Thomas Alva Edison: Izumiteljski genij, preneumen za šolo
Vsega trije meseci osnovne šole so zadostovali za uresničevanje hotenj nenormalno normalnega otroka.
Odpri galerijo
Mladi Edison leta 1878 s svojo drugo različico fonografa Foto Wikimedia
Enajstega februarja 1847 se je rodil otrok z nedojemljivimi sposobnostmi, ki je pozneje postal svetovna izumiteljska zvezda in je še zdaj nedosegljiva legenda z več kot tisoč patenti. Njegovi izumi in izboljšave zadevajo slehernika še v našem času.
Z izpopolnjeno žarnico z ogleno nitko in drugimi izumi je udejanjal razvoj splošne elektrifikacije, s fonografom, predhodnikom gramofona, je prvi posnel svoj glas, s filmsko kamero s perforiranim celuloidnim trakom je posnel prvi vsebinski film Napad na vlak in osupljal občinstvo. Njegovo življenjsko zgodbo začenjamo z anekdoto.
Iz zdravniške ordinacije je prišla objokana žena, ki je peljala za roko dečka z namrščenimi obrvmi. Zdravnikova sodba jo je močno prizadela.
»Zelo neprijetno mi je, ker vam moram to povedati,« ji je rekel zdravnik, potem ko je pregledal malčka in mu zastavil nekaj vprašanj, »toda vaš sin je umsko zaostal. Ne svetujem vam, da ga vpišete v šolo.«
Istega dne so na družinskem posvetovanju sklenili, da malega vseeno vpišejo v šolo, saj bodo kmalu videli, kaj bo. Niso dolgo čakali. Ni še minil mesec, ko je prišla k staršem fantova učiteljica in dejala:
»Obupno je neumen; nobenega smisla nima, da bi še naprej hodil v šolo.«
To je ena izmed 1321 anekdot, ki jih je izbral in uredil Slavko Krušnik in v samozaložbi izdal davnega leta 1971 pod naslovom Superanekdote, »zbirka najboljših anekdot in domislic iz zakladnice človeške duhovitosti«.
Deček je potem hodil v šolo vsega tri mesece. Očitno je strokovno mnenje zdravnika in učiteljice temeljilo na otrokovem posebnem obnašanju. Zaradi naglušnosti ni bil »normalen« in v šoli je bil moteč za učiteljico in otroke. Kot tak seveda pri presoji »pravih« umskih sposobnosti ni ustrezal ne šolskemu sistemu ne medicinski stroki. Dandanes bi ga obravnavali kot otroka s posebnimi potrebami. Ali kot osebo z motnjami v duševnem razvoju.
Ta otrok je bil že od malega pronicljiv in čezmerno radoveden, kazal je veliko željo po raziskovanju in znanju. Toda za »stroko« je bil očitno na tisti razvojni točki, kjer se stikata »umska zaostalost« in izjemna umska sposobnost, da ne rečemo genialnost.
In »stroka« se ravno na tej točki pogosto ne znajde najbolje, in ker ne zna presoditi, na kateri strani te mejne črte je otrok oziroma kam ga bo pozneje zaneslo, je seveda najbolj enostavno in »zanesljivo«, če ga uvrsti med tisto mladež, ki ji pravimo »otroci s posebnimi potrebami«.
Lahko pa se pri tem poigravamo z mislimi in postavimo neko bolj ali manj uporabno tezo. Otroci na »genialni« strani so praviloma za družbo »nenormalni«, v povprečnem okolju so posebneži, ki jih pogosto nihče ne razume, morda samotarski in samosvoji, njihovo vedenje je lahko za starše in druge težavno in vzgojno naporno, so trmasti, neprilagodljivi in uporniški, na določenih vsakdanjih področjih nevešči ter težko učljivi in vodljivi, z nenavadnimi »potrebami«, so pa vztrajni in trmasto, zagrizeno rinejo po svoje, morda se tudi izogibajo običajnemu načinu življenja v skupnosti in odsotno blodijo po svojem, za okolico nerazumljenem svetu. Nekaj počnejo s predanostjo in strastjo, čemur odrasli rečemo »izguba časa«, spregledamo pa njihovo osrečujoče počutje.
Deček iz anekdote je bil po strokovnih spoznanjih »otrok s posebnimi potrebami«, toda te potrebe – kakor se je kmalu izkazalo – so bile »potrebe« genija. Pri anekdoti je namerno izpuščen zadnji Krušnikov stavek, ki pa daje vsej zgodbi smiseln poudarek:
Deček se je pisal Thomas Alva Edison.
