Kaj doživel, preživel je!

Trikrat rojen: Rožle Bregar je ušel smrti pod plazom in v zmečkanem avtu

Objavljeno
04. januar 2016 12.59
Grega Kališnik
Grega Kališnik
Rožle Bregar je 27-letnik iz Radovljice, snemalec, no, direktor fotografije, ki pravi, da nikakor ne skuša skrajnosti življenja. Pa ga je tema dvakrat skoraj zagrnila, na Japonskem in na gorenjki.

Pri teh letih je človek, če mu kaj bist­venega, zdravja denimo, ne manjka, poln življenja, veselja. A pri Rožletu je malo drugače. Ko pove, da je rojen novembra, leta 1988, takoj ugibam, ali prvega, pa zanika, nak, zadnjega. Radovljičan je bil dvakrat na robu. Pa sestopil na našo stran.

Snemalec, direktor fotografije, freelancer, je član ekipe Vizualist – šest mladih se je združilo v dejavnosti, imenovani produkcija filmov. »Večinoma delamo v koprodukciji,« pove Rožle, ki je študiral multimedijo v Ljubljani, že prej fotografiral, »kot mulec sem delal filmčke, pa pozneje za časopise«. Vsebina? »Samo šport!«

Ker je s fotko težko preživel, »sem prešaltal na film«. Že osem let je šef fotografije pri dokumentarnih, šport­nih, turističnih filmih, delal je tudi oglase, reklame. S teve oglasi »zaslužiš veliko, a je tako psihično naporno, z naročniki in to, da se najmanj en teden prej in še teden po snemanju sekiraš«. Najbolj je doma v dokumentarcih, takšnih, ki se jih ne spomni, ki se jih ne upa vsak lotiti.

Pleza

V ranejših letih je bil športni plezalec, pa si je komplicirano roko zlomil, preveč časa izgubil, zakaj? Z rolerji je ubrisal po stopnicah. »Še zdaj mi je žal.«

Ker je vsa familija, rodbina, gorniška, veliko pleza tudi Rožle. Bilo je nekaj nesreč s prijatelji, najhujša nekoč na Japonskem, tam živi Rožletov oče Cveto Podlogar, ko je prijatelju sredi stene skala odrezala prste na roki, je bilo helikoptersko reševanje.

Bregar ni veren, tako da to, kar se mu dogaja, težko pripiševa volji kakega teže spoznavnega bitja, pa vendar, kdo človeku določa bonus v dvobojih s starko, ki ji simbolično nošnjo kose pripisujemo, pririsujemo?

Če zanemarimo leto 1988, se je Rožle rodil tudi leta 2008, »bilo je konec marca, točnega datuma ne vem, ko nas je oče povabil na praznovanje abrahama na Japonsko«. Hodili so turno po hribih, tam je, pripoveduje Rožle, večinoma pršič, pobočja so zaradi podnebja manj plazovita, do 2500 metrov imajo gričevje, poraslo z visokim grmičevjem. »Pršiča pa je tudi do dva metra, ko se ustaviš, se lahko pogrezneš do prsnega koša ali vratu.« In težko ven prideš. Vendar prideš. Razen če ...

Skupina je bila na bregu naklona 40 stopinj, »snamem smuči in par frendov prosim, ali se lahko še enkrat povzpnejo na vrh, da jih pofotografiram«. Fotoaparat je vedno z njim.

Naenkrat se začnejo dreti, »obrnem se gor, v sekundi me zasuje plaz, me vzame in odnese 150 metrov, ko se teren položi«. Podzavestno se zvije v klobčič in se prepusti premetavanju. Ko se norost umiri, Rožle spozna, da je zasut, zakopan. »Če česa takega še nisi doživel, misliš, da je konec.«

Ko pljune, slino iz ust spusti, tako je treba preizkusiti, kako si obrnjen, spozna, da je z glavo navzgor, sneg okoli njega kot beton, začne butati z roko, izdolbe deset centimetrov, več ne gre. »Čakam, ne poskušam ničesar, ker vem, da samo energijo zgubljam.« Tudi smučka ga je prvi hip grdo po ustih udarila, krvavi.

Minute tečejo, počasi obupuje. »Saj najprej si rečeš, da bo vse v redu, nato vse teže diham, čutim, da že zmanjkuje kisika. Postajam omotičen.« Po petih, morda desetih minutah zasliši glasove. Vrnejo mu energijo.

