Kako izbrati pravo gostilno?
Kam, ko si lačen? Kam, ko si radoveden, na izletu, počitnicah, ko nimaš časa in ko ga imaš, ko povabiš, ko se svečano oblečeš, ko veš, kaj bi rad, in ko ne veš, ko si v mestu, na vasi, doma ali na potepu, ko si sam, z družino, družbo, prijatelji, ko bi rad, skratka, nekaj dobrega pojedel.
Odpri galerijo
Hiša Franko: sestanek z brigado pred večerjo
FOTO Uroš Mencinger
Da vam pomagamo odgovoriti na vsa ta vprašanja, sva vaša kulinarična kritika v zadnjih (skoraj) desetih letih na tej strani ocenila 500 gostiln! Zato vam v vročih poletno-dopustniških dneh iz širokega nabora ponujava najin izbor. V te gostilne bi rada še šla, a nimava časa, ker morava vsak teden poiskati novo … Jih boste obiskali vi?!
Izbor ni narejen (le) po sončkih. Tokrat so na vrsti ustvarjalci in tradicionalisti, prihodnjič pridejo na vrsto urbane, lokalne in kmečke gostilne, nato se bomo odločali med morskim in mesnim, serijo priporočil pa sklenili s predlogi za izlet, doživetje in vinsko spremljavo.
Gostilne niso navedene po vrstnem redu. Vsaka nastopa le v enem izboru. In v vsakem jih je deset in več.
Prvi so tisti, ki so najbolj na jeziku … Najboljši! Ustvarjalci. Največ sončkov. Chefi s podpisom. Gostilne, restavracije ali hiše, toda vse so za posebne priložnosti. Vanje ne gremo, kadar smo lačni, temveč kadar smo radovedni. V njih ne izbiramo sami, raje se jim prepustimo. Vrhunska kulinarika. Visoka slovenska kuhinja. Naš ponos.
Hiša Franko, Staro selo pri Kobaridu. Ana Roš je slovensko vrhunsko kulinariko postavila na svetovni zemljevid. Zato se še vi postavite v vrsto, ker se nikjer drugje pri nas prihodnost ne okusi tako izrazito in slastno kot v Anini kuhinji in Valterjevi kleti.
Gostilna pri Lojzetu, Zemono pri Vipavi. Vsaka nova Lojzetova (Kavčičeva) jed izraža avtorjevo strast, talent in inteligenco. Te jedi imajo le eno pomanjkljivost, ki pa je hkrati prednost: da so tako tesno povezane s svojim chefom.
JB restavracija, Ljubljana. Najboljše v Ljubljani, ker je JB še vedno v formi, a ima že sina za sous chefa, in ker resno misli, ko pravi: »Zame so najpomembnejše surovine in njihov okus!«
Hiša Denk, Zgornja Kungota. Grega Vračko je šel po svetu, za štedilnike najboljših gostiln, preden je ob maminem ribniku postavil restavracijo iz lesa in stekla, v kateri je sosede in ribje plošče zamenjal z dobrojedci iz vse Evrope in jedmi najbolj tehnično dovršenega slovenskega chefa.
Restavracija Strelec, Ljubljana. Za izlet med svetovljanske kuharske trike razgledanega chefa, ki strelja z najboljšimi sestavinami, je treba le z vzpenjačo na Grad.
Atelje, Ljubljana. To ni še en urbani lokal, ki se trudi poživiti zaspano ulico, temveč še ena vrhunska restavracija vedno bolj turistično oblegane Ljubljane, v kateri ima najbolj talentiran ljubljanski chef svoj ustvarjalni atelje.
Gostišče Grič, Šentjošt nad Horjulom. Z Griča je tako lep razgled na mamine njive in sosedove kmetije, tako blizu do ženine ekološke kmetije z racami švedskega pastirja in le skok do Jadrana, ki daje avtorju navdih, da je Luka Košir najbolj vroča prihodnost slovenske vrhunske kulinarike!
