Iztok Cergol, multiinštrumentalna polovica Kreslinovega dua

Violina je bila njegova prva izbira, a en sam inštrument, tako kot en sam bend, zanj ni dovolj.

Objavljeno
08. marec 2020 19.00
Posodobljeno
08. marec 2020 19.00
Energija je ušla izpod nadzora. FOTO: Mateja Mirt
Je glasbenik, multiinštrumentalist, član različnih zasedb, tudi Vladu Kreslinu zvestih Malih bogov. Ko pa s Kreslinom nastopita kot duo, se Iztok na odru obda z glasbili, in ko jih drugega za drugim jemlje v roke, se zdi, kot da skupaj zaležeta za cel orkester. Tržačan, doma na Proseku, je šolani violinist, a zaigrati zna tudi na harmoniko, klavir, kitaro, saksofon ... Inženir računalništva, ki dela v enem od tržaških računalniških podjetij, ima raje kot polno zaposlitev nekaj svobode, da se lahko »družim s svojima otrokoma in hodim na vaje in koncerte«. Po duši akustični roker glasbe noče razvrščati, zanj je bistveno vprašanje, ali mu paše ali ne.


Z Vladom Kreslinom v teh tednih veliko križarita po Sloveniji, kako dolgo že nastopata v dvoje?


Z duu igrava že nekaj let, ampak običajno bolj redko. Začelo se je pred nekaj leti, ko nas je kulturni delavec Igor Komel povabil v kulturni dom v stari Gorici. Najbrž je bil kar Igor tisti, ki je prišel na to zamisel. Nekajkrat sva z Vladom še nastopila na različnih koncih, v Kranju, Trstu, letos pa se je takih nastopov nabralo nekaj več. Meni je to presenetljivo dobro.

image
Bil je fen vseh bendov, pri katerih zdaj igra, pravi Iztok Cergol. FOTO: Mateja Mirt

 

Ampak čisto na začetku vajinega sodelovanja so bili Mali bogovi.


Ja, zdaj sem 16. leto z njim pri Malih bogovih, to nam vsem paše, kar nihče od nas noče nehati.
 

Koliko inštrumentov igrate?


Včasih se malo hecamo z drugimi multinštrumentalisti, saj nekaj nas je. In ko se srečamo, se vedno sprašujemo, »ali znaš ti danes kaj več kot zadnjič, igraš kakšen inštrument več«. Pomembno je, da je muzika, vseeno je, od kod pride. Štetje inštrumentov ni bistveno, saj so si nekateri med sabo podobni. Na začetku osnovne šole sem začel z violino in čez leta končal študij na konservatoriju v Trstu. Šolal sem se pri Slovenski glasbeni matici in kot zasebni učenec opravljal izpite.

Violina je moj prvi inštrument, drugo pride tako malo za zraven. Klavir je obvezen pri študiju, orgle in harmoniko sem »prevzel« po nonotu, ki je bil na vasi organist. No, harmoniko je najprej igral sosed, pa se je pri 80 letih učil še nono. Kitara je prišla v najstniških letih, ko sem bil v obdobju Gunsov in Nirvane in smo malo žagali po električnih kitarah, prehod z violine na kitaro je dokaj preprost.

image
Ko v dvoje zaigrata Kreslin in Cergol, zaležeta za ves bend. FOTO: Mateja Mirt


Ko sem diplomiral iz violine, mi je manjkalo nekaj novega, zato sem šel v pihalni orkester in spraševal, kaj bi lahko igral. Začel sem s klarinetom, zraven je prišel še saksofon, ki ga zelo rad igram. Tudi doma smo imeli marsikaj za igračkanje in zdaj v mojem domu, kjer imam svoj tempelj, vidim, da hočeta otroka poskusiti vse. Sin je star deset let, v glasbeni šoli igra tolkala, hčerka bo šest.
 

Kateri inštrument vam je najbližji?


Z violino se najlažje izražam, ker jo tehnično najbolj obvladam. Sicer je tehnika od diplome blazno upadla, takrat sem bil res na vrhuncu, moram priznati. A zdi se mi, da mi je najbolj pri srcu. Violina je kraljica.

image
Vse se je začelo z violino ... FOTO: Mateja Mirt

 

Najbrž se s tem vsi ne bi strinjali.


Tako pravijo knjige. (smeh)
 

Tako kot pri inštrumentih potrebujete nove izzive, vam očitno ustreza tudi igranje v različnih bendih. Mali bogovi, Zmelkoow, Kraški ovčarji, pa to še ni vse, kajne?


Moj prvi bend so bili Kraški ovčarji, no, saj še vedno obstajajo. Začeli so leta 1994, ko sem bil star 12 let, takrat sem bil njihov fen. Pozneje so me povabili, da sem pri njih igral violino. Bil sem fen vseh teh bendov, pri katerih zdaj igram. Na začetku je bilo malo čudno, zdaj že dolgo ne več.

