Izgoni diplomatov: Vračanje hladnovojnih vohunskih iger

Neuspešni atentat v Salisburyju je odličen izgovor za začetek diplomatske vojne z Rusijo, tako kot je bil sarajevski atentat na Franca Ferdinanda odličen izgovor za avstro-ogrski napad na Srbijo.

Objavljeno
30. marec 2018 14.31
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Po vzpostavitvi Organizacije združenih narodov, katere ustanovna listina, ki so jo podpisali leta 1945, je prepovedala uporabo sile in grožnje z njo za urejanje težav med državami, je tudi diplomacija stopila v novo obdobje. Eno najmočnejših orožij diplomatskega pritiska je postal izgon diplomatov tuje države oziroma razglašanje določenih državljanov za nezaželene. Množično uporabo tega orožja proti Rusiji lahko spremljamo prav zdaj.

Ker je izgon diplomatov diplomatsko orožje velikega kalibra, se navadno uporablja samo takrat, ko ima država trdne dokaze, da je druga država kršila pravila mednarodnih odnosov. Zato je množični izgon ruskih diplomatov iz (predvsem) zahodnih držav zaradi nedokazanih indicev, da je Rusija v Veliki Britaniji zastrupila nekdanjega dvojnega agenta Sergeja Skripala in hčerko Julijo, nenavaden. Čeprav ne tudi presenetljiv.

Sarajevski atentat

Odnosi med Rusijo in zahodnimi državami so slabi, morda najslabši po koncu hladne vojne in propadu Sovjetske zveze. Ker se Rusija obnaša vedno bolj imperialno in strah vzbujajoče, so zelo slabi tudi odnosi z nekaterimi državami, s katerimi so bili nekoč skupaj v Sovjetski zvezi, na primer z baltskimi državami in predvsem Ukrajino. Podobno je s Poljsko, kar pa je že zgodovinsko pogojeno.

Vendar je tokratni val izgonov ruskih diplomatov zelo nenavaden. Gostoljubje je ali bo več kot 120 predstavnikom Rusije odreklo več kot 25 držav. V sredo je celo tradicionalna ruska zaveznica Črna gora, ki si zadnje čase sicer prizadeva zrahljati že iz 19. stoletja trdne vezi z veliko slovansko silo na vzhodu Evrope – tudi tako, da je lani poleti postala članica Nata –, sporočila, da bo izgnala enega njenega predstavnika.

Največ ruskih diplomatov ne bo izgnala država, v katero je Rusija menda neposredno posegla, Velika Britanija, ampak Združene države Amerike. Prva je napovedala izgon 23 diplomatov, druga pa kar 60 in celo zaprtje ruskega konzulata v Seattlu na severozahodu ZDA. Pri tem je treba pripomniti, da ne pomeni nujno, da gre za osebe, ki so se dejansko ukvarjale s tem, s čimer naj bi se diplomati. Diplomatske potne liste ima namreč tudi precej drugih ljudi in Američani trdijo, da je večina, ki jih bodo izgnali, dejansko obveščevalcev, po domače vohunov.

Velik in očitno koordiniran val izgonov je nenavaden tudi zaradi tega, kar ga je povzročilo. Države namreč trdijo, da je vzrok zastrupitev Skripala – in hčerke, vendar je ona najbrž kolateralna škoda –, za kar Rusija, roko na srce, ni imela pravih razlogov. Britancem je res izdajal ruske tajne podatke, a so ga imeli pred leti ne nazadnje zaprtega v Rusiji in bi ga lahko brez velikega pompa likvidirali takrat.

Potem so ga v izmenjavi vohunov izročili Britancem, vendar bi ga lahko tudi na Otoku, če se jim je zdelo, da jih ogroža, poskusili ubiti manj tvegano kot s kemičnim orožjem. Skripal bi lahko umrl v zrežirani prometni nesreči, lažnem samomoru, lažnem ropu ali kar podobnega, kar imajo na repertoarju ruske – in seveda marsikatere druge – tajne službe. Umor s kemičnim orožjem, povrhu vsega neuspešen, ki bi ga bilo mogoče povezati z Rusijo, bi bil navadna šlamparija, nevredna resnih vohunskih organizacij, kakršne tudi po hladni vojni premorejo Rusi.

Zato je poskus Skripalovega umora videti bolj kot sarajevski atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Tega so na Dunaju izkoristili za napad na Srbijo, ki se je sprevrgel v prvo svetovno vojno. Neuspešni atentat v Salisburyju pa je odličen izgovor za začetek diplomatske vojne z Rusijo. Upamo lahko, da ta ne bo imela primerljivih posledic kot prva svetovna vojna. Bo pa gotovo še poslabšala grenke odnose med Moskvo in državami, vključenimi v tako imenovane evroatlantske povezave, oziroma tem državam vsaj bližnjim, na primer Avstralijo in Ukrajino.

Nevtralna Slovenija

Slovensko stališče glede diplomatske vojne je za zdaj zadržano. Vprašanje je, zakaj. Mogočih razlogov je kar nekaj. Najprej je seveda časovna komponenta, saj se slovenska politika bolj ukvarja s prihajajočimi volitvami kot z vsem svetom skupaj. Druga komponenta so gospodarski interesi, saj je Rusija zelo pomemben kupec slovenskih izdelkov, predvsem zdravil. Tretja možnost pa je, da Slovenija dejansko čaka na to, kaj bo pokazala preiskava v Salisburyju, kjer so poskusili umoriti Skripala in hčerko.

