Izdatki za hrano razkrivajo življenjski standard

Slovensko gospodinjstvo je po zadnjih zbranih podatkih za hrano na leto porabilo povprečno 2424 evrov ali 12,43 odstotka denarja, ki ga je imelo na voljo. »Delež hrane v izdatkih se postopno zmanjšuje,« pravi dr. Aleš Kuhar z biotehniške fakultete. Stroški za hrano so tesno povezani z življenjskim standardom, poudarja Brigita Vrabič Kek s statističnega urada. Mnogi se nakupovanja lotijo z razmislekom, da ne bi v shrambi nastajale odvečne zaloge.

Tudi hrani, tej osnovni človekovi potrebi, pripada svetovni dan. Združeni narodi so ji leta 1979 namenili 16. oktober in zdaj nanj tako ali drugače opozarjajo v 150 državah. Med podatki, ki so za posamezne države posebno pomembni, je delež denarja, ki ga morajo gospodinjstva nameniti za to temeljno potrebo. V Sloveniji se je po izračunih statističnega urada ta delež v petnajstih letih, od leta 2000 do 2015, zmanjšal s 16,26 na 12,43 odstotka.

Drugačna kakovost, nižja cena?

»Če pogledamo podatke za razvite narode, vidimo, da na primer ameriško gospodinjstvo za hrano porabi manj kot 10 odstotkov sredstev, ki so mu na voljo, v Luksemburgu okoli devet odstotkov. V nerazvitih državah je delež veliko večji. V BiH in v Srbiji recimo doseže okoli 20 odstotkov, v najrevnejših državah, na primer nekaterih afriških, tudi od 40 do 50 odstotkov razpoložljivih sredstev gospodinjstev,« pravi agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar, ki se kot raziskovalec ukvarja tudi z razmerji v trgovini s kmetijsko-prehranskimi izdelki, navadami potrošnikov, politiko trgovcev in ponudbo na njihovih policah.

V povezavi s slovenskimi izdatki za hrano opaža zanimivo nasprotje, ki mu, kot prizna, še ni prišel do dna: »Zanimivo je, da se izdatki gospodinjstev za hrano zmanjšujejo, čeprav se ta povprečno draži, resda ne v visokih odstotkih, v zadnjih petih letih za kakšnih štiri ali pet odstotkov. Slovenske plače v tem času niso kaj dosti zrasle. Nisem še našel odgovora na vprašanje, zakaj se ob takšnih podatkih delež izdatkov za hrano po gospodinjstvih zmanjšuje. Najbrž ne pojemo manj, kot smo v času, ko je bil ta delež večji.« Statistični podatki sicer kažejo, da se ob manjših izdatkih za hrano, med izdatki gospodinjstev povečuje delež za transport in telekomunikacije.

Morda je treba odgovor iskati pri velikih in diskontnih trgovcih, ki so na slovenski trg prinesli živilsko-kmetijske izdelke nižjih cenovnih razredov in hkrati »drugačne kakovosti«, razmišlja sogovornik in dodaja, da je o tem za zdaj mogoče le ugibati: »Pri prehrani ne maramo več srednjega cenovnega in kakovostnega razreda, ampak gremo v glavnini raje na nižjega.«

Kaže, da se je med slovenskimi potrošniki dobro utrdilo prepričanje, da med živilskimi izdelki različnih proizvajalcev v resnici ni pomembne razlike v kakovosti, zato tudi ni podlage za razliko v ceni, ampak so vzrok višje marže pri posameznih trgovcih in znane blagovne znamke proizvajalcev.

»Razmišljanje, da so vsa istovrstna živila, ki so na policah trgovin, enako dobra, smo Slovenci obdržali iz socialističnega obdobja, ko smo imeli vsepovsod približno enako skromno izbiro, a kakovostne izdelke. Med izdelki na polici ni bilo tako velikega intervala v objektivni kakovosti, kot je mogoč danes,« meni Kuhar.

duplicate

Družina načrtuje nakupe

Ljubljančanka Betka Pangaršič je ob vprašanju, ali je letna poraba njihove štiričlanske družine za hrano primerljiva s slovenskim povprečjem, o katerem poročajo statistiki, v dvomih: »Mislim, da za hrano porabimo več kot 12,4 odstotka naših letnih dohodkov, morda blizu 20. Ne zapisujem si vsakega izdatka, tako kot si ga je moja mama, ki ni bila zaposlena. Na računih, ki jih nekaj časa hranim, ni le hrana. Zanesljivo pa samo za hrano porabimo več kot 200 evrov na mesec. V hladilniku so vedno mleko, tudi maslo in mlečni namazi, jogurti, nekaj marmelade, običajno vsaj nekaj suhih mesnin, jajca. V shrambi je vedno vsaj majhna zaloga krompirja, moke, riža, testenin, paradižnikove omake, sladkorja. Nikoli nismo brez sadja in sveže zelenjave.«

