Nedelovih 7: Je Miro Cerar pozabil na vrednote, ki jih je nekdaj zagovarjal?

Miro Cerar ni pozabil na vrednote, v katere verjame kot pravnik in filozof, ki se ukvarja z etičnimi vprašanji, Nataša Pirc Musar.

Objavljeno
23. januar 2016 22.50
redakcija Nedela
redakcija Nedela

Jure Apih, publicist

V mlinu se dvakrat reče, Bobovniku pa trikrat. Ko ne sliši odgovora, ki bi ga rad, ponavlja vprašanje, do onemoglosti. Pa se za zdaj naš prvi kar dobro drži. Naučil se je, da je za vsako ceno načelen lahko le tisti, ki nima velike odgovornosti in ni prisiljen med samimi slabimi rešitvami pragmatično iskati najmanj slabe. Orkestrirana za pomlad napovedana ofenziva je že v polnem razmahu. Interpelacije in zahteve po odstopu ministrov se vrstijo, policisti še kar stavkajo, Janša grozi z vaškimi stražami in narodno gardo, zdravniki se krčevito borijo za svoje zdravstvo, še sindikati se pritožujejo, da bo popljuvani Mramor šibak pogajalec. Avstrijci ga prijazno, Hrvati pa arogantno vlečejo za nos. A Cerar se ne da, Slovenec je, ne jamra in rešitve išče.

N'toko, glasbenik in kolumnist

Kariera premiera ima ponavadi tri faze: najprej obljube, na podlagi katerih te ljudje podprejo, potem izbiranje zaveznikov, s katerimi lahko sestaviš vlado, nazadnje pa sprejem tistih, ki so prišli po plačilo za svojo podporo – z zahtevami po »kešu«, ki ga nimaš dovolj za vse, in uslugah, ki te lahko stanejo kariero. V tretji točki začneš preračunavati, kateri zaveznik je pomembnejši za tvoje preživetje. Cerar je izračunal, da bi se z Mramorjevo odstavitvijo zameril pomembnejšim ljudem, kot smo državljani, ki od njega hočemo poštenost. Volivci smo se očitno ušteli že v prvi točki, ko smo se zadovoljili z lepimi besedami o poštenosti in od Cerarja nismo zahtevali drugega, kot da se pridno smehlja, da ne jamra in išče rešitve. To smo tudi dobili.

Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša

Miro Cerar po mojem mnenju ni pozabil na vrednote, v katere verjame kot pravnik in filozof, ki se ukvarja z etičnimi vprašanji. Prepričana sem, da jih danes vidi le z drugega konca, saj je vrednote zagotovo lažje zagovarjati, kot pa jih v praksi privzgojiti tudi drugim. Zdi se, da mora vse večkrat na tehtnico postaviti strokovnost določenih posameznikov (recimo ministra Mramorja) in etični ali kakšen drug zdrs ter se seveda odločiti, čemu bo dal prednost. Žal je tako, da skoraj ni posameznika, ki v svojem nahrbtniku ne bi imel kak­šne nečednosti. V takšnih primerih se je treba odločiti, kako velika je napaka, ki jo je nekdo storil, in kako velik je prispevek (ali korist), ki ga tak posameznik lahko da družbi. Težke dileme.

Dragan Petrovec, kriminolog

Večina politikov pozabi na svoje obljube, takoj ko so izvoljeni. Najprej je treba poplačati tiste, ki so pomagali v volilni kampanji. To pomeni, da mnogi nesposobni dobijo odgovorne položaje. Morda se je dobro spomniti poslanca Dobovška, ki je že v začetku mandata nove vlade začel opozarjati na neetično in zavezam nasprotno ravnanje. Ker ni bilo sprememb, je odšel iz take druščine. Kakšne vrednote je Cerar zagovarjal, je bilo malokdaj jasno. Etika, dokler ni konkretnih ravnanj, zna biti izmuzljiv pojem. Cerarjeva dvojnost se je pokazala že pri referendumu o istospolnih skupnostih. Pri odločanju o Mramorju še toliko bolj. Skratka, eno večjih razočaranj glede na pričakovanja.

Dušan Jovanović, režiser

To, kar je obljubljal Miro Cerar pred volitvami, bi lahko obljubil Bog. Pa še on najbrž ne bi mogel držati obljub. Ampak volivci smo Cerarju (in marsikomu pred njim) verjeli, kakor da bi bil Sveti duh in Sveti oče v eni osebi, ne pa nekdo, ki si je zaželel, da bi bil njemu podoben na slovenski zemljici. Bolj ko si želiš neko funkcijo, je pred dnevi v lokalu Pritličje rekel Gregor Golobič, manj si zanjo primeren. Jaz pa bi dodal še to: in bolj ko si zjutraj v svojem srcu čist in pošten, bolj boš pod noč grd in umazan. Zasvinjajo se sanje, zasvinjajo se misli, zasvinja se duša, zasvinja se življenje in ni ga čistila, da bi ga vrnil v stanje prvobitne čistosti.

Svetlana Slapšak, redna profesorica

Ko je še svoje profesorsko/pravniške zaslužke dopolnjeval s pisanjem po časopisih, mi ni uspelo do konca prebrati nobene njegove kolumne: bile so duhomorne, dolgočasne, brez idej in banalne. Tudi zato pred volitvami nisem verjela njegovemu besedičenju: danes vidim, da praznota zgolj prikriva neskladje med besedami in dejanji. Temu bi se lahko reklo tudi laž, posebno ko gre za priseganje na moralo in etiko. Dodajmo še patetično-komično vladno ekipo – vsaj iz Cerarjeve stranke – in za češnjo na torti tisto natisnjeno parolo, ki deluje kot »prevod« premierovih misli o nedelavnih in jamrajočih Neslovencih ...

Karel Gržan, duhovnik

Verjamem, da je osebno človek vrednot, a je vstopil v izprijeno politično kuhinjo, kjer piše recepte interes globalnega kapitala. V želji, da bi Sloveniji kljub temu nekaj dobrega postregel, je začel kuhati kot drugi in njegova nekdaj visokopražna merila neredko v načelnostih ne dosegajo niti nizkega praga. Zame bi bil Cerar nadstandarden, če ne bi bil tako zelo vdano priden v obstoječem konceptu, temveč bi razkril njegove izprijenosti ter nato izstopil iz izrojene politične kuhinje. Na podlagi izkustev bi lahko domislil vizijo evolucijske nadgradnje skrbi za javni blagor in jo v ljudski iniciativi sprožil kot novost. Tako bi postal zgodovinska veličina, sicer pa bo le člen razglašenega orkestra na ladji evropske civilizacije, ki se potaplja.