Vila Podvin, Mošnje. Chef Uroš Štefelin tako prefinjeno nadgrajuje (gorenjsko) tradicijo, da propadajočega gradu zraven najlepšega slovenskega gostinskega vrta nihče ne opazi.
Restavracija Julijana, Bled. Ne potrebujete zlatih čeveljcev, modre krvi ali črne kartice, da si ob sveči lastite najbolj skriven pogled na najlepše jezero. Za veliko obletnico pa si dajte pogrniti chefovo mizo kar v kuhinji Velikega hotela.
Restavracija DAM, Kromberk. To so sicer drzne slike na steni in barvni kozarci na mizi, z vsakim hodom drugačni krožniki in enaka eleganca, a predvsem je to vrhunska kulinarika s chefovim podpisom.
Pavus – Grad Tabor, Laško. Marko Pavčnik zna; se igrati, ustvarjati, navduševati, je perfekcionist, pozna sodobne tehnike in jih tudi zelo uspešno izkorišča. Grajsko!
Restavracija Mak, Maribor. Mak je odklop, tako kot je njegov chef odštek, zato sta oba le za tiste, ki hrane nočejo le pojesti, temveč tudi doživeti.
Ošterija Debeluh, Brežice. Med preprostostjo roštilja in vrhunskostjo chefovstva je pravo sožitje nasprotij, kjer so wine bar sredi gostilne, žar na poštirkanem prtu, krškopoljski prašič na ekskluzivnem krožniku in chef med gosti.
Območje udobja. Vemo, kaj si želimo, ne vemo le, kje to dobimo. Zato se vračamo na ista mesta, vedno naročamo iste jedi, vedno le ponavljamo. Ker ima vsak svoj seznam takšnih domačih, pristnih, čustvenih, nostalgičnih, tradicionalnih gostiln, si jih je treba le izmenjati. Tukaj je najin predlog kam, kadar si le lačen.
Pen klub, Ljubljana. Na stenah je razstava, na krožnikih je pozdrav, v zraku pa vonjave, za nekatere po telečjih, za druge po gosjih jetrih. Nostalgija!
Jakob Franc, Ljubljana. Čeprav nima še niti 30, že ve, da prašiči nimajo le zadnjih tac, zato je treba njihovo meso uporabiti od rilca do repa ter po receptih mame in babice.
Gostilna Čubr, Križ pri Komendi. Za šankom so »prjatli«, ob krušni peči lačni in v kleti žejni. Prava domača, gorenjska, družinska gostilna!
Pr’ Kovač, Kropa. To niso muzejske jedi, ki bi jih razpihovali s kovaškim mehom in jedli z lesenimi žlicami. To niso le jedi, temveč je tudi duša stare hiše, v kateri se niso obnovile le stene, temveč tudi življenje. Na obaro!
Gostilna Resje, Nemški Rovt. Tja se ne gre, ker ravno tam pelje cesta mimo in ni daleč od Bohinja. Tja se tudi ne gre le nekaj pojest. V Resje se gre, da vas chef Jože tako prijetno preseneti, kot vas je doslej po takšnih ovinkih le malokdo!
Gostilna Kunstelj, Radovljica. Kunstelj je gostilna, na katero se lahko zaneseš. Če si sosed, izletnik, letoviščar ali le lačen. Ko se rodiš, poročiš ali le slaviš. Ker se generacije in gostje menjujejo, okusi pa ostajajo. Pod kostanji!
Gostilna pri hribu, Povir. Že 300 let, a še vedno jo poznajo le Italijani. Pa je do vsega tako blizu, do vaškega mesarja, ki pozna vse okoliške pujse in krave, do morja, ki diši čez hrib, do kraških posebnosti in lepot, ki so povsod naokrog.