Beseda je torej o Thomasu Alvi Edisonu (umrl 1931), izjemnem ameriškem izumitelju svetovnega slovesa s 1093 priznanimi patenti (ta podatek je še najbolj verjeten, sicer pa lahko naletimo tudi na število 600 ali celo 1300), ki jih je dobil za svoje izume in tudi izboljšave tujih izumov. Bil je izumitelj širokega razpona in je svoje patente in izdelke znal zelo dobro tržiti.
Ni mogoče opisovati vsega, česar se je loteval, izumljal, izboljševal in seveda vneto prijavljal na patentne urade. Pri tem ni teoretiziral, temveč zamisli udejanjal po praktični poti. Če ni bil uspešen v sto poskusih, so jih sodelavci v njegovem laboratoriju naredili tisoč.
Mali Thomas si je doma lahko uredil kemijski laboratorij. Ko pa so njegove raziskovalne in eksperimentalne domislice začele smrdeti po hiši in je izumiteljski genij le preveč pretiraval s svojimi poskusi, je temu naredila konec.
Thomas je bil že od otroštva navajen, da si je sam pomagal in iskal rešitve. Imel je odprto pot za ustvarjalno svobodo in domačo podporo. Ker je bil vse bolj podjeten, se je dvanajstleten »zaposlil« s prodajanjem časopisov na vlakih. Denar, ki ga je zaslužil, je porabil za kemijske in električne poskuse.
Pozneje si je majhen laboratorij in celo tiskarno uredil v praznem tovornem vagonu. Med postanki vlaka v Detroitu je slo po znanju tešil v tamkajšnji knjižnici. Duša mu ni dala, da ne bi pri svojem izumljanju hodil po robu. Seveda mu je kdaj tudi močno zdrsnilo in po požaru v vagonu so pristojni njegovo eksperimentalno početje na vlaku prepovedali.
Poseben dogodek ga je pri petnajstih letih pripeljal med telegrafiste, kjer je potem delal šest let in v tem času na napravah nenehno kaj izboljševal in izumljal. Pri triindvajsetih letih se je odločil, da bo samostojni izumitelj.
Človek, o katerem govori uvodna anekdota, torej ni imel formalne izobrazbe, kar po naše pomeni, da se ni devet let ubadal z osnovno šolo, da o srednji šoli ali visokošolski izobrazbi sploh ne govorimo.
Ker so ga k sreči v otroštvu strokovnjaki označili za »umsko zaostalega« in »obupno neumnega« ter zato neprimernega za redno šolanje, je lahko odraščal in zorel na samosvoj način. Bil je svoboden. Ni mu bilo treba izgubljati časa s prisilnim izobraževanjem, se dan za dnem ubadati z učenjem nepotrebnega balasta, se gnati za ocenami in točkami, se pripravljati na vse šolske stresne trenutke in lahko si kar mislimo, da bi se na nacionalnem preverjanju znanja verjetno potrdilo prvotno strokovno mnenje o otrokovi nesposobnosti.
O tem, kako je Thomasa obravnavala šolska »stroka«, pripoveduje tudi druga anekdota, ki jo je v svoje izjemno delo Vstanimo, v suženjstvo zakleti! (v dveh knjigah je izšlo pri založbi Sanje leta 2017) vključil pater dr. Karel Gržan.
To je zgodba, ki me je prevzela: Nekega dne, ko je prišel Thomas Edison (1847–1931) domov iz šole, je izročil mami pismo. »Učiteljica mi je dala to pismo z naročilom, da je namenjeno le tebi.«
Med branjem pisma so se mami orosile oči. Potem se je zbrala, umirila misel in sinu kakor brala iz pisma: »Vaš sin je genij. Naša šola mu daje premalo znanja, saj nima za njegovo genialnost tako dobrih učiteljev, da bi ga lahko poučevali. Predlagamo, da ga učite sami doma.«
Edison je postal eden izmed največjih izumiteljev vseh časov. Nekega dne je pregledoval družinske papirje. Našel je tudi zloženo pismo. Ko ga je odprl, je prebral: »Vaš sin je mentalno zaostal, zato naj ne hodi več v šolo.« Thomas Edison se je zjokal. Nato je na pismo pripisal: Thomas Alva Edison, zaostal otrok z izjemno mamo, je postal genij stoletja.
Karel Gržan je nadaljeval svoje poglavje s temi mislimi: »Na poti do izjemnih uspehov potrebujemo vsaj eno osebo, ki verjame v nas, in biti moramo ljudje z napako. Prav ste prebrali. Biti moramo ljudje z napako. Ljudje, ki pridejo z lahkoto do pravilnih rezultatov po utečeni, že utirjeni poti, bodo težko odkrili novosti.
