Joga − globalni fenomen 21. stoletja

Ali se je vadba joge preveč skomercializirala? Kakšna je vloga gurujev? Kdo vadi jogo?

Objavljeno
18. junij 2015 11.53
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si

Indijski predsednik vlade Narendra Modi je lani v Združenih narodih predlagal, da 21. junij postane mednarodni dan joge. Predlog je dosegel svojevrsten rekord, saj ga je podprlo 177 držav od 193, med drugim tudi slovenska vlada, in nobena ni bila proti. To nedeljo po vsem svetu poteka brezplačna javna vadba joge. Zaporedje vaj je predlagalo Ministrstvo za ajurvedo, jogo in naturopatijo, unani, siddha in homeopatijo (AYUSH). Začelo se bo s fizičnimi vajami in končalo z meditacijo. Dogodek bo trajal 35 minut.

V Sloveniji organizirana vadba s pomočjo izkušenih učiteljev in učiteljic različnih šol in smeri joge poteka v 33 krajih med 10.45 in 11.45. Indijska ambasada v Sloveniji ljudi vseh starosti vabi na vadbo, ki je lahko spodbuda h gibanju in spoznavanje osnov joge.

Kaj je tako privlačnega in koristnega v vadbi joge, da je postala del skorajda vsake globalizirane vasi? V čem se razlikuje od gimnastike in sprehoda po zelenem gozdu, da jo vse več ljudi izbira kot način ohranjanja telesnega in duševnega zdravja?

Kot kažejo analize in statistike ali že sam obisk vadbe joge, se zanjo najpogosteje odločajo izobražene ženske. Ker so kot družbena skupina vedno bolj vplivne, se vadbi pridružujejo še moški, starejši in otroci.

Znanstvene raziskave, ki jih je zaradi izjemne popularnosti joge čedalje več, potrjujejo učinkovitost joge za številne zdravstvene težave, kot so zniževanje krvnega tlaka, uravnavanje sladkorja v krvi in pomoč pri stresu, kot rehabilitacija oziroma kot način ohranjanja psihofizičnega ravnovesja.

Evropska strokovna revija za preventivno kardiologijo meni, da je joga lahko pomembna vadba pri zmanjševanju težav, povezanih z boleznimi srca. Ne gre le za telesne položaje joge (asane), temveč tudi za dihalne vaje (pranajama) in meditacijo.

Vprašanja in pomisleki

V New Delhiju bo to nedeljo na odru vadbo državljanov in državljank vodil kar sam predsednik vlade, kar je svojevrsten dogodek sam po sebi. Zato ne manjka tudi ostrih kritik, da je svetovni dan joge pravzaprav njegova politična promocija. To seveda ni izključeno, saj imajo nekateri glede Indije svoje poglede na stoletja nadvlade, ko so bili pod Moguli in kasneje pod britansko krono. Iz kritik so pogosto izpuščena tudi dejstva, da je bila joga in z njo povezana indijska tradicionalna medicina ajurveda dobesedno prepovedana z letom 1835, ko je bila Indija del britanskega imperija.

Zanimivo vprašanje je še, kaj bi bilo z jogo, če bi bila intelektualno in zgodovinsko izročilo ter kulturni fenomen iz Španije, Japonske ali Združenih držav Amerike? Bi te države svoje izročilo ščitile ali bi dovolile, da se prodajajo pasja joga, vinska joga, gola joga in številne druge tovrstne domislice? Kot bi, recimo, obstajal flamenko v tangicah ali alkoholni aikdio in podobno. Ni manjkalo tudi poizkusov, da se joga patentira, vendar kot vztraja Swami Ramdev iz Indije, to ni dopustno.

Kakor je zapisala Sarah Strauss, ki se je ukvarjala s transnacionalizacijo joge, je ta iz prakse, ki je bila značilna predvsem za sloj moških brahmanov z izrazito asketsko naravnanostjo, v 19. stoletju spremenila svojo smer in se demokratizirala. S popularnostjo joge pa se je povečala tudi njena komercializacija, vendar ne le to, joga je postala tudi socialno kritična in se zavzema za blagor posameznikov in skupin v družbi, navaja Straussova.