Gostilna Mohoreč, Kubed. Ko gospodar zajame sapo: »Danes je mama še skuhala …,« tudi naključni gostje zaprejo jedilne liste, celo stalni pozorno prisluhnejo in lačni začnejo brusiti nože.
Gostilna pri lipi, Maribor. Pod tistim debelim kostanjem vedno rečem, da bom prihodnjič poskusil še kaj drugega, a mi nikoli ne uspe. Vsak Slovenec ima takšno svojo gostilno, v katero hodi redno, na kuro ali »pšanca«.
Gostilna Francl, Zagrad pri Celju. Pri Franclu stare jedi, navade in okuse ohranjajo s pravo mero kreativnosti in pravim občutkom za lokalne in kakovostne sestavine. Ta kuhinja je zato mlada in sveža, mladostna in sezonska, Franclova in preprosto dobra!
Gostilna Mencinger, Črešnjevci. Stara gostilna z mladim kuharjem. Čeprav ga je največ naučila babica, ima najraje goste, ki hočejo novo in drugače. In ni v sorodu!
Gostilna Šiker, Močna. Kdor še ni jedel Šikerjeve kisle juhe, polnjenih telečjih prsi in šarlote, ta sploh še ni bil na Štajerskem. Najbrž najbolj znana tradicionalna gostilna na štajerskem koncu, tudi zdaj, ko se mimo vrat ne valijo več kolone težkih tovornjakov.
Gostilna Šempeter, Bistrica ob Sotli. Gospodar Kunst iz Svetega Petra je tisti Srečko, ki je iz pozabe obudil kopune, ki tanjše kikirikajo, zato pa bolj sočno teknejo. Če imate radi, da se meso drži kosti, bo treba v Bistrico med Kozjanskim in Bizeljskim.
Gostišče Kapušin, Krasinec. Kar ni domače, je sosedovo, kar ni iz hleva, je z vrta, kar ni drugače, pa je tako le za tiste, ki so spregledali poseben list, na katerem piše: »edi iz belokranjskega jagenjčka«.
Gostišče Dolinšek, Vrh pri Boštanju. Tradicionalna, družinska in domača gostilna, ki pa zna kuhati tudi na sodoben način, postreči za velike družbe in ženinu olajšati izbiro prstanov.
Izbor ni narejen (le) po sončkih. Tokrat so na vrsti ustvarjalci in tradicionalisti, prihodnjič pridejo na vrsto urbane, lokalne in kmečke gostilne, nato se bomo odločali med morskim in mesnim, serijo priporočil pa sklenili s predlogi za izlet, doživetje in vinsko spremljavo.
Gostilne niso navedene po vrstnem redu. Vsaka nastopa le v enem izboru. In v vsakem jih je deset in več.
Ustvarjalno za posebne priložnosti
Prvi so tisti, ki so najbolj na jeziku … Najboljši! Ustvarjalci. Največ sončkov. Chefi s podpisom. Gostilne, restavracije ali hiše, toda vse so za posebne priložnosti. Vanje ne gremo, kadar smo lačni, temveč kadar smo radovedni. V njih ne izbiramo sami, raje se jim prepustimo. Vrhunska kulinarika. Visoka slovenska kuhinja. Naš ponos.
Hiša Franko, Staro selo pri Kobaridu. Ana Roš je slovensko vrhunsko kulinariko postavila na svetovni zemljevid. Zato se še vi postavite v vrsto, ker se nikjer drugje pri nas prihodnost ne okusi tako izrazito in slastno kot v Anini kuhinji in Valterjevi kleti.
Gostilna pri Lojzetu, Zemono pri Vipavi. Vsaka nova Lojzetova (Kavčičeva) jed izraža avtorjevo strast, talent in inteligenco. Te jedi imajo le eno pomanjkljivost, ki pa je hkrati prednost: da so tako tesno povezane s svojim chefom.