S Kraškimi ovčarji igramo balkansko muziko, prepoznavni pa smo postali tudi zato, ker smo spremljali (z drugimi bendi) Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. Igramo le še nekajkrat na leto. To je bend prijateljev, in ko se dobimo, je žurka do konca. Potem so bili še goriški zabavljaški bend Blek Panters.

image
Dobra naveza. FOTO: Mateja Mirt


Sodelujem tudi s skupino Ansambl Ikebana iz Nove Gorice, ki je že več let »hišni bend« festivala GoraRocka. Trenutno snemamo ploščo, pri njih igram predvsem violino, sem pa bil tudi producent njihovega prvega avtorskega komada.
Projekt Grešni kozli sva z Matejem Grudnom - Kekom, ki je pranečak pesnika Iga Grudna, začela pred šestimi leti, poezija je njegova, glasba povečini moja. Najprej sva bila gledališko-kabaretni duo, ki je nastopal večinoma v zamejstvu, potem sva se usmerila bolj v glasbeno dejavnost. Zdaj smo širša, precej stalna zasedba, s katero smo posneli svoj cede in se pripravljamo, da bi se predstavili širši publiki. Igramo akustični rock – dve kitari, kontrabas, bobni, čimbolj enostavno, pesmi so večinoma v dialektu.
 

V kakšnem dialektu pa?


Dialekt s Tržaškega krasa, v katerem je nekaj italijanskih, tudi nemških besed, na Primorskem in v Istri je dobro razumljiv.
 

O pomenu dialekta je pred kratkim, ko je praznoval 30-letnico svoje kariere, govoril tudi Iztok Mlakar. V čem je za vas čar dialekta?


Točno to, kar je rekel Mlakar. On je eden od mojih zgledov. Ko sem bil star osem let, je posnel svojo prvo kaseto, Štorije in baldorije. Dobro se še spomnim, ko jo je oče prinesel domov. To je bila moja prva kaseta, ki ni bila pravljica, ampak glasbena. Od vedno sledim Mlakarju. Blizu mi je, ker se zna približati publiki, človeku, v tem je čar dialekta.

Ko smo začeli zgodbo z Grešnimi kozli, nam je marsikdo rekel: 'Težko boste kam prišli.' In potem vedno odgovorim, zakaj pa Mlakarja vsi pojejo, na Štajerskem, Gorenjskem … Prav zaradi tega imamo tudi nekaj pesmi v slovenščini, a se sliši, da ni naše. Ni se nam treba pretvarjati. Živim v okolju, kjer je slovenščina zapostavljena. Zakoni so vedno bolj mešani, in tudi če ljudje spoštujejo kulturo, ne poznajo dobro jezika. Nekateri se v odrasli dobi odločijo, da ga bodo izboljšali na tečaju. Dialekt nas bogati.
 

Ukvarjali ste se tudi z bolj tradicionalno glasbo, bili ste tudi zborovodja.


Ja, to so življenjske napake. Pri nas se pač kultura izraža na več načinov in zborovska kultura je precej močna.
 

Katere konce imate v mislih, ko rečete »pri nas«?


Jah, zanimivo vprašanje … Južna Primorska, se pravi Kras v celoti, torej, slovenska in italijanska stran Krasa, mogoče del Istre. To je tam, kjer se čutim jaz doma. Primorci od vedno radi pojemo, Vipavci, od koder je bila moja pranona, so sploh razred zase. Zborovska kultura in pihalni orkestri, v tem smo močni. Na italijanski strani imamo šest slovenskih pihalnih orkestrov. Nas, ki smo šolani glasbeniki, so sem in tja uporabili, da pri tem pomagamo, vodimo kakšne sestave.


Prvo kaseto, ki ni bila pravljica, ampak glasba, sem dobil pri osmih letih. To so bile Mlakarjeve Štorije in baldorije.


Deset let sem bil zborovodja oziroma kapelnik, kakor rečejo pri nas, pihalne godbe Nabrežina. V mojem rodnem kraju Kolonkovec, to je ena od četrti Trsta, kjer skoraj ni več Slovencev, le moji starši in nekaj drugih še živi tam, smo hoteli prebuditi delovanje prosvetnega društva. Kakšni dve leti sem vodil moški zbor, peli smo samo stare slovenske rodoljubne, takšne izpred prve svetovne vojne.
 

Ali v vaši družini kdaj skupaj zapojete?


Ja, pri nas je močna kultura petja, ker je tudi moja žena zborovodja, in to na različnih koncih. Sicer ni zamejka, ampak iz Idrije, vodi pa več zborov v šoli v Izoli, na pedagoški fakulteti v Kopru ima ženski zbor, vodi še eno vokalno skupino … povsem je v petju. Tako so tudi najini otroci od rojstva povezani z glasbo, pojejo, igrajo, ni, da ni, včasih celo preveč. (smeh).
 

Kako pa ob takšni angažiranosti obeh ujamete kakšen prost dan, da ga preživete skupaj?


Žena dela bolj med tednom in čez dan, jaz čez vikende in zvečer. Razdeliva si delo in skrb za otroke, veliko nama pomagajo tudi stari starši. Včasih pa pridejo tudi prosti vikendi, zlasti ob nedeljah zadnja leta manj igramo okrog. Nedelje preživljamo družinsko, gremo na izlet, na kraške griče, po Napoleonovi poti, družimo se z bratranci ... Je pa treba vse načrtovati kar precej vnaprej.