Nevroznanost ugotavlja, da imajo naši možgani radi lagodnost, zato mislimo večinoma utečeno – ‘pravilno’. Možnost miselne inovativnosti naj bi bila le v petih odstotkih glede na ustaljeno/pridobljeno znanje. Šele če miselni proces zaradi ‘defekta’ ne steče po ustaljeni poti, začnejo možgani iskati alternativno smer do pravilnega rezultata. In v odkrivanju novih poti za doseganje pozitivnih ciljev je tista genialnost, ki jo potrebuje naš čas.«
Med Iskricami v Delu je bila objavljena naslednja Edisonova misel:
»Če bi vsi počeli stvari, ki smo jih zmožni storiti, bi osupnili sami sebe.«
Z izpopolnjeno žarnico z ogleno nitko in drugimi izumi je udejanjal razvoj splošne elektrifikacije, s fonografom, predhodnikom gramofona, je prvi posnel svoj glas, s filmsko kamero s perforiranim celuloidnim trakom je posnel prvi vsebinski film Napad na vlak in osupljal občinstvo. Njegovo življenjsko zgodbo začenjamo z anekdoto.
Iz zdravniške ordinacije je prišla objokana žena, ki je peljala za roko dečka z namrščenimi obrvmi. Zdravnikova sodba jo je močno prizadela.
»Zelo neprijetno mi je, ker vam moram to povedati,« ji je rekel zdravnik, potem ko je pregledal malčka in mu zastavil nekaj vprašanj, »toda vaš sin je umsko zaostal. Ne svetujem vam, da ga vpišete v šolo.«
Istega dne so na družinskem posvetovanju sklenili, da malega vseeno vpišejo v šolo, saj bodo kmalu videli, kaj bo. Niso dolgo čakali. Ni še minil mesec, ko je prišla k staršem fantova učiteljica in dejala:
»Obupno je neumen; nobenega smisla nima, da bi še naprej hodil v šolo.«
To je ena izmed 1321 anekdot, ki jih je izbral in uredil Slavko Krušnik in v samozaložbi izdal davnega leta 1971 pod naslovom Superanekdote, »zbirka najboljših anekdot in domislic iz zakladnice človeške duhovitosti«.
Deček je potem hodil v šolo vsega tri mesece. Očitno je strokovno mnenje zdravnika in učiteljice temeljilo na otrokovem posebnem obnašanju. Zaradi naglušnosti ni bil »normalen« in v šoli je bil moteč za učiteljico in otroke. Kot tak seveda pri presoji »pravih« umskih sposobnosti ni ustrezal ne šolskemu sistemu ne medicinski stroki. Dandanes bi ga obravnavali kot otroka s posebnimi potrebami. Ali kot osebo z motnjami v duševnem razvoju.
Ta otrok je bil že od malega pronicljiv in čezmerno radoveden, kazal je veliko željo po raziskovanju in znanju. Toda za »stroko« je bil očitno na tisti razvojni točki, kjer se stikata »umska zaostalost« in izjemna umska sposobnost, da ne rečemo genialnost.
In »stroka« se ravno na tej točki pogosto ne znajde najbolje, in ker ne zna presoditi, na kateri strani te mejne črte je otrok oziroma kam ga bo pozneje zaneslo, je seveda najbolj enostavno in »zanesljivo«, če ga uvrsti med tisto mladež, ki ji pravimo »otroci s posebnimi potrebami«.
Thomas Alva Edison je bil tudi oče šestih otrok. Fotografije Wikimedia
Lahko pa se pri tem poigravamo z mislimi in postavimo neko bolj ali manj uporabno tezo. Otroci na »genialni« strani so praviloma za družbo »nenormalni«, v povprečnem okolju so posebneži, ki jih pogosto nihče ne razume, morda samotarski in samosvoji, njihovo vedenje je lahko za starše in druge težavno in vzgojno naporno, so trmasti, neprilagodljivi in uporniški, na določenih vsakdanjih področjih nevešči ter težko učljivi in vodljivi, z nenavadnimi »potrebami«, so pa vztrajni in trmasto, zagrizeno rinejo po svoje, morda se tudi izogibajo običajnemu načinu življenja v skupnosti in odsotno blodijo po svojem, za okolico nerazumljenem svetu. Nekaj počnejo s predanostjo in strastjo, čemur odrasli rečemo »izguba časa«, spregledamo pa njihovo osrečujoče počutje.
Deček iz anekdote je bil po strokovnih spoznanjih »otrok s posebnimi potrebami«, toda te potrebe – kakor se je kmalu izkazalo – so bile »potrebe« genija. Pri anekdoti je namerno izpuščen zadnji Krušnikov stavek, ki pa daje vsej zgodbi smiseln poudarek:
Deček se je pisal Thomas Alva Edison.
Beseda je torej o Thomasu Alvi Edisonu (umrl 1931), izjemnem ameriškem izumitelju svetovnega slovesa s 1093 priznanimi patenti (ta podatek je še najbolj verjeten, sicer pa lahko naletimo tudi na število 600 ali celo 1300), ki jih je dobil za svoje izume in tudi izboljšave tujih izumov. Bil je izumitelj širokega razpona in je svoje patente in izdelke znal zelo dobro tržiti.
Ni mogoče opisovati vsega, česar se je loteval, izumljal, izboljševal in seveda vneto prijavljal na patentne urade. Pri tem ni teoretiziral, temveč zamisli udejanjal po praktični poti. Če ni bil uspešen v sto poskusih, so jih sodelavci v njegovem laboratoriju naredili tisoč.
Inovativni um
Izumi in izboljšave, ki se jih je domislil izjemni um Thomasa Alve Edisona (1847–1931), so močno vplivali na kakovost življenja v modernem industrializiranem svetu. Med njegove izume sodijo fonograf, predhodnik gramofona, filmska kamera in žarnica, ki jo uporabljamo še danes. Navadno žarnico, ki jo je sicer izumil Joseph Swan, je izboljšal, patentiral in uvedel množično proizvodnjo. Izumil in patentiral je telegraf za posredovanje tečajnih vrednosti, nekakšen namizni teleprinter.
Prijavil je tudi patent za električni števec volilnih glasov. Edison je ustvaril številne uporabne reči, med drugim vrtljivo peč za proizvodnjo cementa, varno rudarsko svetilko in postopek za pridobivanje gume iz domače rastline, zlate rozge. Ustanovil je tudi prvi industrijski raziskovalni laboratorij.
Poročen je bil dvakrat, v obeh zakonih so se mu rodili po trije otroci. Prvič je stopil v zakon pri 24 letih s 16-letno Mary Stilwell, ki pa je iz neznanega razloga čez nekaj let umrla. Pri 39 letih je pred oltar popeljal 20-letno Mino Miller, hčerko izumitelja Lewisa Millerja, ki ga je preživela. Edison je umrl pri 84 letih zaradi zapletov, povezanih s sladkorno boleznijo.
Izumi in izboljšave, ki se jih je domislil izjemni um Thomasa Alve Edisona (1847–1931), so močno vplivali na kakovost življenja v modernem industrializiranem svetu. Med njegove izume sodijo fonograf, predhodnik gramofona, filmska kamera in žarnica, ki jo uporabljamo še danes. Navadno žarnico, ki jo je sicer izumil Joseph Swan, je izboljšal, patentiral in uvedel množično proizvodnjo. Izumil in patentiral je telegraf za posredovanje tečajnih vrednosti, nekakšen namizni teleprinter.
Prijavil je tudi patent za električni števec volilnih glasov. Edison je ustvaril številne uporabne reči, med drugim vrtljivo peč za proizvodnjo cementa, varno rudarsko svetilko in postopek za pridobivanje gume iz domače rastline, zlate rozge. Ustanovil je tudi prvi industrijski raziskovalni laboratorij.
Poročen je bil dvakrat, v obeh zakonih so se mu rodili po trije otroci. Prvič je stopil v zakon pri 24 letih s 16-letno Mary Stilwell, ki pa je iz neznanega razloga čez nekaj let umrla. Pri 39 letih je pred oltar popeljal 20-letno Mino Miller, hčerko izumitelja Lewisa Millerja, ki ga je preživela. Edison je umrl pri 84 letih zaradi zapletov, povezanih s sladkorno boleznijo.
Doma je imel kemijski laboratorij – dokler ni zasmrdelo
Thomasova mama je jokala, ko je zvedela, da ima »nenormalnega« otroka. Toda v svoji ljubezni je čutila, da je njen fantek nekaj posebnega, in ker je bila učiteljica (oče je bil poslovnež), je stregla njegovi radovednosti in vedoželjnosti in odpirala vrata njegovi ustvarjalni nuji.Mali Thomas si je doma lahko uredil kemijski laboratorij. Ko pa so njegove raziskovalne in eksperimentalne domislice začele smrdeti po hiši in je izumiteljski genij le preveč pretiraval s svojimi poskusi, je temu naredila konec.
