Kako naj preživim v družinskem kaosu?

Mlada mamica bi rada obdržala družino, čeprav trenutno le s težavo drži vse niti skupaj, saj možev najstniški sin ne upošteva nikogar, vsi so čedalje bolj sprti med seboj.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Pišem vam, ker sem v družini v manjšini oziroma vsi drugače gledajo na stvari. Nikomur se ne zdi »hudo«. Z možem sva skupaj sedem let, on ima od prej 11-letnega sina, skupaj pa imava 10-mesečno dojenčico. Ravno toliko časa živi pri naju tudi njegov sin. Prej je živel pri mami, vendar je bil vzgojno problematičen. Izključili so ga iz ene šole, tudi v drugi so bile težave. Vključil se je CSD, naposled je sodišče otroka dodelilo očetu. Stanje v šoli se je najprej izboljšalo, zadnje mesece pa je šlo samo navzdol.

Z dedkom se vsakodnevno skregata, mene in svojo sestrico ignorira. Z babico in očetom se razume, predvsem zato, ker je za očeta vse dobro in se ne ukvarja z njegovo vzgojo. Sin se mu je nekajkrat zlagal naravnost v obraz, pa ni bilo nobenih posledic. Jaz mu ne morem nič, ker me preprosto ignorira. Če mu kaj rečem, me nadere in zaloputne z vrati. Oče se na to ne odzove.

Mama mu je kupila telefon, tako da preživlja večino časa na internetu. Avtoritete ne upošteva. Telefon uporablja kljub kazni. Večkrat je že imel prepoved, pa se je ni držal, a tudi to ni imelo nobenih posledic. Počne vse, kar mu paše, nima mej – če pa že kakšno dobi, ni nobenega ukrepa, če jo prestopi. V sobi ima na tleh polno smeti. Večkrat sem ga opozarjala, da naj pospravi, da ne bo dojenčica česa pojedla. Brezuspešno. Nekega jutra se ji je zataknila radirka, tako da ni mogla dihati. Na srečo sem dovolj hitro odreagirala in jo rešila. Ko sem s tem soočila moža in sina, ni bilo nič. Nobenemu se ni zdelo hudo. Itak sem pa sama kriva, ker je nimam ves čas na očeh.

Ne vem, ali delam iz muhe slona? Trenutno nimam več moči. Ne vem, kako naprej. Skrbi me, kako bo vse to vplivalo na hčerko. Dretje, kletvice, laži, prepiri, nespoštljivi odnosi ... Možu dopovedujem, da se otroci največ naučijo z zgledom, pa nič ne pomaga. Nobenega spoštovanja ni. Vsakič, ko poskušam možu povedati, kako se počutim in da ne morem več tako naprej, mi skoči v besedo in mi reče, da lahko kar spakiram in grem, če mi ne paše. Očita mi, da ne maram njegovega sina, čeprav sva na začetku dobro shajala in sem se celo učila z njim – a to je že zdavnaj pozabljeno.

Mož pravi, da sem glavni problem jaz. Za terapijo noče slišati. Glede sina pa meni, da je pomembna samo šola, drugo bo že. Pamet mi pravi, da bi bilo najbolje oditi. Po drugi strani pa bi rada rešila družino in poskrbela za boljše odnose in več spoštovanja med nami. Iz svoje družine nisem navajena takšnih odnosov, zato me boli – toliko bolj zato, ker ni bilo ves čas tako. Prosim za vaše strokovno mnenje. Mogoče pa le ima prav in je v meni problem.
Nemočna mama

Zelo vesela sem, da ste se obrnili name. Videti je, da ste v veliki stiski. Povsem osamljeni, pod velikanskim stresom – in to v obdobju, ko bi resnično morali imeti podporo. Kot mama dojenčice potrebujete pomoč – tako na fizični ravni pri vsakdanjih opravkih kot v čustvenem smislu. Kot novopečena mamica doživljate vse še toliko bolj čustveno intenzivno in boleče. K temu najverjetneje dodatno prispeva spremenjeno hormonsko stanje.