Njegovi so kajpak videli, kaj se je zgodilo, zasulo je edino Rožleta. Pohiteli so do koščka blaga, mislili, da je nesrečnikova bunda, pa je bil rukzak. Oče je bil od šoka paraliziran, a Rož­leta so naposled le odkopali. En Slovenec in en Japonec. Bil je nekoliko podhlajen, najbolj noro pa je, da je bil pravzaprav pol metra, morda malo več od površja, od življenja. Vsi turni smučarji so imeli popolno opremo, plaz je sprožil nekdo vrh pobočja.

Še dolgo je nosil v sebi strah, »misliš, da je konec, kot da si pod vodo, da se bo naenkrat stemnilo«. Dve leti pozimi ni šel v hribe, tudi zdaj je previden, posebej pozoren na bolj izpostavljenih mestih, nemir je v njem.

Gorenjka, Nemka

Naj bo človek podeseterjeno previden, mora živeti. Gremo k tretjemu rojstvu. »Lani, mislim, da aprila, se peljem iz Radovljice proti Ljubljani po gorenjki, ne vozim hitro.« Ker se pogovarjava pred dnevi, govori dejansko o predlanskem letu, 2014. Zgodi se med vožnjo navzdol na klancu, domačijsko imenovanem po nekoč znamenitem slovenskem politiku, ki ga je ondi bojda maliganiziran biksal. Malo po tržiškem odcepu oziroma pricepu na avtocesto. Pelje po voznem pasu, Rožle, od zadaj ga dohiti Nemka, zakinka za volanom, zadene njegov zadek. Rožletovega kangooja najprej zavrti, nato se začne prevračati, trikrat na streho in nazaj na kolesa. »Kontrolo zgubiš med rolanjem, k sreči sem bil brez snemalne opreme, bi me med prevračanjem zmečkala.« Ko je bil prvič na strehi, je mislil, da leti, čakal je le še usodni tresk. Trenutki obračanja, pravi zdaj, so se mu zdeli še bolj grozni od skušnje s plazom. »Imel sem izredno srečo, da sem se kotalil in ne zaletel.« Streho avta mu je stisnilo do glave. Njega ni premetavalo, se je trdno držal volana. Ker ni bilo udarca od spredaj, se zračne blazine niso sprožile.

Tišina. Voznik v šoku, nobene bolečine, »odprem vrata, izstopim, zadaj kolona in tam je že rešilec«. Mislil je, da je od nesreče že precej minilo, pa ni bilo tako. Reševalno vozilo je bilo tam po naključju, na nujni vož­nji, nekega upokojenca so peljali v Ljubljano. In naložili še Rožleta, nategnjenih mišic, potolčen je bil, porezan od glaževine.

Hitro si je opomogel, spet začel vozit, sprva je bil kdo ob njem, moral je premagati strah, tako delo ima, da je veliko na cesti. In ja, teden po nesreči je že potoval na projekt v New York. Z letalom seveda.

Ima mladenič z Rožletovim življenjepisom srečo ali nesrečo? »Veliko sreče,« pravi. In pričakovano nadaljuje: »V nesreči.« Upa, srčno, da je tak­šnih stvari dovolj, takšnih, »ko greš po robu življenja«. Strah ga je, strah dejstva, da zadev nimaš v rokah. Po drugem, tretjem rojstvu bistveno »bolj cenim življenje, do tedaj sem vedno mislil, umrl bom naravno, od starosti, nato pa spoznaš, da se ti lahko zgodi danes«. Pa saj to vsi vemo, nekateri pač na podlagi doživetega.

Črno jutro

Pred meseci se je s poklicnim kolegom in predvsem zelo dobrim prijateljem debelih tisoč kilometrov od doma pripravljal na zahteven dokumentarni projekt. Dan pred vrnitvijo domov, ko so bili dogovori opravljeni, se Rožle zjutraj zbudi, v sosednji postelji pa njegov prijatelj – mrtev. Pokliče reševalce, le smrt potrdijo. Urejanje črnih formalnosti, vožnje domov se komaj spomni ...

Naj bo dovolj. Naj bo dovolj Rožletove sreče, siamsko zrasle z nesrečo. Je bilo torej mladeniču primerno zaželeti srečo? Bilo.

P. S. Točnih datumov drugega in tretjega rojstva Rožle ne ve iz glave. Vesta jih mama in dekle. In mu torto spečeta.