Kako s kavo (p)ostati milijonar

Povej mi, kakšen je tvoj odnos do kave, in povem ti, kako premožen si. Ta premisa je zelo preprost test o posameznikovem premoženju.

Objavljeno
17. november 2019 07.00
Posodobljeno
17. november 2019 12.23
»Na zalogi imam še kar nekaj podobnih zgodb, kako so me povabili na kavo. Služil bom s popisovanjem teh dogodivščin!« FOTO: Shutterstock
Ta teden je bila namreč objavljena lestvica najbogatejših Slovencev in ravno prek kave sem spoznal, kako je mogoče obogateti. Ne verjamete? Ne podcenjujte, da je vsak milijonar na lestvici najbogatejših najprej zaslužil svoj prvi evro in šele nato prvi milijon evrov. Razen v Ljubljani in na Obali lahko marsikje po Sloveniji za en evro že naročite skodelico kave.

Kava je del naše narodne biti. Vcepljena nam je v našo kulturo. Če namreč najbolj znani Ivan z Vrhnike ne bi zavrnil skodelice kave, ki mu jo je skuhala mati, potem v osnovni šoli ne bi posiljevali naših otrok z njegovo slabo vestjo. Tako pa generacije mladih Slovencev srkajo Ivanovo slabo vest, ker je zavrnil skodelico kave in zato moral napisati črtico Skodelica kave.

Ali pa olje na platnu iz leta 1888, najbolj znano delo slovenske slikarke Ivane Kobilce, brezzoba kavopivka oziroma Kofetarica. Od avtoričine nečakinje Mire Pintar jo je leta 1937 odkupil verjetno najpremožnejši Slovenec medvojnega časa, izjemen podjetnik in mecen kulturnikov Rado Hribar.

Pa smo spet na začetku: kava je povezana s premoženjem. Kofetarica je visela v glavni jedilnici na gradu Strmol. A že takrat je Rado Hribar naročil svojemu bratu, da mora po njegovi smrti Kofetarica priti v Narodno galerijo, kjer si jo danes lahko ogledamo tudi manj premožni ljubitelji kave.

Zdaj pa vam želim razkriti svoja empirična spoznanja o povezanosti kave in premoženja. V začetku septembra sem v središču Ljubljane srečal kolega iz naše medijske industrije. Vprašal me je, ali imam čas, in me povabil (!) na hitro jutranjo kavo. On je naročil ekspreso, jaz espresso. Ne vem sicer, kakšna kava je ekspreso, meni je delovala enako kot običajni espresso.

Oba sva naročila še kozarec naravnega soka. A kava je dala pogovor o – premoženju. Pohvalil se je, da je s svojim podjetjem zaslužil že toliko, da mu v življenju ni več treba delati za denar. Zadnji požirek moje kave je bil nekoliko bolj grenek, priznam, vsaj malo sem mu zavidal po njegovih besedah dosmrtno ekonomsko neodvisnost. Natakarici je nakazal, naj prinese račun.

Znašal je 6,20 evra. Kolega, po lastnih besedah dosmrtno ekonomsko neodvisen medijski človek mojih let, ji je ponudil bankovec za deset evrov. Ko je natakarica začela zbirati kovance za vračilo 3,80 evra, je vzkliknil: »Joj, daj ti plačaj, jaz ne maram kovancev, toliko kovancev pa res ne bom nosil naokoli,« in pospravil bankovec nazaj v svoj žep.

V denarnici sem imel dvajsetaka, pomolil sem ga natakarici in mi je v kovancih vrnila 13,80 evra. Ampak ob tej priložnosti sem spoznal, kaj je to gorenjski poker. Moj kolega ima namreč na Gorenjskem vikend. Ne razumete? Ko vas Gorenjec povabi na kavo, morate nujno zastaviti tri vprašanja: prvo, ali ima s seboj denarnico; drugo, ali ima v denarnici denar, in tretje, ali bo on tudi res s tem denarjem plačal kavo.

Do tega spoznanja sem se žal dokopal, kot sem že napisal, šele letošnjo jesen. Prepozno, da bi že spomladi začel svojo pot v družbo milijonarjev.

image
On je naročil ekspreso, jaz espresso. Ne vem sicer, kakšna kava je ekspreso, meni je delovala enako kot običajni espresso. FOTO: Blaž Samec/Delo


Februarja, v tednu kulturnega praznika, sem namreč v pritličju Delove stolpnice naključno srečal zelo premožnega Slovenca, lastnika uspešnega podjetja v tujini. »Prijatelj, želim te povabiti na kavo,« mi je veselo vzkliknil. Odšla sva v Delu bližnji bar. Oba sva si naročila kapučin. Na ne pretirano vsiljiv način mi je dobronamerno razlagal, v kateri sklad naj vložim sto tisočakov.

Takrat je v bar vstopil kolega Bojan Budja, urednik Slovenskih novic. Premožen podjetnik me je prosil, ali ga lahko predstavim. »Dragi Bojan, dovolite, da vam častim kavo,« je odločno naročil pri natakarju. »Še dva kapučina za naju,« je natakarju dodal moj premožni znanec, lastnik vsako leto novega športnega avta.

Ko sva popila kavo, sem se želel posloviti, uredniško delo ne omogoča kofetkanja s praznim tekom, če verjamete ali ne. »Joj, Uroš, pozabil sem denarnico, posodi mi 20 evrov,« je nenadoma vzkliknil premožni podjetnik. »Bom jaz plačal,« sem odvrnil. »Nikakor, ne dovolim, jaz sem te povabil na kavo, zato bom jaz plačal. Le denarnico sem pozabil, posodi mi dvajsetaka,« je bil odločen podjetnik, ki ima po lastnih besedah za nekaj milijonov evrov delnic v izbranih slovenskih podjetjih.

Vseeno sem natakarju jaz izročil dvajsetaka. Štirje kapučini in espresso so stali 7,80 evra. A spoznanje, kako (p)ostati milijonar, je prišlo šele ob natakarjevem vračilu preostanka: moj premožni znanec z lestvice najbogatejših Slovencev je enostavno iztegnil roko, vzel denar iz natakarjeve roke, in ga spravil v svoj žep. »Jutri ti vrnem,« mi je dejal.

Tega jutri še nisem dočakal. Sem pa ugotovil, kako bom tudi jaz služil s kavo: na zalogi imam še kar nekaj podobnih zgodb, kako so me povabili na kavo. Služil bom s popisovanjem teh dogodivščin! Zagotavljam vam, kako se boste šele zabavali, ko bom začel popisovati vabila na kosilo! Ne boste verjeli, koliko kosil sem že plačal, čeprav so me drugi povabili.