Kako naj starši ohranimo mirno kri

Pomembno je tudi, da otroku pustimo izživeti čustveni afekt. Čustva so del našega delovanja, in bolj ko se lahko čustveno izražamo, bolj smo lahko stabilni.

Objavljeno
09. september 2020 11.45
Posodobljeno
09. september 2020 11.45
FOTO: Shutterstock
Tjaša Kočevar
Tjaša Kočevar
Pozdravljeni, redno spremljam vaše odgovore o vzgoji v svetovalnici in imam nekaj vprašanj na temo čustev, ker sem pri otrokovih afektih in prepoznavanju čustev včasih nemočna in zmedena. Kako pri otroku prepoznati čustva, predvsem pa, kako se nanje odzvati in kako jih ne utišati?

Če ima otrok čustveni izpad, imamo vsi vzorec, da ga utišamo. Vem, pustiti mu moramo, da izrazi, kar čuti, vseeno pa je verjetno izziv, kako odreagirati na njegovo »trmo«, kričanje, loputanje z vrati itd. Kako umiriti otroka, kadar je v stresu, prestrašen? S tolažbo, to že, ampak nekje sem brala, da ni v redu, da rečemo »vse je okej«, ker pač ni okej.

Da je veliko bolje uporabiti besede »razumem te, tukaj sem zate, varen si« in podobno. Verjetno je pomembno, kaj rečemo, kajne? Kako umiriti sebe pri otrokovih čustvenih izpadih, ki te spravljajo ob živce? Če odreagiraš narobe in se tega zaveš, je verjetno smiselno, da se otroku opravičiš in se z njim pogovoriš?
Mamica Maja






 
Pri otroku prepoznavamo čustva glede na njegovo izražanje. Jok, smeh, tišina, nemirnost, umikanje, razposajenost, neposlušnost, vse to so nekateri od odzivov na določena čustvena stanja. Največkrat se starši počutimo nemočne ob izražanju jeze, strahu, žalosti. Veselje sprejemamo z lahkoto. Sram pa dostikrat sproži posmeh ali nas živcira. Najbolj pomembno je, da se ob otrokovem afektu poskusimo ustaviti in si vzeti trenutek ali dva, da presodimo, kaj narediti.

Pomembno je tudi, da otroku pustimo izživeti čustveni afekt. Čustva so del našega delovanja, in bolj ko se lahko čustveno izražamo, bolj smo lahko stabilni. Otroci, ki so sprejeti v čustvenih afektih, se počutijo zelo varne. Čeprav je otroško jezo težko prenašati, nas boli otrokova žalost ali nam gre na živce njegov sram, se moramo naučiti to vse sprejeti. Vsak afekt pa pospremimo ali sploh ne z nasprotno reakcijo. Pustimo, da ga izživi, ali pretehtamo, ali potrebuje objem, dobesedno potrditev na trenutno čutenje, npr. žalost, ali se veselimo z njim, ko je vesel in je svoboden otrok.

Predvsem čustva, ki jih sprem­ljajo jok, kričanje, cepetanje, metanje ob tla, metanje predmetov, loputanje z vrati, nas iztirijo. S samim jokom ni nič narobe, je enakovreden smehu. Telesni afekti so v redu, če cepeta, se uleže na tla, naj da to iz sebe. Nikoli pa ne dovolimo, da uničuje stvari, meče predmete po prostoru, loputa z vrati, se znaša nad kom drugim ... To vedno preprečimo z odločnim ne, ne dovolim …

Če sili za nami in še vedno hoče s kontaktom izraziti jezo, ga ustavimo, poskusimo biti mirni in samo odločno še enkrat ponovimo. Primemo ga za roko, pridržimo, da ustavimo udarec. Bolj smo mirni med otrokovim afektom, večjo varnost mu dajemo. Ko čustva izživi, ga lahko vprašamo, kako se počuti, ali želi objem, ali pa ga brez besed stisnemo. Sebi in njemu povemo, da je v redu, da se je tako počutil. V večini potem otroci v sekundi obrnejo ploščo in gredo naprej, veseli in zadovoljni. Bolj ko zatiramo izražanje, bolj se počuti nerazumljenega, bolj se kopiči vse v njem, hujši afekti nastajajo iz dneva v dan.

Otroka, ki je prestrašen ali v stresu, močno objamemo, mu povemo, da smo tukaj z njim, da je varen, da bomo poskrbeli, da se bo počutil dobro. Glede na situacijo in njegovo starost mu poskusimo razumno razložiti, da se takšni dogodki zgodijo, da je normalno, da tako odreagiramo. Ko se pomiri, ne omenjamo več, kaj je bilo, kaj bi lahko bilo še huje.

Če čutite, da vas spravlja ob živce, je to vaš odziv na nemoč pri nadzoru nad otrokom. Zmeraj pravim, da starši sami sebe spravite ob živce, ker recimo ne znate postaviti meje. Otrok meje premika, nam se to ne zdi v redu, ne vemo pa, kako naprej, in potem ga ustavljamo z neprimernimi kaznimi, pogojevan­jem.

Otrokov odziv je neželeno vedenje in to nas spravi ob živce. Pademo v začarani krog. Če smo zanj zdrava avtoriteta, nas upošteva, obojestransko se sprejemamo in ni neželenih vedenj. Seveda je v ozadju treba toliko poznati vzgojo, da ne manipuliramo, ne krojimo zgodbe »jaz sem glavni« in se ne bojimo postaviti meje ter sprejemati otrokovih čustvenih afektov.

Zdrav odnos je iskren odnos. Če se zavedamo, da nismo popolni starši, da ni popolnih otrok, in vemo, da smo se zmotili, naredili v določenem afektu napako, krivico in podobno, je edina prava pot, da otroku povemo, da smo narobe ravnali, da smo se zmotili. Tako ga učimo iskrenosti in izražanja ob takih dogodkih.Iskrenost je temelj zdravega odnosa. Največkrat pa se starši postavite v vlogo vsemogočnih nezmot­ljivih vseznalcev. Napaka.