Iz telekomunikacijskega kaosa v sladko peko

Drži: otroci spremenijo življenje svojih staršev, razsežnosti pa so lahko takšne in drugačne. Ko je Špela Peternelj za hčerkin prvi rojstni dan spekla in po svoje okrasila torto, je nezavedno odprla novo poglavje v svojem življenju: od peke za prijatelje do popoldanske obrti, od odpovedi v službi do samostojne podjetnice, ki ustvarja drugačne torte. Takšne, ki pripovedujejo zgodbo.

Okoli domače pečice se je Škofjeločanka motala že kot osnovnošolka in redki so bili konci tedna, da pri njih doma na mizi ni bilo rulade ali peciva. A življenje jo je odneslo povsem drugam: kot informatik se je zaposlila pri slovenskem telekomunikacijskem operaterju in tam preživela, kot pravi, trinajst stresnih let. Potem je njena hčerka Ana praznovala prvi rojstni dan. »Želela sem narediti nekaj posebnega. Brskala sem po spletu, odkrila sladkorno maso za oblikovanje in jedilne barve, izdelala figurice.« Ko jo je postavila na mizo pred povabljence, je odraslim vzelo dih, malčkom pa prekipelo od navdušenja. »Nato so si nekaj podobnega želeli tudi prijatelji, pa prijatelji in sorodniki prijateljev, naročil je, skratka, prihajalo vedno več, da sem jih komaj dohajala.« V začetku je vse delala brezplačno, nato zaračunavala toliko, da si je povrnila stroške za sestavine, in ker dela kar ni zmanjkalo, je sčasoma registrirala popoldansko obrt.

A usklajevati dve službi in skrbeti za dva majhna otroka je kmalu postalo skoraj nemogoče. »Le delo in hitenje, z otrokoma sem bila vedno manj, tudi zbolela sem.« Nato sta z možem Petrom sedla za mizo in naredila izračune, ali bi jim zneslo, da pusti službo in se oprime le dela, ki jo bolj veseli. »Sama ne vem, ali bi se odločila, a mož je menedžer, ki zna motivirati, spodbuditi in predvsem organizirati. Dala sem odpoved in se vrgla v vodo,« pravi in takoj doda, da ji ni prav nič žal, čeprav dela precej več, kot če bi hodila v (zgolj eno) službo.

»Za zdaj vse naredim sama, kar zahteva čas, zato sprejemam naročila vsaj tri tedne prej.« A peka in nadevanje torte vzameta še najmanj časa; izdeluje jih kot »domače torte«, pri čemer ne uporablja umetnih krem iz praškov, ampak po dogovoru z naročnikom nadeve iz raznovrstnega sadja, čokolad ali mlečnih izdelkov, po potrebi tudi brez sestavin, ki so (lahko) alergene. Veliko dlje se zamudi pri oblikovanju in okrasitvah. »Prepričana sem, da stranke pri meni prvič naročijo torto prav zato, ker jih premami njihova podoba, mislim pa, da je okus tisti, zaradi katerega se vrnejo. Pogosto me namreč po praznovanju pokličejo in povedo, da jim ni ostal niti košček torte, ker je bila tako okusna.«

A rek, da jemo z očmi, vseeno drži, omejitev pa, kot bi lahko sklepali po Špelinih tortah, skoraj ni. »Poskušam narediti prav vse, kar si stranke zaželijo, tako da je vsaka torta unikat, pri čemer največ časa vzame ročna izdelava figur. Kakšna mi vzame tudi po več ur. Zlasti na otroških tortah jih je navadno več, kar zato zahteva toliko več časa.«

Od avtodoma do šminke

Tudi oblike tort so samosvoje. Okroglih in kvadratnih izdela zgolj za vzorec oz. le za osnovo, iz katere izreže like in oblike, saj si ljudje, ki naročajo pri njej, večinoma želijo zares nekaj posebnega, in tako pod njenimi rokami nastajajo torte v obliki smuči, žoge, kitare, hišice ali celo blazine za klekljanje v košarici. Tudi čipke oblikuje sama iz posebne mase in jih pogosto uporabi za okrasitev poročnih ali krstnih tort. Ne le poročne, ampak tudi tiste, ki so namenjene večjemu številu povabljencev, ponavadi izdela v dveh ali več nadstropjih. »Takšne torte zato potrebujejo posebno podporno strukturo, da sploh stojijo. To iz lesa, po meri za vsako posamezno torto, izdela moj oče, nekdanji mizar,« je opisovala Špela med oblikovanjem koles za Oliverjev avto. »Ja, tale naš Oliver na torti bo menjal kolo na avtu,« je pojasnila, kako si je zamislila okrasitev z junakom iz risanke v glavni vlogi.

»Vedno težim k temu, da torta pripoveduje neko zaokroženo zgodbo, torej da figure niso kar tako razstavljene po torti, ampak tvorijo pripoved.« Zato pregleda ogromno risank, prelista številne slikanice in otroške knjige – da spozna osnovno zgodbo, si zamisli svojo, »tortno«, ter čim bolj verodostojno izdela želeno figuro. Ali pa se pri naročniku pozanima o strasteh slavljenca ali slavljencev in potem na torti upodobi celo lovsko druščino, babico, ki v gugalniku plete iz volne, sladko balinišče ali zasebno plažo z valovi in palmo vred, izpiljeno do zadnje podrobnosti.