Velikih zalog doma nimajo, dodaja sogovornica, nasploh pazi, da sproti kupujejo živila, ki imajo kratek rok uporabe, ker je težko predvideti, ali jih bodo res takoj porabili: »Pri hrani mi ni treba varčevati tako, da bi morala gledati, koliko bo kdo od nas pojedel, pazimo pa, da je ne mečemo v smeti. Mislim, da je to najboljša oblika varčevanja – spoštljivo ravnanje z živili. Kupiti je treba le tisto, kar boš res pojedel. Nekaj časa sem bila navdušena nad enotedenskimi nakupi, ampak te smo opustili. Za nas se niso obnesli. Vsaj po svež kruh smo še vedno hodili sproti, takrat pa smo kljub zalogi kupili še druga živila, ki so nam v tistem trenutku bolj dišala.«

Po njenih izkušnjah je najbolj smotrno, da gre po nakupih sama, ker najbolje ve, kaj je že doma in česa manjka: »Če ne želimo zapravljati za hrano, ki je ne bomo porabili, je le treba vnaprej načrtovati, kaj bo na mizi za zajtrk in pozno kosilo ali zgodnjo večerjo.«

Pomembno merilo standarda

Po besedah dr. Aleša Kuharja že za odstotno točko manjši delež hrane v razpoložljivih sredstvih gospodinjstva nominalno v resnici pomeni veliko manjše izdatke, zato je upadanje deležev, ki jih izkazuje statistika, še toliko bolj pomembno.

»Na splošno pa velja, da je zelo močna korelacija med splošnim življenjskim standardom in izdatki za hrano. To povezavo dokazujejo številne študije. Na kratko: s povečevanjem razpoložljivih dohodkov gospodinjstev se zmanjšuje delež izdatkov za esencialne dobrine, kar je brez dvoma hrana. Ta je nujni izdatek. Ko se ti dohodki povečujejo, ne boš kupoval večjih količin hrane, ampak tudi luksuzne dobrine, ki si jih prej nisi mogel zagotoviti, recimo avtomobil, počitnice, oblačila ... Ko torej ugotavljamo, da se delež izdatkov za hrano na ravni gospodinjstev v daljšem obdobju zmanjšuje, je to povezano z izboljševanjem življenjskega standarda v Sloveniji,« poudarja strokovnjak.

duplicate

Med pomembne kazalnike življenjskega standarda statistiki poleg izdatkov za hrano in brezalkoholne pijače uvrščajo še stroške za prevoz in stanovanje, saj te skupine predstavljajo velik delež vseh izdatkov za gospodinjstva. V letu 2015 je bil njihov delež kar 45-odstoten, poudarja Brigita Vrabič Kek z oddelka za demografske statistike in življenjsko raven pri državnem statističnem uradu.

Samo izdatki za hrano brez brezalkoholnih pijač pa so se zadnjih 25 let vseskozi zmanjševali: »V letu 1990 so znašali 25 odstotkov vseh porabljenih sredstev v gospodinjstvih, v letu 2000 16,26 odstotka, deset let pozneje nekaj manj kot 13 odstotkov in v letu 2015 12,43 odstotka.«

Ker je hrana osnovna življenjska potreba, je ilustrativna tudi primerjava izdatkov med petino gospodinjstev z najvišjimi dohodki in petino gospodinjstev z najnižjimi dohodki, dodaja sogovornica: »Primerjava za leto 2015 je pokazala, da so gospodinjstva z najnižjimi dohodki namenila za hrano skoraj petino vseh porabljenih sredstev, gospodinjstva z najvišjimi dohodki pa desetino. Gospodinjstva z nižjimi dohodki tako pretežni del svojega dohodka porabijo za najnujnejše dobrine, kot so hrana, stanovanje, z naraščanjem dohodka pa delež porabe teh dobrin upada in povečujejo se izdatki za druge potrebe.«

Statistiki podatkov o izdatkih gospodinjstev za hrano ne zbirajo več vsako leto, ampak vsaka tri leta z anketo – leta 2015 je bilo v vzorec vključenih 7500 gospodinjstev.