JB restavracija, Ljubljana. Najboljše v Ljubljani, ker je JB še vedno v formi, a ima že sina za sous chefa, in ker resno misli, ko pravi: »Zame so najpomembnejše surovine in njihov okus!«
Hiša Denk, Zgornja Kungota. Grega Vračko je šel po svetu, za štedilnike najboljših gostiln, preden je ob maminem ribniku postavil restavracijo iz lesa in stekla, v kateri je sosede in ribje plošče zamenjal z dobrojedci iz vse Evrope in jedmi najbolj tehnično dovršenega slovenskega chefa.
Hiša Denk: teletina in srce
FOTO Uroš Mencinger
FOTO Uroš Mencinger
Restavracija Strelec, Ljubljana. Za izlet med svetovljanske kuharske trike razgledanega chefa, ki strelja z najboljšimi sestavinami, je treba le z vzpenjačo na Grad.
Atelje, Ljubljana. To ni še en urbani lokal, ki se trudi poživiti zaspano ulico, temveč še ena vrhunska restavracija vedno bolj turistično oblegane Ljubljane, v kateri ima najbolj talentiran ljubljanski chef svoj ustvarjalni atelje.
Gostišče Grič, Šentjošt nad Horjulom. Z Griča je tako lep razgled na mamine njive in sosedove kmetije, tako blizu do ženine ekološke kmetije z racami švedskega pastirja in le skok do Jadrana, ki daje avtorju navdih, da je Luka Košir najbolj vroča prihodnost slovenske vrhunske kulinarike!
Gostišče Grič: iglica in lardo
FOTO Uroš Mencinger
FOTO Uroš Mencinger
Vila Podvin, Mošnje. Chef Uroš Štefelin tako prefinjeno nadgrajuje (gorenjsko) tradicijo, da propadajočega gradu zraven najlepšega slovenskega gostinskega vrta nihče ne opazi.
Restavracija Julijana, Bled. Ne potrebujete zlatih čeveljcev, modre krvi ali črne kartice, da si ob sveči lastite najbolj skriven pogled na najlepše jezero. Za veliko obletnico pa si dajte pogrniti chefovo mizo kar v kuhinji Velikega hotela.
Restavracija DAM, Kromberk. To so sicer drzne slike na steni in barvni kozarci na mizi, z vsakim hodom drugačni krožniki in enaka eleganca, a predvsem je to vrhunska kulinarika s chefovim podpisom.
Pavus – Grad Tabor, Laško. Marko Pavčnik zna; se igrati, ustvarjati, navduševati, je perfekcionist, pozna sodobne tehnike in jih tudi zelo uspešno izkorišča. Grajsko!
Restavracija Mak, Maribor. Mak je odklop, tako kot je njegov chef odštek, zato sta oba le za tiste, ki hrane nočejo le pojesti, temveč tudi doživeti.
Ošterija Debeluh, Brežice. Med preprostostjo roštilja in vrhunskostjo chefovstva je pravo sožitje nasprotij, kjer so wine bar sredi gostilne, žar na poštirkanem prtu, krškopoljski prašič na ekskluzivnem krožniku in chef med gosti.
Tradicionalno za udobje
Območje udobja. Vemo, kaj si želimo, ne vemo le, kje to dobimo. Zato se vračamo na ista mesta, vedno naročamo iste jedi, vedno le ponavljamo. Ker ima vsak svoj seznam takšnih domačih, pristnih, čustvenih, nostalgičnih, tradicionalnih gostiln, si jih je treba le izmenjati. Tukaj je najin predlog kam, kadar si le lačen.
Pen klub, Ljubljana. Na stenah je razstava, na krožnikih je pozdrav, v zraku pa vonjave, za nekatere po telečjih, za druge po gosjih jetrih. Nostalgija!
Jakob Franc, Ljubljana. Čeprav nima še niti 30, že ve, da prašiči nimajo le zadnjih tac, zato je treba njihovo meso uporabiti od rilca do repa ter po receptih mame in babice.