Do zdaj se je za najbolj bojevito med slovenskimi strankami izkazala Nova Slovenija. Samooklicani krščanski socialisti so v podobi poslanca Jožefa Horvata predlagali, da bi tudi naša država poslala domov kakšnega ruskega diplomatskega predstavnika. Horvat bo kot predsednik državnozborskega odbora za zunanjo politiko prihodnji teden na to temo sklical sejo odbora. Da bi morali tako pokazati solidarnost z Veliko Britanijo, meni tudi predsednik republike Borut Pahor. Premier Miro Cerar je povedal, da se Pahor ni posvetoval ne z njim ne z zunanjim ministrom Karlom Erjavcem, kar po njegovem ni dobro.

Vlada se na seji v četrtek ni odločila, kako bo ravnala. Za zdaj so na posvet poklicali veleposlanika v Moskvi Primoža Šeliga, ki je že v Sloveniji. Zunanji minister Erjavec je v svojem slogu odkrito povedal, da za izgon ruskih diplomatov ne vidi razlogov. Vlada se je strinjala, da bi bil tak ukrep glede na do zdaj znano preoster. Vendar je vprašanje, ali bo mogoče ohranjati nevtralen položaj v nedogled.

Zanimivo je namreč, da se je trem po skorajšnjem odhodu Britanije največjim članicam EU in pomembnim članicam Nata, Franciji, Italiji in Nemčiji, ob napovedi, da bodo izgnale štiri, štiri in dva diplomata, zdelo vredno poudariti, da to počnejo v tesni koordinaciji s partnerji v Uniji in Natu. Izgone ruskih diplomatov je sicer napovedalo 19 od za zdaj še 28 članic EU, med njimi vse slovenske sosede razen Avstrije.

A če pogledamo vse skupaj, lahko opazimo, da so vsi izgoni, razen morda ameriškega in britanskega – v Londonu je menda trenutno 58 ruskih diplomatov, torej bodo izgnali skoraj štiri desetine vseh –, le simbolični. Izgoni manj, kot je prstov na eni roki, ali celo enega samega človeka niso kaj več kot izraz podpore Britancem. Ti pa so v času, ko so vsaj v EU zaradi svojega odhajanja iz povezave vedno bolj osamljeni, dosegli pomembno diplomatsko zmago.

Že videno

V diplomate preoblečeni vohuni, za kakršne naj bi šlo pri naznanjenih izgonih Rusov, so del stare vohunske igre. V času hladne vojne so bila največja vohunska gnezda glavna ali pomembna mesta držav, ki niso neposredno sodile v ameriški ali sovjetski blok. Na primer Bangkok, Bejrut, nekoč naše glavno mesto Beograd, Dunaj, Kairo, Teheran in posebno, zaradi specifičnega položaja sredi Vzhodne Nemčije, z zidom obdani Zahodni Berlin.

Čeprav se zdi, da so klasični vohuni danes obsoletni liki iz romanov ali filmov, nekateri strokovnjaki za področje trdijo, da je vohunov danes več kot kdaj prej. Gotovo pa je, zaradi razmaha elektronskih komunikacij in vedno večjega nadzora nad njimi, več vohunjenja kot kdaj prej.

Britanska poteza ni nič takšnega, česar ne bi že videli. Največ ruskih oziroma sovjetskih diplomatov so Britanci izgnali leta 1971. Takrat je prebegnil major sovjetske obveščevalne službe KGB in v Londonu so dobili seznam 90 diplomatov, ki so bili v resnici vohuni. Vse so izgnali, poleg njih pa so vstop prepovedali še 15 ljudem, torej so jih razglasili za nezaželene. A ker je bilo v Londonu takrat kar kar 550 sovjetskih diplomatov, je bil izgon 16 odstotkov vseh po obsegu manjši, kot je oziroma bo aktualni.

To še zdaleč ni bilo vse. Leta 1983 je socialistična francoska vlada izgnala 47 sovjetskih diplomatov, dejansko vohunov, že čez dve leti pa je spet počilo med Britanijo in Sovjetsko zvezo. Prva je po prebegu visokega uslužbenca KGB Olega Gordievskega na podlagi njegovih podatkov izgnala 25 diplomatov vohunov. V Moskvi so odgovorili z izgonom enakega števila britanskih diplomatov iz Sovjetske zveze. V nadaljevanju je vsaka država izgnala še šest diplomatov, potem pa so se dogovorili za konec zaostrovanja.

Med hladno vojno so bili izgoni diplomatov največkrat na sporedu med glavnima nasprotnikoma, Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike. Vendar se takrat niso končali. Zadnji večji je bil leta 2016, ko je odhajajoči predsednik ZDA Barack Obama nagnal 35, kakor jih je imenoval, obveščevalcev, zaradi domnevnega vmešavanja v predsedniške volitve; rusko vmešavanje v zadnje volitve predsednika Združenih držav sicer še vedno ni razjasnjeno in aktualni predsednik Donald Trump ima velike težave pri pojasnjevanju svojih povezav z režimom Vladimirja Putina.