koncentracija, in tudi ta jemlje moč.« Kdor ni telesno pripravljen, ga začne drugi dan pobirati. Reli je izjemno naporen, ko gre zares, »imamo pulz 170, 180, na dirko zgubim dve kili, na dan spijem štiri litre vode«. Rok namreč. Ko si mlad, med 18. in 28. letom, hočeš »še, še, še«, potem spoznaš, da je reli tek na dolge proge, vprašanje taktike, izkušenj, potem je treba znati mlajše junce nadzorovati.

Pri vsem gre bolj za psiho kot fizis. In strah? »Mora biti tvoj zaveznik, ne sme te ustaviti, a ne smeš ga potlačiti.« Blanka: »Nimam cajta tuhtati, če začneš, si lahko prepozen ...« Turk po barvi, tonu Blankinega glasu zazna, če jo je strah.

Vožnja iz riti, z očmi, ušesi, zavestjo, podzavestjo, s fiksiranim telesom, usmerjeno mislijo, voznik, sovoznica, delčki sekunde prezgodaj, prepozno. In kaj bo tisti na levi naredil, če pred seboj zagleda desni, od desno sedeče pa sliši, da drvita v levi ovinek?

Blanka ima leto in pol staro dete, Rok gre konec meseca (z Blanko) po naslov prvaka, novembra pa bo očetovski prvak. Prvič očka. A to sta ločeni zgodbici in pustili smo stati, da z relijem nimata neposredne zveze.