Gostilna Čubr, Križ pri Komendi. Za šankom so »prjatli«, ob krušni peči lačni in v kleti žejni. Prava domača, gorenjska, družinska gostilna!
Pr’ Kovač, Kropa. To niso muzejske jedi, ki bi jih razpihovali s kovaškim mehom in jedli z lesenimi žlicami. To niso le jedi, temveč je tudi duša stare hiše, v kateri se niso obnovile le stene, temveč tudi življenje. Na obaro!
Gostilna Resje, Nemški Rovt. Tja se ne gre, ker ravno tam pelje cesta mimo in ni daleč od Bohinja. Tja se tudi ne gre le nekaj pojest. V Resje se gre, da vas chef Jože tako prijetno preseneti, kot vas je doslej po takšnih ovinkih le malokdo!
Gostilna Kunstelj, Radovljica. Kunstelj je gostilna, na katero se lahko zaneseš. Če si sosed, izletnik, letoviščar ali le lačen. Ko se rodiš, poročiš ali le slaviš. Ker se generacije in gostje menjujejo, okusi pa ostajajo. Pod kostanji!
Gostilna Kunstelj: pražena telečja jetra
FOTO Uroš Mencinger
FOTO Uroš Mencinger
Gostilna pri hribu, Povir. Že 300 let, a še vedno jo poznajo le Italijani. Pa je do vsega tako blizu, do vaškega mesarja, ki pozna vse okoliške pujse in krave, do morja, ki diši čez hrib, do kraških posebnosti in lepot, ki so povsod naokrog.
Gostilna pri hribu: nedeljski jagenjček
Gostilna Mohoreč, Kubed. Ko gospodar zajame sapo: »Danes je mama še skuhala …,« tudi naključni gostje zaprejo jedilne liste, celo stalni pozorno prisluhnejo in lačni začnejo brusiti nože.
Gostilna pri lipi, Maribor. Pod tistim debelim kostanjem vedno rečem, da bom prihodnjič poskusil še kaj drugega, a mi nikoli ne uspe. Vsak Slovenec ima takšno svojo gostilno, v katero hodi redno, na kuro ali »pšanca«.
Gostilna Francl, Zagrad pri Celju. Pri Franclu stare jedi, navade in okuse ohranjajo s pravo mero kreativnosti in pravim občutkom za lokalne in kakovostne sestavine. Ta kuhinja je zato mlada in sveža, mladostna in sezonska, Franclova in preprosto dobra!
Gostilna Mencinger, Črešnjevci. Stara gostilna z mladim kuharjem. Čeprav ga je največ naučila babica, ima najraje goste, ki hočejo novo in drugače. In ni v sorodu!
Gostilna Šiker, Močna. Kdor še ni jedel Šikerjeve kisle juhe, polnjenih telečjih prsi in šarlote, ta sploh še ni bil na Štajerskem. Najbrž najbolj znana tradicionalna gostilna na štajerskem koncu, tudi zdaj, ko se mimo vrat ne valijo več kolone težkih tovornjakov.
Gostilna Šempeter, Bistrica ob Sotli. Gospodar Kunst iz Svetega Petra je tisti Srečko, ki je iz pozabe obudil kopune, ki tanjše kikirikajo, zato pa bolj sočno teknejo. Če imate radi, da se meso drži kosti, bo treba v Bistrico med Kozjanskim in Bizeljskim.
Gostišče Kapušin, Krasinec. Kar ni domače, je sosedovo, kar ni iz hleva, je z vrta, kar ni drugače, pa je tako le za tiste, ki so spregledali poseben list, na katerem piše: »edi iz belokranjskega jagenjčka«.
Gostišče Dolinšek, Vrh pri Boštanju. Tradicionalna, družinska in domača gostilna, ki pa zna kuhati tudi na sodoben način, postreči za velike družbe in ženinu olajšati izbiro prstanov.