Thomas je bil že od otroštva navajen, da si je sam pomagal in iskal rešitve. Imel je odprto pot za ustvarjalno svobodo in domačo podporo. Ker je bil vse bolj podjeten, se je dvanajstleten »zaposlil« s prodajanjem časopisov na vlakih. Denar, ki ga je zaslužil, je porabil za kemijske in električne poskuse.
Pozneje si je majhen laboratorij in celo tiskarno uredil v praznem tovornem vagonu. Med postanki vlaka v Detroitu je slo po znanju tešil v tamkajšnji knjižnici. Duša mu ni dala, da ne bi pri svojem izumljanju hodil po robu. Seveda mu je kdaj tudi močno zdrsnilo in po požaru v vagonu so pristojni njegovo eksperimentalno početje na vlaku prepovedali.
Poseben dogodek ga je pri petnajstih letih pripeljal med telegrafiste, kjer je potem delal šest let in v tem času na napravah nenehno kaj izboljševal in izumljal. Pri triindvajsetih letih se je odločil, da bo samostojni izumitelj.
Človek, o katerem govori uvodna anekdota, torej ni imel formalne izobrazbe, kar po naše pomeni, da se ni devet let ubadal z osnovno šolo, da o srednji šoli ali visokošolski izobrazbi sploh ne govorimo.
Ker so ga k sreči v otroštvu strokovnjaki označili za »umsko zaostalega« in »obupno neumnega« ter zato neprimernega za redno šolanje, je lahko odraščal in zorel na samosvoj način. Bil je svoboden. Ni mu bilo treba izgubljati časa s prisilnim izobraževanjem, se dan za dnem ubadati z učenjem nepotrebnega balasta, se gnati za ocenami in točkami, se pripravljati na vse šolske stresne trenutke in lahko si kar mislimo, da bi se na nacionalnem preverjanju znanja verjetno potrdilo prvotno strokovno mnenje o otrokovi nesposobnosti.
Edison in Nikola Tesla (na fotografiji) sta bila večna rivala, eden glavnih sporov se je sukal okrog električnega toka, enosmernega je zagovarjal Edison, Tesla izmeničnega. Še danes se med strokovnjaki krešejo mnenja, kateri od njiju je bil boljši izumite
Druga anekdota o otroku z izjemno mamo
O tem, kako je Thomasa obravnavala šolska »stroka«, pripoveduje tudi druga anekdota, ki jo je v svoje izjemno delo Vstanimo, v suženjstvo zakleti! (v dveh knjigah je izšlo pri založbi Sanje leta 2017) vključil pater dr. Karel Gržan.
To je zgodba, ki me je prevzela: Nekega dne, ko je prišel Thomas Edison (1847–1931) domov iz šole, je izročil mami pismo. »Učiteljica mi je dala to pismo z naročilom, da je namenjeno le tebi.«
Med branjem pisma so se mami orosile oči. Potem se je zbrala, umirila misel in sinu kakor brala iz pisma: »Vaš sin je genij. Naša šola mu daje premalo znanja, saj nima za njegovo genialnost tako dobrih učiteljev, da bi ga lahko poučevali. Predlagamo, da ga učite sami doma.«
Edison je postal eden izmed največjih izumiteljev vseh časov. Nekega dne je pregledoval družinske papirje. Našel je tudi zloženo pismo. Ko ga je odprl, je prebral: »Vaš sin je mentalno zaostal, zato naj ne hodi več v šolo.« Thomas Edison se je zjokal. Nato je na pismo pripisal: Thomas Alva Edison, zaostal otrok z izjemno mamo, je postal genij stoletja.
Karel Gržan je nadaljeval svoje poglavje s temi mislimi: »Na poti do izjemnih uspehov potrebujemo vsaj eno osebo, ki verjame v nas, in biti moramo ljudje z napako. Prav ste prebrali. Biti moramo ljudje z napako. Ljudje, ki pridejo z lahkoto do pravilnih rezultatov po utečeni, že utirjeni poti, bodo težko odkrili novosti.
Nevroznanost ugotavlja, da imajo naši možgani radi lagodnost, zato mislimo večinoma utečeno – ‘pravilno’. Možnost miselne inovativnosti naj bi bila le v petih odstotkih glede na ustaljeno/pridobljeno znanje. Šele če miselni proces zaradi ‘defekta’ ne steče po ustaljeni poti, začnejo možgani iskati alternativno smer do pravilnega rezultata. In v odkrivanju novih poti za doseganje pozitivnih ciljev je tista genialnost, ki jo potrebuje naš čas.«
Med Iskricami v Delu je bila objavljena naslednja Edisonova misel:
»Če bi vsi počeli stvari, ki smo jih zmožni storiti, bi osupnili sami sebe.«