Res je žalostno, da v domačem okolju očitno niste deležni primerne podpore. Predstavljam si, da prav zavest o tem še poglablja vašo bolečino. Verjetno se počutite izdano, jezno in razočarano. Še toliko bolj, ker ste se tako zelo angažirali, da bi izboljšali situacijo, napredka pa ne vidite.

Povsem naravno je, da kadar v nekaj veliko vložimo in se naša pričakovanja ne skladajo z realnostjo, iščemo razloge, zakaj je tako. Spontano kaj lahko zdrsnemo v to, da »iščemo krivca«. Vendar tukaj to ne bo dobra strategija, saj prispeva k razvoju negativnih čustev in zaostrovanju odnosov.

Sestavljene družine so kompleksne. V njih se združuje veliko življenjskih zgodb. Vse polno je čustev, razočaranj, ran ... Običajno je tako, da ima zgodba vsakega posameznika smisel – iz njegove perspektive. Moja izkušnja po skoraj 20 letih psihoterapevtskega dela je, da nihče ne deluje iz zlobe, ker bi bil len ali malomaren, temveč ima vsaka zgodba svoje korenine, vsak človek ima svoje globoke razloge za to, da se odziva tako, kot se. In prek tega, draga mama, ne moreva. Čeprav ste očitno delali mnogo stvari »dobro«, iskali možnosti, se angažirali okoli sina, se poskušali pogovoriti z možem ... ima vsak neko svojo realnost. Iskanje krivca bo stopnjevalo napetosti, česar pa si seveda ne želite. Pravite namreč, da želite obdržati družino in zagotoviti ugodne razmere za dojenčico.



Če bi radi delovali v tej smeri, bo najpomembnejše, da najprej – poskrbite zase. Mislim, da je to največ, kar v trenutnem položaju lahko naredite. Krivec niste vi, temveč predvsem velike obremenitve in neustrezna komunikacija. Res ste pod velikim stresom. Zato imate verjet­no tudi znižano frustracijsko toleranco, kar pomeni, da vas stvari bolj prizadenejo, vaša dojenčica pa tudi čuti, da ste bolj napeti. Najpomembnejše bo, da se poskušate razbremeniti. Poiščite si sogovornika. Morda kakšno zaupanja vredno prijateljico, ki vas bo razumela in vam pomagala uvideti, da za nastalo situacijo niste krivi vi.

Spomnite se stvari, ki so vas včasih veselile, sproščale, in se jim poskusite spet posvetiti, kolikor se trenutno da. Razmislite, kako si lahko poiščete pomoč pri gospodinjskih opravkih – zunaj kroga družine –, morda je to dober čas, da si omislite plačano pomoč pri pospravljanju, če druge pomoči od domačih ni. Skratka, poskušajte se osredotočiti nase in na dojenčico, poskrbite, da se boste čim bolj razbremenili.

Redna kardiovaskularna aktivnost je dober začetek. Morda tudi ne bi bilo slabo, če bi si poiskali strokovno podporo. Razumevajoč terapevt vas bo znal podpreti in vam pomagati, da se notranje ojačate. Da spet najdete samospoštovanje, ki je v takšnih razmerah ogroženo. Potem boste bolj jasno videli pot naprej – in zbrali potrebno energijo, da to pot uresničite. Sestavljene družine so poseben izziv. Navežite stike z drugimi sestavljenimi družinami, tudi kakšna delavnica ali knjiga na to temo vam bo lahko v pomoč. Niste sami, podobno kot vam se dogaja marsikomu …

Ne pozabite, da je v vašem življenju veliko dobrega: imate zdravo dojenčico, predvidevam, da ste zdravi, očitno imate primerne umske sposobnosti, kakor razberem iz vašega pisanja, dobre vzorce iz primarne družine in zdrave vrednote ... Vse to so temelji, na katerih boste lahko gradili naprej!

Najprej pa je pomembno, da se razbremenite, se stabilizirate in poskrbite zase, potem bo tudi pot naprej bolj jasna! Le pogumno!

Komentarji: