Jaz tebi, ti meni

Slovenski sistem financiranja športa navkljub kritikam in pomanjkljivostim deluje.

Objavljeno
03. februar 2020 12.00
Posodobljeno
03. februar 2020 12.49
Prvi mož Atlantic Group, glavnega pokrovitelja KK Cedevita Olimpija, Emil Tedeschi ima pri nas odlične poslovne investicije, zaradi katerih je tudi v slovenskem interesu, da je zadovoljen z odnosom države.
FOTO: Blaž Samec/Delo
Zadnja odmevna nastopa slovenskih odbojkarjev in rokometašev, žal brez češnje na torti, sta znova odprla vprašanje ustreznosti financiranja slovenskega športa, predvsem moštvenih in ekipnih (v duhu enakopravnosti kaže upoštevati tudi ženske) panog. Izpostavili so se medijski vplivneži, ki jih je navijaški zanos pošteno ponesel, in od politike, ki kroji in oblači, zahtevali povišico, češ da so moštveni športi krepko podcenjeni na seznamu prejemnikov državnih sredstev. Da so bili med njimi tudi takšni, ki so tako ali drugače »priviti na pipo«, iz katere teče »nafta«, so zaznali red­ki. Razumljivo, tudi oni so bili del navijaške evforije.

Kako sploh kaže slovenskemu športu? Odlično, lahko bi bilo še bolje. Ampak ... Uspešnost slovenskih športnikov v najmočnejši mednarodni konkurenci je impresivna in dopušča le malo dvomov o tem, da v sistemsko ustrojenem kolesju slovenskega športa manjka kakšen kolešček. Takole na prvo žogo in brez poznavanja zakulisja bi vsakemu kritiku mirno odvrnil, da je, kot je zdaj v modi, populist. Ker zaradi izrazito egoističnih vzgibov poskuša v past zvabiti »navijače« iz drugih panog. Jasno je, da tudi če bi bili uspešni, bi jih po sistemskem financiranju, popravljenem po njihovih merilih, kar nekaj potegnilo krajšo. Bi pa bili nadvse koristni podporniki.


Oblikovalci slovenskega športa bi morali biti odzivni tako kot v gospodarstvu. Ko neka panoga nima nikakršne prihodnosti, je potrebno prestrukturiranje.


Glede na uspešnost v vseh mogočih panogah je oblikovalcem finančne konstrukcije slovenskega športa težko karkoli očitati. Sistem deluje. Ali je pravičen ali ni, je kajpak stvar posameznikovih prepričanj, toda v vsakem primeru je treba poznati slovensko izhodišče. Poskušal bom preprosto pojas­niti. Poslanstvo države je, da spodbuja športno aktivnost državljanov, jih izobražuje, ustvarja športnike in jim omogoča, da lahko postanejo vrhunski. Nadalje, da postavlja osnovno infrastrukturo (od strokovnega kadra do objektov, pri katerih še krepko zaostaja z razvitimi državami), ki omogoča prehod na naslednjo raven, v organizacijski in tekmovalni profesionalizem. Pri tem dopuščam sistemske korekcije, na primer; da se zaradi podnebnih sprememb del sredstev iz panog, odvisnih od vremenskih razmer, prenese na druge. Da so odzivni tako kot v gospodarstvu – ko neka panoga nima nikakršne prihodnosti, je potrebno prestrukturiranje.

Glavna težava slovenskega športa je predvsem financiranje profesionalnega ustroja klubov, ki tekmujejo v vrhunski konkurenci oziroma bi se želeli prebiti na najzahtevnejšo sceno. Na eni strani so njihove visoke ambicije, na drugi nezmož­nost zbrati sredstva po tržnem načelu. Slovenski trg je pač premajhen. Tu pa razširjeno domačijsko razmišljanje, da bi morala država s svojimi najmočnejši podjetji financirati kar vsevprek, kar je tekmovalno uspešno, trči ob logiko, ki deluje na prostem trgu.

Emil Tedeschi in Milan Mandarić, najbolj izpostavljena zasebnika in plačnika profesionalizma, ki zastopata še vrsto drugih domačih entuziastov, sta tista, ki potrebujeta pomoč države. Seveda ne finančne, ampak takšno, ki jim bo odpirala vrata pri drugih poslovnih projektih v okolju, v katerem delujeta.

Saj veste, idealna formula bi bila preprosta, jaz tebi, ti meni.