Kako prelisičiti tihega ubijalca

Medtem ko se število novih bolnikov z rakom debelega črevesa in danke zmanjšuje, pa pustoši rak trebušne slinavke.
Objavljeno
09. februar 2018 13.32
Onkološki inštitut v Ljubljani, 19. aprila 2016 [Onkološki inštitut,Ljubljana,stavbe]
Dragica Bošnjak
Dragica Bošnjak

Pri raku na prebavilih statistika odkriva na eni strani precej spodbudne, na drugi pa skrajno neugodne podatke. Zaradi učinkovitega preventivnega presejalnega programa Svit se je prvič v zgodovini pri nas število novih bolnikov z rakom debelega črevesa in danke zmanjšalo; bolezen je sicer še vedno pogosta, a zgodaj odkrivajo že predrakave spremembe in tudi pri diagnostični kolonoskopiji lahko odstranijo sumljive polipe ali druge začetne spremembe ter bolnike pozdravijo.

Povsem nasprotno in že dolgo več kot kritično pa je stanje pri raku trebušne slinavke. V zad­njem desetletju se je število bolnikov s to boleznijo več kot podvojilo in se še naprej povečuje, že več desetletij pa ostaja ta vrsta raka – kljub medicinskemu napredku – izjemno slabo ozdravljiva. Pet let po diagnozi preživi le tri do štiri odstotke obolelih. Bolniki po diagnozi živijo v povprečju le okoli pol leta, predvsem zato, ker se bolezen praviloma odkrije, ko je že razširjena ...

Kot številni strokovnjaki in združenja bolnikov po svetu so ob letošnjem svetovnem dnevu raka (4. februar) tudi v slovenskem združenju EuropaColon opozorili, da bi morali še izboljšati širše ozaveščanje o raku na prebavilih, več vlagati v raziskave in zdravljenje.

Po ocenah evropske organizacije za raka trebušne slinavke (Pancreatic Cancer Europe) v Evropi vsak dan za to vrsto raka zboli približno tisoč ljudi, umre pa 985. Za rakom trebušne slinavke v Sloveniji vsako leto zboli več kot 400 ljudi. Večina obolelih je starejših od 60 let, a se starostna meja tako kot pri drugih vrstah raka tudi v tem primeru spušča. Stopnja umrljivosti je pri tem raku ena najvišjih; na leto namreč umre približno 380 bolnikov. Možnosti za daljše preživetje imajo le tisti, pri katerih bolezen odkrijejo v zgodnjih stopnjah razvoja, ko je še mogoča operacija. Teh je zdaj na leto približno 20 odstotkov od vseh s to diagnozo.

Prikrita nevarnost

Razlogov za tako slabe izide zdrav­ljenja in preživetja je več, eden najpomembnejših pa je že omenjeno praviloma (pre)pozno odkrivanje bolezni. Kakor med drugim pojasnjuje prof. dr. Borut Štabuc, specialist gastroenterolog iz UKC Ljubljana, je poglavitna težava v tem, da so simptomi pogosto nejasni in jih ljudje zlasti v začet­nih stadijih pogosto spregledajo. Skrbnejše opazovanje in posvet z zdravnikom ter hitrejše ukrepanje so tako smiselni ob nenadnem slabem počutju, ki traja dlje časa, izločanju temnega urina, svetlega blata, nenamernem izgubljanju telesne teže in nenadnem nihanju krvnega sladkorja, porumenelosti kože in sluznic, bolečinah v predelu žličke in/oziroma zgornjem delu hrbta.

Moški obolevajo nekoliko pogosteje, med bolj ogroženimi pa so bolniki s kroničnim vnetjem trebušne slinavke, še posebno če kadijo, tisti, ki imajo v ožji družini obolelega za rakom trebušne slinavke, oziroma ljudje z dedno pogojenimi boleznimi.

Ni specifičnega testiranja

S preiskavami krvi te vrste raka ni mogoče odkriti, ker še ni na voljo zelo specifičnih tumorskih označevalcev za zgodnji stadij bolezni. Ključna pri odkrivanju je ultrazvočna preiskava trebuha, vendar ima tudi ta omejitve, saj ne zazna približno četrtine tumorjev v zgod­njem stadiju in je ob utemeljenem sumu na bolezen potrebna natančnejša računalniška oziroma magnetnoresonančna tomografija.

Radikalno kirurško zdravljenje je mogoče pri majhnih tumorjih, ki so znotraj trebušne slinavke in se ne vraščajo v velike žile v njeni okolici. Na leto pri nas operirajo približno 70 bolnikov z rakom trebušne slinavke, se pa tudi te številke povečujejo, saj je bolnikov več, poleg tega bolezen odkrivajo v zgodnejših fazah in operirajo tudi starejše.

Bolnike sicer obravnavajo multi­disciplinarni timi tako na oddelku za gastroenterologijo UKC kot na onkološkem inštitutu. Izr. prof. Janja Ocvirk, specialistka internistične onkologije, opozarja, da je spričo povečanega števila bolnikov – tudi zaradi uspešnega, pogosto dolgotrajnejšega zdravljenja – čedalje bolj očitno pomanjkanje internističnih onkologov. Sicer je pomembna ugotovitev, da imamo pri nas na voljo vsa zdravila kot v zahodnoevropskih državah, vprašanje pa je, ali bo tako tudi v prihodnje.

Raka trebušne slinavke najpogosteje odkrijejo zelo pozno, le pri desetih odstotkih ga je mogoče obvladati s kirurgijo, drugi bolniki pridejo v bolnišnično obravnavo. Vendar je treba poudariti, da v novejšem obdobju napreduje tudi sistemsko zdravljenje pri razširjeni bolezni oziroma kot dopolnilno zdravljenje po operaciji in paliativno zdravljenje, ki omogoča kakovostno bivanje z boleznijo in podaljšuje življenje.