Če sta bili v zadnjih stoletjih za jogo značilni moška in asketska naravnanost, je v zadnjih desetletjih na zahodu joga dobila nove normative, in sicer seksualizirane podobe žensk, ki vadijo jogo. Zato so čedalje bolj glasne skupine, ki hočejo stereotipe o tem, kdo naj vadi jogo, preseči. Morda je odprtost znanja o jogi hkrati preizkus našega spoštovanja.

Kam po znanje o jogi?

Indijska vlada ne posega na področje najrazličnejših šol joge. Najbolj mednarodno znana organizacija na svetu Yoga Alliance, ki je podelila že več kot 60.000 učiteljskih certifikatov, ima namreč sedež v Združenih državah Amerike, kjer bo prihodek dejavnosti, povezanih z jogo, leta 2016 dosegel 8,3 milijarde dolarjev. Tudi v Sloveniji ima znaten delež učiteljev joge diplome Yoga Alliance, večina opravi najmanj 200-urno strokovno izobraževanje. Najbolj prizadevni med njimi se odpravijo na dodatna izobraževanja, med drugim tudi v Indijo, čeprav je tudi tam treba najti ustrezno kakovost šole. Sri Pattabhi Jois in B. K. S. Iyengar, ki sta v zadnjih desetih letih ključno zaznamovala vadbo joge v ZDA in s tem tudi v Evropi, sta svetovala redno vadbo joge od šest do deset let, preden lahko učenec postane učitelj.

Posamezne šole joge predvidevajo različno dolge postopke izobraževanja, glede na to, da je joga v Sloveniji prisotna že več desetletij, lahko rečemo, da so rezultati poučevanja spodbudni. Na indijski ambasadi v Sloveniji so navdušeni nad poznavanjem joge pri nas in menijo, da vsakdo lahko uči jogo, le da znanje predaja kakovostno in varno.

Da to ni nepomembno, opozarja tudi Pulitzerjev nagrajenec William J. Broad v knjigi The Science of Yoga (2012). Za učenje joge je namreč potrebno zelo dobro poznavanje delovanja telesa, natančno razumevanje jogijskih položajev, ki so ali niso primerni za določena stanja ali poškodbe. Večletno učenje joge ni zaželeno s poslovnega vidika, smotrno pa je z vidika varnosti. Vendar zlahka prevlada poslovni model, saj tudi priznane indijske šole joge nudijo izobraževanja, ki trajajo le nekaj tednov. Odgovornost je zato predvsem na posamezniku, kaj izbira in da se ustrezno pozanima, še posebej če ima zdravstvene težave. Za ohranjanje kakovosti in znanstvenega preverjanja učinkovitosti joge je indijska vlada lani ustanovila ministrstvo za jogo.

Je joga vera?

Indijska jogijska filozofija ne predpisuje določenega boga ali specifične smeri za dosego samospoznanja. Predlaga pa sledenje univerzalnim etičnim principom (jame in nijame), med katerimi je na prvem mestu nenasilje. Z njim je povezano tudi vegetarijanstvo oziroma v današnjem času vse pogosteje veganstvo.

Številni indijski učitelji joge spodbujajo vadbo katerekoli od oblik joge in je ne povezujejo z religijo ali vztrajanjem, da joga pripada le Indiji, ravno nasprotno. Želijo si, da postane globalno gibanje, ki dviguje kakovost vsakodnevnega življenja. Deluje precej utopično, vendar kdor je poizkusil vadbo joge, večinoma lahko ugotovi pozitivne spremembe v svojem počutju.

