Je še kaj več tam zunaj, kot so ljudje, ki so »naši«?

Na lanski zabavi me je prešinilo – ne prvič, je pa bil vzgib tisto zadnjo decembrsko soboto nadvse močan –, da so v življenju najbolj pomembni ljudje, ki nas obdajajo, in odnosi, ki jih ustvarjamo z njimi. Klišejsko, da. In vendar – kolikokrat ste v zadnjem letu premišljevali o tem? Mislim, zares premišljevali?

Obstaja rek, da Peking vodijo babice

Zavedanje, da ima človek ob sebi ljudi, ki so mu pripravljeni brez obsojanja in vprašanj stati ob strani, vzbuja prav osvežujoč občutek miru, olajšanja in lahkotnosti. Zato je bila moja novoletna želja po eni strani skromna, po drugi pa – je še kaj več tam zunaj, kot so ljudje, ki so »naši«?

Naj ima človek še tako rad svoje delo oziroma poklic, ki ga opravlja, ga služba na koncu dneva ne bo objela niti mu poslala kratkega sporočila, če nepričakovano smukneta na koncert, ki se nato izkaže – kot je z veliko stvarmi v življenju – za enega najboljših v letu. Ko sem torej razmišljala o novoletnih željah, potrebah in pričakovanjih, ker se to v zadnjih izdihljajih koledarskega leta pač spodobi, sem si zaželela ob sebi še naprej imeti ljudi, ki me slišijo, razumejo ter sprejemajo takšno, kakršna sem.

Skupnost, čeprav gre morda zgolj za ozek krog ljudi, prepogosto jemljemo za samoumevno dobrino. Kako zelo pomembna je, je v zadnjih nekaj letih večkrat poudarila predsednica Inštituta 8. marec in koordinatorka kampanje Moj glas, moja izbira Nika Kovač.

Ob uresničevanju ideje o dostopu do varnega splava, ki se ni rodila mimogrede, pač pa z namenom in željo zaščititi ženske, da ne bi več umirale zaradi strogih zakonodaj, zbiranju podpisov in prepričevanju evropskih poslank in poslancev, naj dajo svoj glas pravici do izbire, so Niki Kovač stali ob strani številni posamezniki. Potrebovali so srečo, priložnosti in prostor v medijih, da so bili slišani, predvsem pa so potrebovali veliko mero poguma.

Napadi nanje in tudi na tiste, ki podpirajo pravico do odločanja o lastnem telesu, pa niso del kampanje, so bili pogosto brutalni. Morda je aktiviste, človekoljube, pred tem, da bi se umaknili, zaustavljalo dejstvo, da so del trdno povezane skupnosti, ki je dihala kot eno, se borila za nekaj, v kar verjame, in trdno stala ob strani vsakemu posamezniku znotraj njihovega kroga.

Čiščenje snega v Ljubljani. FOTO: Jure Eržen/Delo

Pri boju za pravice žensk si letos želim več poguma. Leta 2024 je bilo – uradni podatki za lani še niso na voljo – po svetu umorjenih približno 83.000 žensk in deklet. Okrog 50.000 jih je umoril njihov partner ali družinski član. Če to številko obrnemo še drugače, se je na dan zgodilo 137 femicidov oziroma eden na vsakih deset minut. Strokovnjaki za boj proti nasilju nad ženskami opozarjajo, da kljub posameznim dobrim ukrepom število umorov žensk ne pada.

Je torej uspeh, da ohranjamo status quo? Seveda ni. Kot skupnosti nam je jasno, da je kakršnokoli nasilje nesprejemljivo, ampak ali ga dovolj pogosto obsodimo kot posamezniki? Ob petih do sedmih ženskah, ki jih v Sloveniji vsako leto umori njihov partner, so žrtve teh tragedij tudi starši teh žensk, pa otroci, če jih imajo, sorojenci, sodelavci, prijatelji in znanci.

Verzi o okolju, ki ne odpušča ženskam, čeprav so vse naredile prav

Ob femicidih je tu še več kot tisoč primerov družinskega nasilja. Strokovnjakinjam, ki se ukvarjajo z žrtvami, dela žal ne bo zmanjkalo, zato jih kot posamezniki in skupnost podpirajmo po svojih najboljših močeh. Brez sodb in relativiziranja.

In pazimo hkrati tudi na vse »svoje« ljudi.