Kako cenjen je delavec danes?

Kozma Ahačič, jezikoslovec

FOTO: Leon Vidic

Verjetno delavec v besedah še nikoli ni bil tako cenjen kot danes. Tudi dejansko se je v preteklih desetletjih stanje marsikje izboljšalo, a še vedno mnogi delavci trpijo zaradi slabega plačila, negotove zaposlitve, slabih delovnih razmer in neurejenih možnosti za počitek, največje trpljenje pa še vedno povzroča nespoštovanje človekovega dostojanstva na delovnem mestu.
Tudi zato je pomembno, da so delavci organizirani v (čim bolj neodvisne) sindikate. Združevali so se že od nekdaj, stavke poznamo že iz starega Egipta, kljub temu pa so si morali in si še morajo svoje pravice vedno znova izboriti. Pomembno je zavedanje, da je delo za človeka, in ne človek za delo, in da posluh za podrejene človeka tudi notranje bogati.

Nataša Luša, direktorica Dela

FOTO: Osebni arhiv

Moj stari oče, rojen v začetku prejšnjega stoletja, je bil trdno prepričan, da bo človeško delo nenadomestljivo in da bo prišel čas, ko bomo znali ceniti delo delavcev in kmetov. Sam je z veseljem in navdušenjem sprejel motorizacijo kmetije, ki je pomenila veliko manj človeškega dela, in to se mu ni zdelo sporno. Danes imamo vsi polna usta tega, da so zaposleni naša največja vrednost, in se hkrati spogledujemo z mislimi, kako jih nadomestiti z umetno inteligenco. Podobno je kosilnici mojega starega očeta, pa vendar nekako drugače. Delavce cenimo najbolj takrat, ko nam spušča vodovodna cev, pa takrat, ko smo odvisni od prijazne sestre v bolnišnici, ali takrat, ko nam ne uspe najti ustreznega obrtnika, drugače pa velikokrat pozabljamo na vse druge. Skrbi me veliko nesreč na deloviščih.

Uršula Cetinski, publicistka

FOTO: Osebni arhiv

Položaj delavstva je v Evropi odvisen predvsem od gospodarske zmogljivosti in socialne pravičnosti posameznih držav. Celo v državah, ki jih imamo za urejene, demokratične, spoštljive do vladavine prava, je stopnja zlorabe kapitala visoka. To vpliva na vse, še prav posebej pa na socialno najšibkejše. In celo v »najboljših družinah«, kot bi lahko poimenovali najuspešnejše države v Evropi, kamor bi nekoč rada sodila tudi Slovenija, je delež socialno ogroženega delavstva ali upokojenstva še vedno velik. V nekaterih gospodarskih panogah, ki zaposlujejo veliko tujcev, kot je gradbeništvo, pa se razvija celo novodobno suženjstvo. Problem delavstva je, da je izgubilo klasične politične zastopnike iz prejšnjega stoletja, zato je družbeno šibkejše in lažja tarča za manipulacije.

Jadran Lenarčič, znanstveni svetnik Instituta Jožef Stefan

FOTO: Jože Suhadolnik

Cenim, če so ljudje srčni v svojem poklicu, naj bodo strugarji, dimnikarji ali operni pevci. Od njih je odvisno, kako bomo živeli in preživeli, ne pa od vsakovrstnih pozerjev in zaslužkarjev in sploh prevarantov, ki so si na obskurne načine navlekli denar ali medijsko pozornost in se obnašajo kot plemiči. Poznam poštene podjetnike, ki so jim delavci najpomembnejši, kakor tudi njihove družine in okolje, v katerem delujejo. Najraje bi jih kar poimensko naštel. Na žalost se množijo tudi oni drugi, pogosto zakriti lastniki nekakšnih skladov za prevzemanje podjetij, njim so delavci strošek in delo izpod časti, ideal, ki se deloma širi tudi med mladimi. Verjamem pa, da se bo prav mladim nekega dne zaiskrilo in se bodo postavili za dejanske vrednote in pravičen odnos do dela.

Karel Gržan, duhovnik

FOTO: Dejan Javornik

Odvisno, glede na delodajalca. So takšni, ki cenijo svoje delavce, žal pa nekateri vrednotijo zgolj dobiček. Etično nedopustno je, če se ta krepi na račun delavca, ki je zato za svoje delo podcenjen. V delovnem odnosu so temeljne medsebojna pravičnost, odgovornost in spoštljivost. Ta ohranja dobro vzdušje in podpira psihofizične moči, ki so za uspešno (so)delovanje potrebne. To je tudi v duhu ekonomije v žlahtnem pomenu besede. Sama beseda (grško οικο: oiko hiša + νομός: nomó zakoni, pravila) nosi v sebi sporočilo, da morajo biti medsebojna razmerja uzakonjena tako, da se lahko vsi na tem svetu počutimo domače – varno. To ne pomeni, da imamo vsi enako, pomeni pa, da imamo vsi dovolj.

Zoran Predin, kantavtor

FOTO:Osebni arhiv

V besedilu S totega konca sem zapisal, kako si je moj Črt pri petih predstavljal nastanek sveta: »Najprej ni bilo nič, potem so pa prišli delavci. Zgradili so nam svet, dinozavre in risanke. S pomočjo deklet so zaplodili narode. Na severu bele, na vzhodu rumene, v Afriki črne in na Marsu zelene.« Takrat so bili zanj delavci največji frajerji.

Potem je kapitalu s pomočjo skrajne desnice uspelo povezati delavstvo s komunistično ideologijo, zato so danes besede kot delavski sindikat in delavske pravice avtomatično označene kot komunistične. Žalostno je, kako uspešni so v tem vsi nacionalistični avtokrati, ki mesarijo sedanjost in prihodnost naših otrok. S prekarnostjo so delavske pravice na socialnem dnu, kjer so bile pred stoletjem. Zato: ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre; nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič – bodimo vse!

Ivana Djilas, ravnateljica SNG Drama Ljubljana

FOTO: Jože Suhadolnik

Kateri delavec? Včeraj sem se vračala iz svoje prve službe v življenju, take s plačanimi prispevki, zdravstvenim zavarovanjem, regresom, dodatkom za prevoz in malico ter (zastarelim) pravilnikom o delovnem času. Vračala sem se in šla v trgovino, da kupim hrano s svojo četrto plačo v življenju.

In pred mojim avtom na parkirišču je v grmovju sedel – ali naj raje rečem čepel – zelo temnopolt človek in se mi nasmihal. Kaj dela v grmovju? Kaj dela sploh? Ali polni police v skladišču trgovine, v kateri kupujem hrano?

Ko sem se vrnila s polnim vozom hrane za svoja najstnika, plačanim s svojo kreditno kartico, ki ni več nenehno v minusu kot takrat, ko sem bila trideset let svobodnjakinja, je še zmeraj bil tam in se mi nasmihal. Mogoče se ni nasmihal meni, mogoče se je nasmihal nasploh. Svojemu nevidnemu življenju. V grmovju.