O jogi v znamenitem vedskem spisu Bhagavadgita govori Krišna kot o »Samatvam Yoga Uchyate«, kar pomeni, joga je uravnovešenost ali harmonija. Že sama definicija joge je zato izrazito odprta za različne možnosti, saj poudarja predvsem sočutno sobivanje. Jogijski nauki, tako dr. Gunter Reisel, inštruktor joge, učijo, da je vsakdo sam odgovoren za svojo usodo in srečo, zato nam je podeljena sposobnost, da se osvobodimo trpljenja. »Redna vadba joge utrjuje in pospešuje človekov razvoj, saj z njo spoznamo resnično razsežnost življenja na Zemlji, svoje naloge in možnosti,« piše Vishwaguruji.

Po indijski mitologiji je prvi jogi ali adijogi Šiva, ki je znanje podelil sedmim modrecem (saptarišijem), ki so vztrajali dovolj dolgo. Kakor navaja mitologija, kar 84 let. Šiva jim namreč znanja joge ni hotel podeliti z namenom »zabave«. Kot komentira Sadhguru, je praksa joge usmerjena povsem nereligiozno, kot sodobno pojmujemo verstva, zato jo indijski modreci že stoletja pojmujejo kot znanost in umetnost. Saj zahteva uporabo, preverbo in samoopazovanje.

Rišiji oziroma modreci so opisali štiri različne poti joge, in sicer bhakti jogo, ki temelji na predanosti, karma jogo kot nesebično služenje vsem živim bitjem, radža jogo, kjer vadimo z disciplino in meditacijo, in gjana jogo, ki temelji na spoznanju in modrosti. Joga je v svojem bistvu namenjena transformaciji osebnosti, da bi se prekinil ponavljajoči se krog rojstev in smrti.

Čigava je joga?

Joga izvira iz Indije, o tem ni dvoma. Arheološke najdbe iz 20. stoletja na območju današnjega Pakistana (Mohenjo daro in Harappa) so razkrile glinene figure in ploščice, ki pričajo o jogijskih položajih. Starost nekaterih najdb je ocenjena na okvirno 4000 let. Znan je tako imenovani pečat oziroma glinena ploščica »proto-Šive« (Pašupati). Do zdaj se večina raziskovalcev strinja, da je položaj sedeče figure oziroma božanstva v jogijskem položaju. Sedeči položaj figure na pečatu (mulabandhasana), pri katerem se stikajo stopala, je namreč zahteven tudi za tiste, ki so mojstri joge. Yan Dhyansky z Univerze Berkeley v Kaliforniji v svoji študiji Izvor joge v dolini Ind meni, da se je ta izvajala že pred razmahom vedske civilizacije na območju današnje Indije.

Za prenos znanja o jogi je bil skozi stoletja značilen, če ne odločujoč odnos med učiteljem in učencem. Beseda za učitelja, ki se uporablja tudi danes, je guru, ki je predvsem na zahodu pridobila malodane zlovešč prizvok.

Kljub temu v jogi vse do danes velja, naj znanje o jogi na učence prenaša učitelj, ki je dosegel samospoznanje. Za ustrezno učenje joge, tako Hatha Yoga Pradipika, je torej bistven odnos učenca (šišja) do guruja in s tem do znanja joge (guru tattva). Pri tem je za prenos jogijskega znanja značilna še tradicija guru parampara, kar pomeni, da se znanje prenaša od guruja do guruja skozi generacije neprekinjeno.

V Indiji soobstaja več različnih šol in tradicij joge, kar ne predstavlja nobene ovire. Vse različne smeri vadbe joge so primerne, odloča pa se posameznik na podlagi svojih potreb in prepričanj. Jogo je možno vaditi brez poglabljanja v odnos med gurujem in učencem s pomočjo izkušenega inštruktorja. Kar je tudi povsem zaželeno in primerno po vsem svetu. Duhovni učitelji pri vadbi joge pnavadi pritegnejo tiste, ki jogo vadijo v povezavi z duhovnostjo in so temu pripravljeni podrediti vse vidike svojega načina življenja.

Na splošno za jogo velja, kakor je povedal guru Sri Patthabi Jois: »Vadite in zgodilo se bo.«