Kako živi mlada generacija kreativcev?

Turistom se mora zdeti, da je Ljubljana mesto oblikovanja. Dva velika dogodka hkrati, BIO 23 in Mesec oblikovanja, obsežen spremljevalni program, celo prihajajoči pohištveni sejem gre lahko v ta kontekst. Ciniki pa se že bojijo, da je vse skupaj en sam pop-up: nekaj, kar vznikne, se intenzivno dogaja, potem pa hitro ponikne. In je naslednjih enajst mesecev vse po starem. Koga spraševati o tem? Nuša Jelenec je 29-letna industrijska oblikovalka, ki jo lahko postavimo v presečišče tega meseca.

Nuša Jelenec je kot članica oblikovalske skupine Rompom ena od pobudnic pop-up stanovanja v Ljubljani, o katerem smo že pisali. To je že njen drugi takšen projekt, sodelovala je tudi pri gastro pop-up dogodku, Prvi večerji. Živi vsakdan mladega kreativca in oblikovalca v prestolnici države, ki je v krizi, z gospodarstvom na čelu. Celo pohištveni sejem bi bil lahko del njene zgodbe: za seboj ima izkuš­njo sodelovanja z znanim italijanskim podjetjem Lago, za katero je razvila res duhovito posteljo, ki ji lahko zavihamo ovratnik kot puliju. In, ne nazadnje, je pripadnica mlajše generacije, tiste, na katere ramenih počivajo naša pričakovanja za bolj boljšo prihodnost. Pravzaprav jo je prijetno poslušati. Govori namreč o tem, da ta generacija dela na nov način; kar starejši morda vidijo kot konkurenčni boj, oni vidijo kot priložnost za sodelovanje in povezovanje.

Oblikovalci ste zdaj glavni frajerji v mestu. Kako pa bo po 18. novembru, ko se bo uradno končal še zadnji letošnji večji dogodek. Kakšno je življenje mladega slovenskega kreativca na vse druge dni v letu?

Devetnajsti november? Mogoče bi šli lahko malo na počitnice (smeh). Ampak to je manj verjetno. Najbrž bomo tudi vse druge dni v letu divje delali, kadar bomo imeli projekte. Kadar pa jih ne bo, bomo zaposleni z birokracijo, pisali ponudbe, ki jih bo tri četrt propadlo, sedeli po sestankih ... S tem, skratka, s čimer se ukvarjaš večino svojega časa, če si samozaposlen.

Po kakšnih oblikovalskih storitvah je v zadnjem času pri nas največ povpraševanja?

V naši skupini verjetno po oblikovanju interierja, pretežno za lokale. Prihajajo pa tudi mladi poslovneži, ki bi radi na trg spravili nov produkt, vendar nimajo denarja za razvoj, pa to pokušajo rešiti z dogovorom, da bi mi kot oblikovalci pravzaprav »sodelovali« z njimi in bili pozneje plačani od prodaje izdelka. Ampak takim zgodbam se vse bolj izogibamo, razen kadar gre za res zanimiv izdelek ali idejo. Ter, seveda, če je to družbeno koristen projekt.

Ali je denar tudi smisel pop-up dogodkov: je to samo nova oblika trgovine ali gre bolj za nekakšno urbano gverilo?

V našem primeru je smisel dvojni: prodaja izdelkov manj znanih slovenskih avtorjev in njihova predstavitev v pravem okolju, torej v stanovanju. Verjetno je tako tudi pri drugih pop-up dogodkih. Ljudje, zanimivo, raje kaj kupijo, ker gre za strnjeno obdobje delovanja in vedo, da morajo kupiti zdaj – ali nikoli.

Se da narediti pop-up dogodek za vsak izdelek, tudi recimo za stilno pohištvo?

Mislim, da ja. V tujini je to pravzaprav že standarden koncept in nič novega. Pri nas smo imeli pop-upov manj; prvi je bil, kolikor mi je znano, kulinarični, Prva večerja z Gregorjem Vračkom. Zdaj pa slišim, da je podobnih dogodkov zaradi BIO in Meseca oblikovanja še več – ampak to je pravzaprav naključje, ne kakšna usklajena strategija.

V torek se začne ljubljanski pohištveni sejem, ki je v tej slabi gospodarski situaciji tudi skoraj kot pop-up: zdi se, da se samo v tem času nekaj več govori o slovenskem pohištvu, potem pa vse skupaj spet za eno leto potihne in zamre. Kako vi kot industrijska oblikovalka vidite ta položaj?

Položaj je res slab. Podjetja, predvsem starejša, vidijo oblikovanje kot strošek, ne pa kot prednost, ki bi jim lahko na dolgi rok pomagala pri konkurenčnosti. Sama imam izkušnje z italijanskim podjet­jem Lago, ker sem delala štiri mesece. Gre za družinsko podjetje, ki se je sprva ukvarjalo s proizvodnjo pohištva iz masivnega lesa, dokaj klasičnega in nič kaj posebnega. Potem so nekega dne dobili kreativnega direktorja – to je bil pravzaprav grafični oblikovalec, ki je prišel v podjetje zato, da bi naredil katalog. In ostal več let. V tistem času so popolnoma spremenili celostno podobo podjetja in seveda predvsem svoje ponudbe. Kolikor vem, tudi zdaj, ko je kriza, poslujejo z dobičkom.

Kako pa ste prišli v Lago?

V tem podjetju razmišljajo drugače: na leto organizirajo vsaj dve oblikovalski delavnici, na katere se lahko prijavi kdor koli. Pri njih si dva tedna in zanje razvijaš koncepte. Zraven sem prišla čisto preprosto: prijavila sem se na eno takih delavnic. Razvijala sem posteljo Col-Letto. Bila jim je všeč, zato so izdelali prototip in ga pred tremi leti predstavili na milanskem pohištvenem sejmu. Včasih ne razumem podjetij, ki najemajo velika oblikovalska imena: mladi oblikovalci so veliko cenejši in še maksimalno se potrudijo. Kakor sem videla pri Lagu, je včasih dovolj že to, da organiziraš dobro delavnico.

Kaj veste, koliko vaših postelj so prodali? Je plačilo povezano s količino izdelkov, ki jih prodajo?

Koliko postelj so prodali, ne vem. V tem primeru smo vsi že na delavnicah podpisali pogodbo o enkratnem odkupu in honorarju, če gre izdelek naprej v serijsko proizvodnjo. Za delež od prodaje se je po mojem mnenju bolje pogovarjati takrat, ko gre za izdelke množične porabe.

Pa bi vas zanimalo oblikovati ali izboljševati izdelke množične porabe? Vzemiva na primer slamico v kozarcu, ki je pred nama na mizi. Kaj bi lahko oblikovalsko naredili z njo?

Malo težko razmišljam, ker se mi zdijo slamice popolnoma odvečen izdelek, da ne rečem kar smet. Ste me pa spomnili na odličen projekt, ki ga je naročilo slavno podjetje Muji iz Japonske. Tudi oni so izpeljali natečaj in nekdo se je lotil oblikovanja slamice: tako da je sploh ni oblikoval, ampak šel nazaj do izvirnega koncepta – prave slamice, votle travice iz narave. In te so potem uspešno prodajali.

So oblikovalci na splošno pripravljeni sodelovati tudi s podjetjem, ki je našlo tržno nišo v nizkocenovnih izdelkih, pri katerih estetika ni dodana vrednost?

Seveda, zakaj pa ne. Če je glavno merilo cena, lahko oblikovalec izdelek optimizira, poskrbi, da ima čim manj odvečnih elementov. Celo to bi se dalo narediti, da bi bil izdelek videti poceni, čeprav zveni malo trapasto.

Katera beseda je v tem trenutku najpomembnejša v oblikovanju?

Ekologija.

Kaj pa je na splošno všeč, kaj se zdi pomembno generaciji mladih slovenskih kreativcev, ki ji pripadate?

Nam zelo veliko pomeni sodelovanje in to je, se mi zdi, tudi razlika med nami in starejšimi generacijami. Naš studio na primer deluje v Kreativni coni Šiška: v bistvu so to veliki skupni prostori, kjer se da najeti delovno mesto. Ampak ne samo to: s tem delovnim mestom pridejo stiki s številnimi različnimi profili mladih kreativcev, ki so prav tako tam. To je skupnost, v kateri nikomur ni najpomembnejši denar. Sodelovanje z veliko različnimi ljudmi, to je tisto, kar nam je všeč. Tudi pri pop-up domu se to vidi: tu najdemo vse od kuharjev, komunikologov, modnih in industrijskih oblikovalcev ... Ker v teh prostorih skoraj sobivamo, je to za nas ne le nov način dela, ampak tudi življenja.

Kako pa vidite življenje v Sloveniji?

Precej težko nam je. Pred nekaj dnevi je bil pri nas v pop-up domu tudi predsednik Danilo Türk in je pogovor nanesel na vprašanje redne zaposlitve: vsi smo se samo smejali. To za nas sploh ne pride v poštev. Niti ne pričakujemo več. Vsaj na področju oblikovanja se je ustalilo spoznanje, da drugega kot to, kar boš naredil sam, ne bo. Nihče te ne bo zaposlil, te podpiral ... Je pa to nenehen boj, kajti na koncu meseca to ne plača računov. Ampak v resnici nekateri, morda celo manjšina, nazadnje izberemo to, da malo potrpimo in še naprej delamo tisto, kar res želimo. Kaj pa naj, delam v bifeju, če sam v resnici oblikovalka? Ampak, da se ne bomo samo pritoževali: ja, je grozno, ampak to sem sama izbrala in bom pri tem tudi vztrajala.

Koliko ur na dan delate?

Vse ure na dan (smeh).

Kaj pa slabi trenutki?

Pridejo tudi najnižje točke, ko se spomniš, da na pragu tridesetih še vedno živiš pri starših in se nikakor ne moreš osamosvojiti. Ampak na koncu se vseeno znova odločimo in delamo stvari, kot je pop-up dom, pa čeprav se sprašujemo, ali tudi tukaj ne bomo nič zaslužili. Mi smo namreč vsi sami prostovoljci. Zato je pomembno sodelovanje in podpora prijateljev, znancev, vseh. Brez tega ne bi bilo ničesar.