Njen delovni kotiček je tako videti kot ustvarjalnica s številnimi čopiči, barvami in različnimi plastičnimi pripomočki za oblikovanje, v kar je v preteklih letih vložila že več tisoč evrov. Hkrati je odkrivala nove in nove sestavine, pri čemer ji je bilo vodilo predvsem to, da so užitne. Po letih izkušenj zdaj ve, kako je treba posamezno sestavino (z)mešati, obdelati, sušiti, da iz nje dobi tisto, kar želi. »Za okrasitev poleg bele sladkorne mase uporabljam še modelirno čokolado, model pasto, t. i. royal icing, masleno kremo ali smetano, medtem ko sestavine za nadev torte nakupim tik pred začetkom peke, da so sveže in okusne.«

Na teden izdela pet do osem tort, njen rekord pa je 18 biskvitov v enem tednu (od tega tri trinadstropne torte), kar pa je bilo »skoraj neživljenjsko«. Najhuje je od četrtka naprej, takrat dela od jutra do večera, saj pride večina strank po torto v petek ali soboto dopoldne, in ker vse dela sama, mora biti izjemno dobro organizirana. »V nedeljo natančno pregledam vsa naročila in si pripravim točen seznam vsega, kar potrebujem za posamezno torto. V ponedeljek in torek večinoma zrišem in oblikujem figurice, nato se začne peka biskvita, nabava svežih sestavin, nadevanje in okraševanje.« Čeprav gre za filigransko delo, pravi, da jo to zelo sprošča in da je veliko bolj mirna, kot je bila v prejšnji službi. »V tem sem se pač našla in med delom uživam, čeprav ga je ogromno. Če sem zelo pridna, na mesec zaslužim nekoliko več, kot sem prej s šesturnim delavnikom, le da je moj delavnik zdaj krepko daljši,« povzame še ekonomski izplen.

Ročno delo podcenjeno

Njene torte pač niso poceni, če bi se človek vtaknil le v ceno, če pa jo pogleda tako, kot bi jo moral – kako detajlno je izdelana, koliko ur truda je šlo za to in iz kakšnih sestavin je –, potem 80 evrov, kolikor znaša povprečna cena za dvajset kosov, ni veliko, je pa res, da vse skupaj pogosto nanese še precej več. »Več ko je dela z njo, dražja je torta, pa tudi uporaba svežih sestavin namesto umetnih praškov in primerna embalaža naredita razliko v ceni,« strne in doda: »Torte, no, ročno delo na splošno, je pri nas zelo podcenjeno. Takšne, izrezane v točno določeno obliko, pri nas stanejo okoli 150 evrov in veljajo za drage, a v tujini jih je nemogoče dobiti za manj kot 300 evrov. Seveda se zgodi, da se kdo oglasi pri meni, a se potem ravno zaradi cene ne odloči za naročilo in gre drugam, a tako pač je.« S konkurenco se ne obremenjuje, vseeno pa spremlja, kaj počne – zdaj, ko ima skoraj vsakdo vse na spletu, tako kot ima tudi sama, je to precej laže.

S promocijo se ji še ni treba ukvarjati, ker gre dober glas o njej od ust do ust, naročil ji ne manjka, poleg tega je ravno pred kratkim naredila nov velik korak v svojem poslu. V Kranju je najela prostore, v katerih si je uredila pekarnico, hkrati pa vložila v nakup večje pečice, v kateri lahko speče do pet biskvitov hkrati.

Nad vhodom se pne napis Torte Špela, ljudje jo, kot pravi, pač že nekaj časa prepoznavajo pod tem imenom. »Zdaj že lahko rečem, da sem si ustvarila ime, v to vložila veliko dela, zato ga ne bi rada kar tako zapravila,« odgovori na vprašanje, koliko časa bo še lahko za vse sama. »Komaj mi še uspeva, zlasti poleti je noro, kakšno naročilo moram tudi zavrniti in zavedam se, da si bom morala omisliti pomoč. Že zdaj mi domači pomagajo pri odgovarjanju na povpraševanje, naročilih, embalaži, osveževanju spletne strani, nakupih sestavin, tudi z varstvom otrok, a za izdelavo tort, kar je povsem druga zgodba, sem sama. Sem pa zelo nezaupljiva, človek, ki želi imeti vse pod nadzorom,« prizna.

A vseeno, to bo zagotovo naslednji korak, saj ima v glavi že načrt širitve svoje dejavnosti. »Že nekaj časa sanjam o tako imenovanih vitrinskih tortah, torej dnevnih sladicah, pri katerih ne bi bil tolikšen poudarek na videzu, ampak predvsem na okusu, na voljo pa bi bile vsak dan, sveže pečene. Načrti, skratka, so, koliko se bodo uresničili, pa bomo šele videli.«