Je babica postala mamica?

Starša se čudita, zakaj se ju 4-letna hčerka ne razveseli, ko jo k dedku in babici prideta iskat po službi okoli 18. ure.
Objavljeno
10. januar 2018 08.39
Janja Dermastja
Janja Dermastja

Pišem vam v upanju, da mi boste znali pomagati. Sem poročena in mamica štiriletne hčerke. Živimo v hiši mojih staršev. Mi smo zgoraj, starši spodaj. Oba z možem sva visoko izobražena z doktorati in imava zelo zahtevni službi. Pogosto še doma dokončujeva službene obveznosti. Sva dobro situirana. Lahko bi rekli, da si lahko veliko privoščimo.

Ker si želiva vse najboljše za hčerko, sva ji po dolgem razmisleku izbrala zasebni vrtec, v katerem ponujajo zelo dober program za predšolske otroke. Ker ni nikoli prezgodaj začeti pri otroku razvijati talente in sposobnosti, sva jo vpisala še na popoldanske plesne vaje in k angleščini. Ker se sama vračava pozno iz službe (okoli 18. ure), jo v vrtcu pobereta babica ali dedek. Onadva jo tudi peljeta na popoldanske obveznosti.

Naše težave pa so zvečer, ko prideva po hčerko k babici in dedku, saj noče k nama. Vedno me razočara, ko vidim, da me ni vesela, ko pridem ponjo. Jaz sama komaj čakam, da jo objamem, a me kar odrine. Pogosto me tudi brca in tepe. Počutim se popolnoma nemočno, saj vedno traja, da jo spravim domov. Hči me ne upošteva, se mi upira. Ne uboga in ne želi narediti, kar ji naročiva: da si umije roke pred večerjo, zavlačuje z umivanjem zobk, noče si obleči pižame.

Skratka, kot podivjana je. Sicer se malo umiri, ko mož zakriči, a veva, da to ni pravi pristop, in mu je potem vedno zelo žal. Boli me tudi, da se babice vedno bolj razveseli kot mene in da jo bolj uboga. Kako naj hčerko pripraviva, da naju bo tako ubogala kot babico? Bralka

Če želimo, da bodo otroci sodelovali, je za to najprej potreben dober odnos. Namenoma sem zamenjala vaš izraz ubogati s sodelovati. Upam, da si ne želite vzgojiti pridne in ponižne punčke, ki bo slepo sledila vašim ukazom in uresničevala vajine visokoleteče načrte. Zdi se, da si želita otroka, ki bo doma neviden, da vama ne bo v napoto ob vajinem napornem delavniku. A ravno s svojim obnašanjem vama hči sporoča: »Opazita me, tu sem, pogrešam vaju, bodita več z menoj, potrebujem vaju, rada bi se igrala s teboj, mamica, in s teboj, očka.«

Ker seveda tega še ne zmore in ne zna povedati, pokaže z obnašanjem. Rešitev se skriva v preprosti misli: postanita končno odgovorna starša svoji hčerki, to si zasluži. To pomeni, da jo vidva vzgajajta in ne drugi. Če si seveda sploh želita. Vsi imamo na razpolago 24 ur. Vsi. Kako jih bosta preživela, je vajina odločitev. Se da torej uvesti kakšne spremembe glede razporejanja časa?

Če si resnično želita graditi odnos s hčerko, se bo našla rešitev. Se mora. Vzgoja otroka zahteva od staršev, da smo osebno in socialno odgovorni. Ker pa je to težko, se lahko zgodi, da hitro najdemo izgovore v dodatnih službenih obveznostih in otroka prepustimo babici in zunanjim mentorjem. Pogosto pod krinko, da je to za otroka najboljše. Je res? Ali je le lažje za nas?

Če sem iskrena, vidva sploh ne vzgajata deklice, ampak jo babica in dedek. Normalno je, da se otrok naveže na osebe, ki so ob njem, ki skrbijo zanj, ki se ukvarjajo z njim. Zato vajina hči bolj sprejema babico kot vaju. Ni samoumevno, da bo otrok naredil, kar hočemo, samo zato, ker mu vse kupimo. Daleč od tega.

Hudo je tudi, da je hči že v najzgodnejših letih popoldne na dodatnih aktivnostih. Zaradi vajinih pričakovanj, kaj vse bo postala, jo v resnici izgubljata v čustvenem smislu, saj ne poskrbita za njene osnovne čustvene in psihološke potrebe. Prva, ki je nujna za zdrav razvoj, pa je občutek varnosti, ta je temelj vsega. Pri vas tega ni, ker si hčerko dopoldne podajajo najprej vzgojiteljice v vrtcu, popoldne pa babica, dedek in mentorji na dejavnostih.

Vajina hči je že tako neodločna, in to zato, ker nima nikogar, s komer bi se lahko identificirala. Le če bosta vsak dan dovolj časa z njo, če se bosta z njo ukvarjala, raziskovala, se igrala in počela vsakodnevne stvari, med katera spadajo tudi domača opravila, bo začutila stabilnost.

Ker pa vaju ni, deklica ne ve, po kom naj se zgleduje. Zato je tudi tako nemirna. Še enkrat ponavljam, če želimo imeti dober odnos z otrokom, moramo biti z njim. Odnosa ne moremo graditi iz službe na daljavo. Ne gre. Otrok se namreč odziva na osebo, ki postavi neko zahtevo ali neko pričakovanje. Če je dober stik, če smo povezani z otrokom, potem bo sodeloval. Če tega ni, se bo upiral na različne načine.

Vsak malček si želi biti samostojen in uveljaviti svojo voljo. In bo preizkušal, do kam lahko gre. Če nismo dosledni in jasni v svojih zahtevah in pričakovanjih, bo takoj začutil našo omahljivost. Naša notranja drža mu da vedeti, kdaj smo res trdni in kdaj ne. Podati moramo jasna, konkretna in kratka navodila. Ker pa sta vidva utrujena od svojih karier, tega ne zmoreta in enkrat zato popustita, drugič pa ponorita. Popolna zmeda. Če želimo karkoli spremeniti pri otroku, je treba najprej razmisliti, kaj bi morali najprej spremeniti pri sebi.

Še namig: najprej razmislita, kakšna so vajina stališča glede vzgoje otrok. Se vama zdi naporno? Je. Biti z otrokom pomeni biti popolnoma prisoten in opazovati, kaj s svojim vedenjem v nas prebuja. To pa niso vedno le prijetna občutja. Treba jih je prepoznati in se z njimi soočiti. In vprašanje v razmislek: kje na vajini lestvici vrednot je družina? So pred njo denar, uspeh ali zunanje potrditve? Bodita iskrena. Če iščeta svojo vrednost le v delu in službenih uspehih, vaju čaka veliko razočaranje. Skrivnost zadovoljnega življenja je namreč v dobrih medosebnih odnosih. Kaj vama pomaga, da imata vse, nimata pa hčerke, ki se vaju razveseli. Upam, da vsaj babici in dedku izkažeta spoštovanje in hvaležnost za to, da ima deklica ob sebi nekoga, ki se ga lahko razveseli.

***

Po (elektronski) pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Janja Dermastja,Modra ura; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.